[Analiza] Türk še nikoli tako očitno nastopal kot predstavnik Putinove federacije

Bivši predsednik Danilo Türk je priljubljen gost “depolitiziranih” na RTV Slovenija. Pogosto ga gostijo v osrednjih informativnih oddajah, kot sta Dnevnik in Odmevi, kjer si z Igorjem E. Bergantom in Tanjo Starič dokončujejo stavke. Še raje ga ima Tanja Gobec, ki ga zelo rada gosti v svoji “depolitizirani” oddaji Politično, kjer je videti, da je namen gostov le ta, da predstavljajo odmev prepričanj in ideologije novinarjev. Türk je za leve novinarje na RTV Slovenija izvrsten za takšne namene. Tudi tokrat ga je Gobčeva gostila v svoji oddaji. Seveda kot že tradicionalno brez drugega sogovornika, ki bi predstavil drugo plat zgodbe. 

Kar takoj sta se lotila teme Trumpovega srečanja s Putinom in kasnejšega srečanja evropskih voditeljev in Zelenskega s Trumpom. Türk ne more razumeti, zakaj se je srečanja udeležil finski predsednik Stubb, vprašal se je, “kaj ima ta početi na tem sestanku”. Po njegovem mnenju Finska ne more biti tako pomemben dejavnik, da bi spadala v ta krog. Omenjeni uvod daje zelo dober uvid v svetovni nazor bivšega predsednika – ta je ostal ujet v “kissingerjanski” politiki interesnih sfer, kjer imajo le veliki pravico, da razpravljajo o geopolitičnih zadevah, manjše države pač morajo sprejeti, kar so se veliki dogovorili. Gre za globoko antidemokratičen pogled na svet. Z zgodovinskega vidika je udeležba finskega predsednika pomembno sporočilo Putinu – gre za majhno državo, ki je z gverilsko vojno na kolena spravila mogočni Stalinov imperij. Razumljivo, da to Türka – ki je v preteklosti kazal iracioanalne simpatije do Rusije in drugih diktatorskih režimov – moti. 

Turka moti, kako mediji poročajo o Putinu

Nato je začel z branjenjem Putina in njegovega mednarodnega ugleda – moti ga, da so mediji pisali o tem, da se je Putin vrnil na velika vrata, čeprav ima tiralico oziroma obtožbo mednarodnega sodišča. Türk meni, da Putin nikoli ni bil popolnoma izključen s svetovne scene in tudi obtožba pred mednarodnim kazenskim sodiščem tega ni mogla doseči. Res je, da Putin nikoli ni bil izključen iz mednarodne skupnosti, saj ga je klub samodržnih držav vedno podpiral (tudi v strahu pred lastnim ljudstvom), a NAŠ (zahodni) svet ga je pred prihodom Trumpa upravičeno povsem ignoriral in izoliral – Türk pač očitno meni, da mi svobodni družbi narodov ne pripadamo.

Pogovarjal bi se z Rusijo

Meni, da bi morala imeti Evropa komunikacijo z Rusijo – morda na ravni zunanjega ministra Lavrova, ki ga imenuje za eminentnega, kompetentnega sogovornika: “Seveda, Evropa je imela možnosti. Možnosti so vsekakor bile, samo EU se je pozicionirala, kot pravimo, na en zelo nespameten način, ona si je odvzela možnost komunikacije s temi svojimi nenehnimi obsodbami in sankcijami, to je v diplomaciji do neke mere razumljivo, ni pa produktivno, tako da jaz mislim, da mora EU razmišljati o treh stvareh. Prvič, seveda je treba kratkoročno okrepiti podporo Ukrajini in tudi oboroženo podporo, bodimo realni, vendar ne z orožji, ki pomenijo možnosti recimo napadov globoko na rusko ozemlje z recimo raketami, ki so izdelane v Evropi, to je prva stvar. Druga stvar, samostojna komunikacija z Moskvo mora biti na nek način vzpostavljena.”

Osupljive besede nekdanjega predsednika države EU, ki pa razložijo marsikaj – tudi to, zakaj je lajno spremenila “njegova” kandidatka za predsednico Nataša Pirc Musar, ki podobno kot Türk razlaga, da se je treba s fašistično Rusijo pogovarjati. Gre seveda za grozljivo stališče – leta 1942 najbrž ni bilo niti enega politika na zahodu, ki bi predlagal, da se je potrebno pogovarjati z Adolfom Hitlerjem, kljub temu da je bila nacistična vojska veliko bolj mogočna od trenutne ruske. Z režimi, ki kršijo vse postulate mednarodnega prava, se pač ne pogovarja, dokler ne pride do spremembe režima. Rusija je bila od invazije Ukrajine leta 2022 bila jasna glede tega, kaj si želi – mir vidi le tako, da se Ukrajina povsem podredi in sprejme marionetno vlado iz Moskve. O čem specifično bi se torej naj evropski politiki pogovarjali z Rusijo in njenimi gangsterji? “Eminentni, kompetentni” Lavrov je v zadnjih letih opravil metamorfozo vseh ruskih novinarjev in se spremenil v karikaturo na ravni Kim Džong Una s ponavljanjem smešnih neresnic o vojni v Ukrajini. Strašljivo je, da Türk takšnega človeka vidi kot spoštovanja vrednega. 

Varnostne garancije za Rusijo?!

V nadaljevanju pogovora Türk povsem zdrsne iz običajnih okvirov političnega diskurza na zahodu in začne ‘čebuliti’ o tem, da tudi (fašistična) Rusija potrebuje “varnostna zagotovila”.

“Kaj pa mir pravzaprav pomeni?  Zaenkrat se govori o varnostnih garancijah, pri čemer se pa tudi ne pove, ali te varnostne garancije vključujejo Rusijo, na nek način jo poskušajo izključiti, kar je pa seveda popolnoma brez, kako bi rekel, brez prihodnosti.”

Po njegovem mnenju morajo mirovni sporazumi vključevati pomembno načelo, ki je v Ovse bilo že večkrat poudarjeno, in to je načelo nedeljive varnosti oziroma varnosti za vse, ne samo za Evropo, ne samo za Ukrajino, ampak tudi za Rusijo (?!).

Gre za neverjetno izjavo, ki je do zdaj niso izrekli niti Putinovi največji zavezniki – češ da agresorska država, ki že skoraj stoletja povzroča nemire po okolici in vsem svetu, potrebuje VARNOSTNA ZAGOTOVILA. Dejansko gre za norčevanje iz trpljenja Ukrajincev in nekako perpetualizira mit, da so Ukrajinci s svojimi težnjami, da se pridružijo zvezi Nato, dejanska in neposredna grožnja Rusiji. S tem pa odpremo še eno drugo Pandorino skrinjico – če ta absurdni postulat jemljemo za resničnega, potem so bila tudi pretekla širjenja Nata “varnostna grožnja” za Rusijo in ima potemtakem Rusija prav, da izvede še invazijo na Poljsko, Češko, Slovaško, Romunijo in Baltske države, ter tako “nevtralizira nevarnost”, ki ji jo predstavlja Nato. Rusofilni maloumneži na spletu že leta delijo zemljevide, ki kažejo koliko Natovih baz je v bližini ruskih mej, in s tem nakazujejo, da je v resnici Rusija tista, ki je ogrožena, zdaj jim je mednarodni profesor dal legitimiteto, da svoj izkrivljen pogled na svet še dodatno internalizirajo in širijo kot upravičenega.

Kaj pa je resnica? Od nacistične Nemčije si nihče ni želel izvesti invazije na to nesrečno državo, ki svoj obstoj in nacionalno zavest gradi z agresijo in nasiljem. Države, ki so k Natu pristopile, so to naredile zato, da se pred Rusijo ubranijo. Rusija in njena agresivna drža je praktično še edini pravi razlog, zakaj Nato sploh obstaja. Poleg tega se Nato ne širi z balističnimi raketami kot Ruska federacija – ljudje v bivših komunističnih državah so na volitvah jasno povedali, da bi raje pripadali zahodnemu svetu (tako tržno kot obrambno) kot pa ruskemu svetu.

Masaker v Buči so povzročili Rusi. Turk bi jim dajal “varnostna zagotovila”. (Foto: Twitter)

“Demonizacija” Rusije

Norosti pa s tem še kar ni bilo konca. Türk je prepričan, da bi morala “EU temeljito razmisliti, kako želi k temu pristopiti, zaenkrat s sankcijami in demoniziranjem Rusije ne bo šlo, to je treba vedeti.” Pohvalil je potezo slovenske vlade, ko je rekla, da mora varnostne garancije potrditi Varnostni svet Združenih narodov, a ne samo zato, ker je Slovenija  trenutno članica Varnostnega sveta, ampak ker je to edini normativ, pa tudi v vsakem drugem pogledu politično prepričljiv forum, znotraj katerega lahko take varnostne garancije dobijo legitimnost.

Takšna retorika je povsem izven običajnih okvirov zahodnega pogleda na politiko. Rusija – propadla gangsterska država, je sprožila grozovito invazijo sosednje suverene države, pobila na tisoče ljudi, med drugim žensk in otrok, pri tem so njeni vojaki sistematično (in s strani vojaškega vrha požegnano) izvajali strahovite zločine proti človeštvu – posiljevanje in pobijanje otrok, mučenje in stradanje vojnih zapornikov, spomnimo nekaterim so celo pri živem telesu odrezali testise, več tisoč otrok je bilo ugrabljenih in prisiljenih sprejeti rusko kulturo v prevzgojnih kampih. Ta ista Rusija grozi vsej Evropi, da ji vzhodni del Evrope zgodovinsko pripada, Putinovi propagandisti pa kar na javni Rossya 1 trdijo, da  je naslednji cilj Poljska in Baltske države. Türk pa pravi, da Evropa Rusijo DEMONIZIRA. Zavržna retorika, nevredna njegove (bivše) funkcije. 

Od nekdanjega cvetočega mesta Mariupol ni ostalo nič. (Foto: Twitter)

Pri tem je zanimivo, da se mu zdi dobra poteza, da slovenska vlada zahteva varnostna zagotovila, ki bi jih blagoslovil varnostni svet – že desetletja povsem disfunkcionalna entiteta znotraj že tako disfunkcionalnih Združenih narodov. Kar je najpomembneje – znotraj VS ZN je tudi Rusija. Se pravi, da se nobena odločitev o varnostnih zagotovilih ne bi mogla sprejeti brez agresorja. Agresor pa je jasen – edina pot do miru je popolna kapitulacija Ukrajine. Slovenska vlada je s tem jasno sporočila: kapitulacija Ukrajine je naš interes. Türku je to očitno zelo všeč.

Istambulski protokol kot pot do miru?!

Türk je še enkrat pokazal, da je smešno pristranski v odnosu do Rusije, a tako zavržno pristranski kot tokrat, ni bil še nikoli. Po njegovem je bil istanbulski dogovor iz leta 2022 “en lep del poti proti miru v Ukrajini”, pa ga je zahod onemogočil. On bi nov mirovni sporazum napravil na podlagi tega.

Kaj specifično je želela Rusija z istanbulskim dogovorom doseči? Ukrajino prisiliti, da se trajna zaveza, da se Ukrajina ne bo pridružila Natu ali drugim vojaškim zavezništvom. Prav tako bi smela imeti le omejeno število vojakov, tankov, letal in raketnih sistemov, kar bi povsem kastriralo ukrajinsko vojsko in jo naredilo za lahek plen kasnejšim ruskim osvajalskim pohodom Rusije tudi zaradi tega, ker je protokol predvideval, da na ozemlju Ukrajine ne bi smelo biti tujih enot, orožja ali baz – se pravi, varnostna zagotovila bi bila – podobno kot pri protijedrskem sporazumu iz Budimpešte – bi bila samo na papirju. Kako so se končala tista, že vemo. Rusija je prav tako zahtevala, da Kijev prizna ruski nadzor nad Krimom (formalno naj bi bil izpuščen iz besedila, a de facto predviden). Ukrajina bi prav tako morala pristati na “poseben status” za Doneck in Lugansk, kar bi Rusiji omogočilo trajen politični vpliv in zamrznitev trenutnega stanja, ko okupirana območja nadzirajo lokalni gangsterji, ki jih financira Kremelj – gangsterji, ki so za lokalno prebivalstvo naredili življenje pekel na ravni subsaharske Afrike, kjer primanjkuje celo pitne vode. Rusija je zahtevala tudi “zagotovila glede pravic ruskega jezika in kulture v Ukrajini” – sicer ni šlo za zaščito jezika in kulture, ampak za zaščitno dominacije in večvrednosti ruske kulture in jezika v Ukrajinski družbi – torej za vrsto kulturnega boja, ki je bil eden od izgovorov za invazijo.

Zakaj je še posebej pretresljivo, da bi Türk gradil mirovni sporazum na podlagi sporazuma, s katerim je Rusija želela podjarmiti Ukrajino? Ne le zato, ker gre za povsem nelegitimne in nerazumljive zahteve, ampak tudi zato, ker so vmes Putinovi propagandisti na javni ruski televiziji že večkrat povedali, da je šlo za (tipično rusko) ukano, s katero je želela “kupiti” premor, da si po ponižanju zopet vojaško opomore in kasneje napade bolj odločno.

Da Türk prav tak sporazum, ki bi Rusiji Ukrajino podaril na pladnju, vidi kot delovni okvir bodočega mirovnega sporazuma, jasno kaže, kaj si v resnici želi. RTV Slovenija, katere srce sicer krvavi za Hamasove “borce” v Gazi, pa se bo morala resno vprašati – že zaradi lastne kredibilnosti –, ali si res želi takšne sogovornike, nad katerimi so zgroženi tudi na levi sredini, ne le desničarji. Stvari, ki jih o Rusiji in Ukrajini razlaga Türk, so namreč za povprečnega zahodnega voditelja povsem bizarne in skregane z zdravo pametjo, videti pa je, da skoraj brez pretvarjanja aktivno navija za to, da si Ruska federacija (seveda pod vodstvom Putinove mafije) povsem podjarmi Ukrajino in si jo naredi za podložno provinco, kakršna je Lukašenkova Belorusija. Vsak naj sam razmisli, zakaj Türk to počne, a še boljše vprašanje je, zakaj ga na RTV Slovenija, tej trdnjavi načel in kreposti, tako radi gostijo. 

Mitja Iršič