[Analiza] Agitpropovski Utrip Špele Kožar nakazuje, kako se bo “združena levica” borila proti Janševi vladi

2 hours ago 33

Odkar je Robert Golob – kot se je sam hvalil v Odmevih – “počistil” javno RTV Slovenija “janšistov”, so skoraj vsaki Odmevi, vsako Politično in vsak Utrip podaljšek leve politične ideologije in napad na desnico. Običajno se to zgodi v subtilnih okvirih tradicionalnega slovenskega agitpropa, kjer se komaj opazno, a še vedno očitno, postavijo na stran leve politike, včasih pa jih zanese. Ko Utrip pripravi Špela Kožar, gre za pravo bonanzo politične pristranskosti, zaradi katere bi na kakšni drugi javni televiziji po hitrem postopku zaključila novinarsko kariero. Tudi tokrat je bilo tako.

Ni šlo toliko za pomoč levi politiki kot za nebrzdano podporo skrajno levim, razrednobojnim idejam, ki pomagajo predvsem stranki Levici in njenemu mainstream satelitu Gibanje Svoboda. Kožarjeva je že na začetku zakoličila stil, v katerem je nato vodila celo oddajo: “Teden sta zaznamovali dve besedi: solidarnost in kapital. Prve je med nami čedalje manj oziroma drugega bo čedalje več. A le za en odstotek prebivalstva. Tako si desna koalicija predstavlja razvoj.” S tem je seveda ciljala na intervencijski zakon tretjega bloka. Retorika je sicer že v javnosti znana in zlajnana, saj jo uporablja skoraj vsak politik trenutne leve oblasti. Češ, “če nižamo davke, bo to pomagalo le enemu odstotku bogatih.” Kožarjevi se zdi to tako očitno, da bi moralo biti “popolnoma jasno vsakomur, ki zna slovenski jezik in osnovno matematiko.” Ja, ta stavek je uporabila povsem brez ironije, ne zavedajoč se, da se ravno njena matematika ne izide.

Preberite še: Golobova reforma ni delovala: čas za temeljite spremembe v zdravstvu

Po njenem bo en odstotek prebivalstva namreč v zdravstveno in pokojninsko blagajno prispeval 56 milijonov evrov manj. Medtem bo recimo znižanje DDV za 15 osnovnih živil amorfni gmoti pustilo v denarnici prgišče evrov. Z intervencijskim zakonom se sesuva tudi z Golobovo vlado vzpostavljen sistem dolgotrajne oskrbe.

V podkrepitev svoje teze je v eter spustila cel citat poslanke Svobode Janje Sluga, ki je dejala: “Ponavljate vedno ene in iste puhlice. Kako bodo upokojenci razbremenjeni prispevka za dolgotrajno oskrbo. Bodo. Koliko znaša ta prispevek za dolgotrajno oskrbo? En odstotek. Koliko je to od pokojnine 1000 evrov? 10 evrov. Koliko pridobijo z vključitvijo v dolgotrajno oskrbo? Nižje položnice za par sto evrov. Ko se bo vam sistem dolgotrajne oskrbe sesul, ker ga ne boste zmogli financirati s to luknjo, ki jo zdaj tu vrtate, se bo zgodilo kaj?”

Laž na laž na laž, bi lahko rekli, pa se je oddaja komaj začela.

Levičarji namreč še vedno niso vzeli lekcije, ki jim jo je očitala Janševa tretja vlada s sprejetjem zakona o dohodnini. V prvem letu sprejetja zakona, za katerega so na levi strani strašili, da bo fiskus stal 800 milijonov, je paradoksalno v državno blagajno priteklo več denarja. Zakaj? Gospodarstvo se je – prav tako kot narekuje teorija avstrijske ekonomske šole – na nižanje davčne obremenitve dela odzvalo pozitivno. Delavci so bili plačani bolje, več se je delalo, ostalo je več denarja za razvoj, poslovni rezultati so bili boljši, kar je na koncu vplivalo tudi na prihodke v proračun. Da nižanje DDV-ja običajnim ljudem ne bo pustilo “prgišče evrov”, je sicer tudi že ekonomsko dokazano: ko so Nemci med korono po interventnem zakonu znižali DDV na osnovna živila, je študija nemškega inštituta za ekonomske raziskave (IFO) ugotovila, da so od ukrepa 70-odstotno pridobili potrošniki, 30-odstotno pa trgovci. “Matematika” Špele Kožar se pač ne izide. O tem, da se “sesuva vzpostavljen” sistem dolgotrajne oskrbe, pa je odveč izgubljati besede – očitno ima Kožarjeva državljane za neumne.

Zlajnana retorika o “javnem in zasebnem”

Nato se je lotila še zdravstva in sicer na tak način, da bi človek pomislil, da je zaposlena na ministrstvu za zdravje Golobove vlade. Retorika je bila ista. Kožarjeva je povedala, da se sesuva razmejitev javnega in zasebnega zdravstva. Bodo dovolili direktorjem javnih zdravstvenih zavodov, strokovnim direktorjem in vodjem organizacijskih enot, da lahko delajo še kje drugje, briga jih za konkurenčno prepoved ali konkurenčno klavzulo, se sprašuje Kožarjeva in si hkrati odgovarja ter nadaljuje:

“Še več, direktorji javnih zdravstvenih zavodov bodo lahko imeli svoje zasebne prakse. Tako si vi predstavljate skrajševanje čakalnih vrst. Tako si vi predstavljate odpravo korupcijskih tveganj.”

“Še več,” opozarja Kožarjeva: “prosto po prostozidarju Marku Bitencu se obeta, da bolnišnice postanejo podjetja, da javna blagajna neomejeno financira zasebne klinike. Protestira sindikat, protestira gospa Beović?”

Gre za spretne retorične bombice, ki so sicer legitimne v svetu politike (kjer je celoten poklic zgrajen na tem, da se malce zavaja) ali v svetu uličnih bojevnikov levice (Keber, Jenull), a tukaj nismo v tem svetu. Špela Kožar je novinarka RTV Slovenija, državnega mastodonta, ki na leto porabi 90 milijonov evrov denarja državljanov, s kodeksom, ki novinarje zavezuje k objektivnosti, predstavitvi vseh strani zgodbe in eksplicitno prepoveduje politično navijaštvo.

Kar pa je povedala Kožarjeva, je politični pamflet. Levičarska retorika, ki jo je s pridom uporabila Golobova vlada o razmejitvi “javnega in zasebnega”, hitro razpade, če jo podrobno analiziramo: da zdravniki delajo v zasebnih ustanovah, ni prepovedano; gre le za to, da jih vladniki (brez dokazov) obtožujejo, da manj delajo v javni službi, da lahko nato svoje paciente preusmerijo v zasebne ambulante. To je seveda izmišljotina, ki so jo večkrat ponovili predstavniki vlade (med drugim celo sam predsednik vlade), vsakič, ko pa so bili pozvani, naj povedo en sam konkreten primer, so utihnili, rekoč, da gre za splošno znano prakso. V resnici je “razmejitev med zasebnim in javnim” veliko preprostejša: ZZZS naj plača vsem razpoložljivim zdravnikom, pa če dejavnost opravljajo javno ali zasebno. Vsak drugačen scenarij pomeni, da smo državljani “zaklenjeni” v neučinkovito državno zdravstvo. Obstaja dober razlog, zakaj Kožar, Keber, Jenull, Golob in drugi “politiki” vedno omenjajo ZDA, nikoli pa Nizozemske.

Moraliziranje o tem, kaj je politika

Najhuje pa je še prišlo. Nato se je začelo gromovniško deljenje lekcij o tem, kaj politika je in kaj ni. “Volkovi v ovčji preobleki, trojanski konji so razkriti, kot vaš pristop k politiki,” je grmela Kožarjeva. Po njenem politika ni umetnost možnega, temveč umetnost sklepanja poštenih kompromisov, cilji v politiki pa ne morejo in ne smejo opravičevati sredstev. Politika je služenje ljudem in vodenje z zgledom. “In če takega političnega delovanja ne podpiraš, je še kako prav, da ga ne pomagaš vzpostaviti,” je delila lekcije bodočim in trenutnim oblastnikom. Zato jih je pozvala, naj nalogo opravijo sami in zanjo sprejmejo polno odgovornost.

Jasno je, kaj je bil razlog za njen gnev: oblikuje se močna desnosredinska politična sila, ona pa cepeta na mestu in želi sporočiti, da to ni prav in da bi morala Resni.ca in Demokrati, ki podpirajo manj države in nižanje davkov, nujno v koalicijo s skrajno levo stranko Levico, katere osnovni program iz združitvenega kongresa leta 2017 predvideva nacionalizacijo gospodarstva in postopno ukinjanje zasebne lastnine.

Svoj bes usmeri predvsem v Zorana Stevanoviča, katerega je globoka država vendarle videla kot “svojega fanta” – pri tem uporabi slabo prikrit rasizem, da nekateri pač ne delujejo po balkanskem principu “nadmudriti”, prelisičiti. V montaži, kjer želi Stevanović poslanki Meiri Hot preprečiti že folklorno zlorabo poslovnika, kjer se proceduralni predlog uporabi za politično repliko, Kožarjeva to vidi kot mizogeno vedenje in zapade v že znane dolgočasne vode “olimpijade zatiranih” ter išče zatirane tam, kjer jih ni.

Spreminjanje “podstata države”?

Kožarjeva se je prelevila še v strokovnjakinjo za javno upravo in komentirala še na novo sprejet zakon o vladi, ki racionalizira število ministrstev. Po njenem zakon “popolnoma spreminja podstat države”, in sicer zato, ker “ta zgodovinsko posega v ustroj delovanja izvršilne veje oblasti pod pretvezo racionalizacije.” Zakaj? Ker “ukinja” le dve ministrstvi, ostala pa združuje, pri čemer jo najbolj moti, da se združujeta ministrstvi za delo in gospodarstvo. Govori novinarka RTV ali poslanka Levice? Včasih je težko ločiti, ker je retorika praktično identična. Da je mera polna, doda še citat levice (specifično verjetno najslabše ministrice v Golobovi vladi “čebinarke” Aste Vrečko), ki je dejala, da je to tako, kot dati volku čuvati jagnje.

Gre za tipično razrednobojno retoriko, ki ne priznava, da sta delo in gospodarstvo dve plati istega kovanca. Ministrstvo za delo so si v Golobovi koaliciji predstavljali točno tako, kot si ga je predstavljala Špela Kožar: kot antigospodarsko ministrstvo, ki se bori proti podjetnikom. Ekonomski rezultat države je bil temu primeren. Kožarjeva pač ne razume, da je vojna med delodajalci in delojemalci umetno (politično) ustvarjena: oboji so na istem čolnu, poleg mednarodnih razmer pa jih skupaj ogrožajo domači levičarji, ki bi radi plenili oboje.

Napoved ministrstva za demografijo si (s pomočjo iz konteksta iztrganega citata o tem, da sta lahko družina le oče in mama) ekstrapolira v ugibanja o tem, da bomo morda prepovedali umetne oploditve, omejili pravico do splava … To so retorične salte na ravni “raziskovalnega inštituta” 8. marec, ne pa novinarke javnega medija.

Izpostavila je še (zopet iz konteksta iztrgan citat) Aleksandra Reberška, ki je dejal: “Ne mi omenjati sindikalistov, lepo prosim razne Lukiče in ne vem kaj še vse.”, ki ga je nato pospremila s komaj verjetnim: “Gospod Lukič je za vas gospod. Gre za frazo, kajti gospod Lukič, Goran Lukič, je dejansko prvi med enakimi. Pomaga namreč tistim, ki jim gospodje v politiki z zakonskimi bistroumi kratite pravice, jemljete dostojanstvo, uničujete življenja.” Ob taki razrednobojni retoriki, ki je že povsem prepojena s politiko, se postavlja vprašanje, kaj Špela Kožar sploh še dela v novinarstvu, če pa bi lahko brez težav kandidirala za Levico v okraju Ljubljana Moste in se končno nehala pretvarjati, da je objektivna novinarka.

Kapitalisti pobijajo delavce?

Kožarjeva v montažo doda nekaj, zopet povsem nepovezanih citatov “delavcev” in doda, da je bilo “v prvih štirih mesecih že 11 smrtnih žrtev med delavci. A država raje nadzoruje bolniške staleže kot delovne pogoje. Praznik dela? Prej dan boja proti prekarstvu. Po prvih potezah četvorčka je že jasno, da v tokratnem boju delavci ne bodo zmagovalci.” Razumete izjavo in slabo prikrite konotacije? Grdi kapitalisti “pobijajo” delavce, desna oblast bo gledala stran.

Slovenija je sicer ena rekorderk po trajanju bolniških staležev, nekateri “veterani” so v bolniški že od devetdesetih let naprej, medtem ko so delavci izredno robustno zaščiteni, do take mere, da je izredno težko kogarkoli odpustiti. Svet, ki ga riše Špela Kožar, v resnici seveda ne obstaja oziroma obstaja le v njeni domišljiji in domišljiji polovice slovenskega parlamenta. Zato ne preseneča, da jo je znani filozof in mislec Jordan Peterson označil za “ne ravno pametno novinarko“.