Anatomija spremembe – rep ni odpadel čez noč

Ljudje že po naravi ne maramo sprememb, vendar pogosto pozabljamo, da so te osnovno gonilo napredka.

Nedolgo nazaj sem kar nekaj tednov čutil bolečine v peti. Plantarni fasciitis zna boleti kot hudič — in ob tem se človek vpraša o svoji majhnosti, krhkosti, nepomembnosti. Med raziskovanjem različnih virov sem začel bolje dojemati princip vzroka in posledice, namesto večnega odpravljanja simptomov.

Med vsemi viri je Jeff Cavallier (AthleanX) eden redkih, ki anatomijo razloži z glavo. Njegova razlaga gibljivosti pete me je spodbudila k širšemu razmisleku — o evoluciji.

Vir: Suzanne D. Williams na Unsplash

Evolucija

Opisal je specifične gibe med samim korakom. In jaz sem se vprašal: kako smo sploh razvili toliko mikrofunkcionalnosti, sestavljenih v en sam, navaden korak?

Narava in evolucija delata čudeže – a mehanizem je manj skrivnosten, kot se zdi. Veliko časa, poskusov in napak. Vsak del telesa je bil oblikovan glede na potrebe in trenja na mejah običajne funkcionalnosti. Naša anatomija ni načrt – ampak zapis izkušenj.

Kar pomeni: zasnovani smo tako, da se prilagajamo. Da nas spremembe v okolju preoblikujejo. In tako naenkrat stavek “brez bolečine ni napredka” ne zveni več kot motivacijsko geslo, ampak bolj kot biološko dejstvo.

Nekdo je pod enim mojih člankov komentiral, da evolucijski korak ne more biti krajši od tisoč let. Mogoče. Ampak kaj, če bi tiste dolge korake razdelili na mikrokorake? A ima evolucijski korak sploh spodnjo mejo — če vemo, da je vsak korak sestavljen iz več manjših gibov?

Verjetno bi težko natančno določili trenutek, ko so naši predniki izgubili rep. Bi pa lahko zaznali dnevne spremembe – v okolju, v obremenitvi, v pritisku – ki so telo počasi silile v prilagajanje. In te spremembe so se postopoma zapisovale, akumulirale, sčasoma presegle prag nevidnega. Rep ni nekega lepega dne kar odpadel.

Kot je zapisal Mark Avrelij:

“Majhne ovire, ki stojijo na poti, dejansko oblikujejo oziroma postanejo pot.”

Nepismenost 21. stoletja

Vsak dan se učimo. Ali napredujemo – ali nazadujemo. Vmesnega ni, sploh ne danes, ko življenjska doba veščin strmo pada. V zadnjih petdesetih letih naj bi se skrčila na pet do deset let.

Alvin Toffler je to pojasnil veliko bolje, kot bi jaz zmogel:

“Nepismeni v 21.stoletju ne bodo tisti, ki ne znajo pisati in brati, ampak tisti, ki se ne morejo naučiti, pozabiti in naučiti na novo.”

Kar nas pri tem najbolj ovira, je naš nedorasel ego. V nekaj verjamemo, smo se naučili, vložili čas, denar, ponos. In vse to je tako težko zavreči. Pogosto se počutimo, kot da s tem priznavamo naivnost. Takrat instinktivno branimo staro namesto da bi sprejeli novo.

Če pa si vzamemo čas za premislek, se lahko (vedno!) naučimo česa novega. Temu pravimo prilagajanje.

In v tem je vsa ironija: na vse kriplje se otepamo sprememb, obenem pa hrepenimo po boljšem jutri. Ne razumemo – ali pa nočemo razumeti – da sta eno in isto.

Gary Vaynerchuk je enkrat izjavil: