Alja Vrček, trenerka malega rokometa v RD Ribnica: Ponosna na vsak gol in vsako zmago – tako na igrišču kot zunaj njega

Rokomet ima v Ribnici že dolgo tradicijo. V ribniški rokometni šoli so se kalila mnoga pomembna imena slovenskega in svetovnega rokometa, kot so Tomaž Tomšič, Beno Lapajne, Nik Henigman in številni drugi. Vendar pa vrhunski igralci niso edini, ki soustvarjajo zgodovino kluba – pomembno vlogo imajo tudi predani trenerji, ki s svojo strokovnostjo, strastjo in predanostjo razvijajo mlade športnike. Ekipi trenerjev ribniške šole pa se je pred dobrimi desetim leti pridružila trenerka Alja Vrček, ki je prevzela ekipo malega rokometa. Aljo je iz Celja v Ribnico pripeljala ljubezen, danes pa je prva ženska trenerka v zgodovini kluba – in pravi dokaz, da so meje lahko le izzivi.

Ribnica je z rokometom močno povezana. Biti trener v kraju, kjer ta šport nekaj pomeni, verjetno ni lahko. Kako to, da ste se odločili za ta izziv?

Pred desetimi leti sem se preselila v Ribniško dolino. Takrat sem še aktivno igrala rokomet za člansko ekipo rokometnega kluba Zdežele v prvi ženski rokometni ligi in študirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Ker sem bila že od mladosti navajena na polne urnike, sem hitro začela iskati način, kako zapolniti čas ob prostih dneh. Tako sem prišla v stik z Janezom Ilcem, dolgoletnim trenerjem vseh kategorij in vodjo mladinskega pogona, ki je močno prispeval k razvoju rokometa v Ribnici.

Bil je moj mentor, ki me je vodil, usmerjal in mi omogočil, da sem postala del ribniške rokometne šole. Začela sem z ekipo malega rokometa, skozi leta prenašala svoje znanje na najmlajše, z opravljenim trenerskim izpitom pa sem prevzela tudi vodenje mlajših in starejših dečkov. Janez mi je sprva zaupal vlogo pomočnice pri mlajših dečkih, kasneje pa mi predal tudi glavno trenersko vlogo pri starejših dečkih.

Z Janezom še danes tesno sodelujem, saj vem, da brez njegove podpore moja pot v klubu ne bi bila enaka. Njegovi nasveti so ključni del moje trenerske kariere, in ko imam priložnost, ga povabim na turnirje in tekme.

Delo z najmlajšimi je zabavno, a hkrati tudi zelo odgovorno. Kako so sprejeli žensko vodstvo?

Z otroki nisem imela težav. Hitro so me sprejeli, saj sem treninge vodila z namenom, da jim rokomet predstavim celostno. Moje izkušnje iz igre in študij na Pedagoški fakulteti so mi omogočile, da sem se lažje soočala z različnimi izzivi in sestavljala kakovostne treninge, prilagojene njihovim razvojnim fazam.

Kar zadeva skepticizem, sem prepričana, da ga je bilo nekaj prisotnega, predvsem zaradi stereotipov in predsodkov, ki še vedno obstajajo v tradicionalno moškem športnem okolju. Občasno sem zaznala dvome o avtoriteti, znanju ali sposobnostih, vendar me to ni ustavilo. Ostala sem samozavestna, se osredotočila na svoje znanje in izkušnje ter z vztrajnostjo dokazala, da sem sposobna opravljati to delo. Trening za treningom sem kazala predanost in profesionalnost, kar je sčasoma utišalo dvome mnogih.

Moje delo so prepoznali tako otroci kot starši in sodelavci v klubu. Spoštovanje, ki sem ga pridobila skozi leta, je najboljši dokaz, da meje obstajajo le v naših glavah – in da jih z vztrajnostjo ter strastjo lahko presežemo.

Tudi sama prihajate iz mesta, ki je zibelka slovenskega rokometa. Kakšni so vaši začetki?

Svoje prve rokometne korake sem naredila v Ženskem rokometnem klubu Žalec pod vodstvom trenerja Danila Kovačiča. Kmalu zatem sem se preselila v Ženski rokometni klub Celje Celjske mesnine, kjer sem imela priložnost trenirati pod vodstvom vrhunskih in priznanih trenerjev, med katerimi so nekateri še danes pomembna imena na rokometni sceni: Aleš Anžič, Uroš Privšek, Nenad Stojaković, Rajko Begović, pokojni Tomaž Čater, Miha Bojević, Vojko Prislan in drugi.

Kot otrok celjskega rokometa sem obiskovala tudi Rokometno šolo Toneta Goršiča, ki velja za očeta celjske rokometne šole. Tone Goršič je vzgojil številne vrhunske igralce in igralke, zato je bilo zame izjemno dragoceno, da sem lahko znanje in izkušnje pridobivala pod njegovim mentorstvom.

Na vrhuncu svoje kariere me je vodil Sebastjan Oblak, pod njegovim trenerstvom sem prejela vpoklic v člansko žensko reprezentanco Slovenije. Pod vodstvom selektorja Uroša Bregarja sem se nato udeležila svetovnega prvenstva v Nemčiji, kar je bil eden največjih dosežkov moje kariere.

Po tej izkušnji sem svojo rokometno pot nadaljevala v Novomeški Krki, kjer sem igrala pod vodstvom Salvadorja Kranjčiča. Po enem letu igranja sem se odločila posvetiti materinstvu, a me je ljubezen do rokometa po štirih letih znova pripeljala na igrišče. Po dveh sezonah igranja sem se nato dokončno poslovila od igralske kariere in se posvetila novim življenjskim izzivom.

Posebno vrednost trenerskemu pristopu dajeta toplina in osebna nota. Ekipo pogosto presenetite z malenkostmi, ki ne vključujejo le rokometne taktike, temveč tudi kaj sladkega za pod zob. Ta človeški pristop je osvojil ne le igralce, temveč tudi njihove starše, kajne?

Načeloma nisem imela težav ne s starši ne z otroki. Zelo dobro vem, kaj otroci potrebujejo – red in disciplino. To jim ustreza, saj se na ta način počutijo varne in mi zaupajo. Pri starših pa je ključnega pomena jasna in pravočasna komunikacija. Starši potrebujejo, da so dobro informirani o vsem, kar se tiče treningov, tekem in turnirjev, in tega se zelo držim. Zaupanje staršev si pridobiš s transparentnostjo, spoštovanjem in doslednim izpolnjevanjem svojih obljub. Vedno sem se trudila, da jim predstavim svojo vizijo, kako delam z otroki, in veselilo me je, da so me podprli že od samega začetka.

Če dobro pomislim, so starši še posebej navdušeni ravno nad tem, da rokomet tako otrokom kot tudi njim predstavljam na malce drugačen način. Ne gre zgolj za dvorano, žogo, trening in tekme, ampak za nekaj več – za vse tisto, kar pride še zraven in je pogosto še pomembnejše. Na primer, udeležbe na turnirjih so izjemnega pomena, saj otrokom omogočajo, da sklepajo prijateljstva in nekaj dni preživijo skupaj v drugačnem okolju. Ti trenutki, ko živijo kot ekipa, gradijo povezanost in prijateljstvo, ki potem drugače zaživita na igrišču. Poleg turnirjev so tu še team buildingi, kjer otroke spodbujam, da se še bolj povežejo, gradijo zaupanje med seboj in ustvarijo pravo ekipo, ki je sposobna delovati kot eno.

Da lahko vse to omogočim otrokom, pa potrebujem razumevajoče starše – in takšne res imam.

So izjemno vključeni, podpirajo svoje otroke in mene, kar vse skupaj neizmerno olajša. Prav zaradi njihove podpore lahko uresničim vsak cilj, ki si ga zastavim. Na vsaki tekmi so starši prisotni v največjem številu, so naša opora in neprecenljiv zgled otrokom. Vedno znova so naš “osmi igralec” na igrišču.

Njihovi otroci pa so tisti, ki so moji največji učitelji. Od njih se učim prav toliko, kot se trudim, da bi naučila njih.

Na kaj ste kot trenerka najbolj ponosni?

Pri fantih sem najbolj ponosna na njihov napredek, trud, ki ga vlagajo, ter na vsak gol in vsako zmago – tako na igrišču kot zunaj njega. Na igrišču se borijo kot ekipa in podpirajo drug drugega, kar je v mladostniških letih pogosto velik izziv. So vztrajni, disciplinirani in predvsem željni napredka, kar mi kot trenerki največ pomeni. Njihov napredek na igrišču in osebnostna rast sta največja nagrada za ves trud, ki ga vložim v delo z njimi.

Seveda pridejo tudi treningi in tekme, ko jim ne gre, ko njihov trud na koncu tekme ni poplačan. Takrat jih dvignem, se z njimi pogovorim, jih poslušam in skupaj poiščemo način, kako naprej. Takšne situacije so izjemno pomembne, saj jih učijo vztrajnosti, odprtosti in timskega duha.

Kakšno pa je zanimanje za rokomet med dekleti?

Zanimanja za ženski rokomet v Ribnici trenutno praktično ni. Ko sem začela trenirati mini rokomet, sem v prvem letu imela kar deset deklic, vendar je klub jasno povedal, da je njihov interes usmerjen zgolj v delo s fanti. Posledično so se deklice usmerile v druge športe. Veliko sem razmišljala o tem, kako bi lahko v Ribniško dolino pripeljala tudi ženski rokomet. Res je, da je Ribnica športno okolje, kjer tradicionalno prevladujejo moški rokomet in drugi športi, a menim, da bi bilo najprej potrebno dekleta spodbuditi in jim pokazati, da je rokomet lahko tudi zanje. Potreben je čas, dobra promocija in ustrezna predstavitev športa kot primernega za vse. Morda pa nekoč le uresničim svojo idejo o ustanovitvi ženskega rokometnega kluba v Ribniški dolini. Verjamem, da bi z nekaj vztrajnosti in podpore ta zamisel lahko zaživela.

Na igrišču in treningih na vas računajo mladi igralci, doma pa dva malčka. Kako usklajujete vse obveznosti? Verjetno brez pomoči ne gre …

Priznam, da usklajevanje vseh obveznosti ni vedno enostavno, saj rokomet predstavlja velik del mojega vsakdana in zahteva veliko časa, energije ter organizacije. Vendar sem že od mladih let navajena polnih urnikov, zato mi to ustreza. Ključ do uspešnega usklajevanja med obveznostmi je dobra organizacija in predvsem močna podpora doma, ki mi resnično veliko pomeni. Moja družina razume, kako pomembno mi je delo z mladimi, in mi je vedno v oporo. Velik privilegij je tudi to, da lahko v vsakem trenutku računam na svoje in partnerjeve starše, ki brezpogojno poskrbijo za najina otroka, kadar je to potrebno. Njihova pomoč mi omogoča, da se lahko povsem posvetim svojim obveznostim, kar je zame izjemno dragoceno. Proste trenutke poskušam izkoristiti za kakovostno preživljanje časa z družino, saj me to napolni z energijo in mi daje motivacijo za delo. Moj način življenja je močno povezan s strastjo do športa in delom z mladimi. Ker v tem resnično uživam, mi ni težko usklajevati zasebnega življenja z izzivi, ki jih prinaša trenerski poklic.