Analitik ugotavlja: Rusiji se čas izteka

V več kot treh letih in pol vojne v Ukrajini se ruska situacija vse bolj zaostruje, kar kaže na resen preobrat. Po mnenju Nigela Gould-Daviesa, višjega sodelavca za Rusijo in Evrazijo na Inštitutu za mednarodne študije (IISS) in nekdanjega britanskega veleposlanika v Belorusiji, se čas za Rusijo izteka.

Elita in vodstvo v Kremlju sta bolj zaskrbljena kot kdaj koli prej, saj se kopičijo zunanjepolitični neuspehi in gospodarske težave. Ključni razlog za rusko živčnost je med drugim tudi razočaranje nad administracijo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki ni izpolnila pričakovanj ruskega predsednika Vladimirja Putina.

Zakaj čas ni več na strani Rusije?
Eskalacija vdorov dronov in lovcev ter intenzivni napadi na ukrajinska mesta in energetsko infrastrukturo niso novi, a njihov obseg je brez primere. Vzrok je v širši ruski zagati: zunanje razmere, kot so odločitve ZDA in Evrope, pritiskajo na Kremelj. Putin je čakal na Trumpovo vrnitev, ki je novembra prinesla upanje za spremembo ameriške politike – umik iz Ukrajine, Evrope in omilitev sankcij. Vendar devet mesecev diplomacije ni izpolnilo pričakovanj, ruski uradniki pa priznavajo, da je duh vrha na Aljaski izginil. Trumpova dejanja – obnovitev odnosov z Volodimirjem Zelenskim, nadaljnja obveščevalna pomoč in orožje (zdaj plačljivo) – kažejo nasprotno. Vrh Nata v Haagu je junija prinesel toplo interakcijo Trumpa z Evropejci in zavezo članic (razen delno Španije) k petodstotni obrambni porabi BDP do 2035.

Foto: epa

Železno pravilo velikih sil in evropska gospodarska prednost
Evropski BDP je 10,6-krat večji od ruskega, kar predstavlja trikrat večjo gospodarsko razliko v moči kot med hladno vojno med Natom in Varšavskim paktom. Iz Kremlja to izgleda kot cunami naraščajoče evropske obrambne porabe, opozarja analitik Nigel Gould-Davies. Po “železnem pravilu” zgodovine, ki ga je v knjigi “Vzpon in padec velikih sil” opisal Paul Kennedy, v konfliktih velikih sil z vitalnimi interesi vedno zmagajo bogatejše strani, saj lahko mobilizirajo več virov za orožje in vojno proizvodnjo.

Evropa ima jasno materialno prednost, če vojno v Ukrajini dojema kot neposredno grožnjo svoji varnosti. Tudi če bi dosegla le triodstotno porabo BDP za obrambo (namesto ciljanih pet odstotkov), bi Rusija za ohranitev paritete morala nameniti kar 30 odstotkov svojega BDP – kar daleč presega trenutnih 7,5 odstotka in celo sovjetske ravni iz hladne vojne (15–20 odstotkov), ki so bile takrat že ogromno breme.

Kljub izzivom, kot je na tisoče ruskih nestrateških jedrskih bojnih glav nasproti omejenim evropskim zmogljivostim (Francija in Velika Britanija) ter problemi koordinacije in logistike med državami, trendi kažejo proti Rusiji. Kitajska sicer zagotavlja gospodarsko in tehnološko pomoč, vendar ne v zadostnih finančnih količinah, da bi Rusija lahko vzdržala dolgotrajni pritisk in ohranila delujoče gospodarstvo. To dodatno zapira rusko okno priložnosti za zmago.

Foto: epa

Ruska strategija obupa in notranje težave
Ti trendi silijo Kremelj k eskalaciji napadov in tveganj proti Ukrajini in Evropi, da razdeli Zahod. Rusija bombardira intenzivno, tudi ko je Trump dostopen, kar kaže na drznost brez kompromisa – od istanbulskih pogovorov dalje. Prejšnja agresija ni racionalna, a zadnje tedne prinašajo nov vrh resnosti. Gospodarsko se Rusija ni sesula, a sankcije delujejo: merilo ni kaos, temveč distorzije. Podpora sta bila zunanji presežek (visoke cene energije po 2022) in vojaški izdatki od 2023, ki stimulirajo kratkoročno. Zdaj stroški rastejo, izpostavlja analitik: nemilitarizirani sektor stagnira, proračun je obremenjen. Rusija se izogiba množični mobilizaciji z dragimi plačili borcem, plačanci in tujci (Severna Koreja, Kuba), kar je politično boleče. Dodatno: najvišje obrestne mere, odpuščanja, inflacijske bone – vse vzbuja živčnost elite, tihe razprave o izhodih in tveganjih propada.

Gould-Davies zavrača primerjavo trenutnega konflikta s posredniškimi vojnami, kot sta Vietnam ali Afganistan, kjer je odločnost majhnih strani premagala vire velikih sil, saj so se te umaknile, ker vitalni interesi niso bili ogroženi. Tu ruske ambicije daleč presegajo Ukrajino: decembra 2021 je zahtevala umik ZDA iz Evrope in vrnitev Nata na meje iz 1990, kar kaže na širše cilje glede evropskega varnostnega reda. Rusija bi lahko dala ustna zagotovila o nenameri širjenja, a dejanja – vdori dronov in lovcev, sabotaže, poskusi atentatov (kot na šefa Rheinmetalla) – namenoma destabilizirajo Evropo, kar javno mnenje prepoznava kot neposredno grožnjo.

Foto: epa

Evropsko bogastvo je ogromen rezervoar virov, a ozko grlo predstavljajo finance: starejše družbe, visoki dolgovi in socialni stroški ovirajo obrambno porabo, za razliko od ruske fiskalne discipline, ki omogoča večji delež BDP za vojsko brez demokratičnega pritiska. Rusija sicer izčrpava rezerve in si ne more izposojati iz tujine, Putin pa pošilja drone, da prestraši in razdeli Evropo, upajoč na popuščanje večjih držav pod strahom eskalacije – strategija, ki kaže obup, če panike ne ustvari. Sabotaže (poškodbe infrastrukture, kablov, cevovodov) so za razliko od hladne vojne neprekinjene in kapljične, kar paradoksalno krepi evropsko odpornost z večjim zavedanjem tveganj.

Analitik meni, da se bo rusko testiranje meja tolerance nadaljevalo in stopnjevalo, dokler Zahod ne izvede konkretnih dejanj: preprečevanje vdorov v zračni prostor, sestreljevanje kršiteljev, zaščita kritične infrastrukture ter boljša koordinacija med zavezniki. Tveganje je dvojno – neukrepanje normalizira vdore in postopoma erodira suverenost, intervencija pa tvega eskalacijo. Kot primer navaja Turčijo leta 2015, ki je rusko letalo sestrelila v 17 sekundah, kar je poslalo jasno sporočilo in preprečilo ponovitve; če je sestrelitev edini učinkovit način, jo je treba izvesti, sicer se varnost dolgoročno spodkopava.

A. H.