Ali zakon o asistiranem samomoru res zagotavlja “mirno in nebolečo smrt”?

Pred referendumom o zakonu o prostovoljnem končanju življenja se v javnosti pogosto ponavlja izraz “neboleča smrt”. Politični zagovorniki, del aktivističnih skupin in del medijev prikazujejo postopek kot skoraj ritualno umirjanje – človek zaspi, mirno izdihne in brez bolečin preide v smrt. Celo predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) v več členih obljublja “mirno in nebolečo smrt” in izrecno navaja, da naj bi bil proces zasnovan tako, da poteka mirno, dostojanstveno in brez bolečin. Toda zakonodaja ne more zagotoviti tistega, česar medicina sama ne more. 

Izkušnje iz držav, kjer pomoč pri samomoru in evtanazija že potekata, strokovna pričevanja zdravnikov, pričevanja družin ter farmakološki podatki kažejo precej drugačno sliko. Referendumska odločitev mora temeljiti na realnosti, ne na idealizirani predstavi. Ljudje si zaslužijo vedeti, kako dejansko izgleda takšna smrt.

Medicinski potek ni hiter in ni vedno miren: “Vsak dvanajsti umira več kot šest ur, nekateri več dni”
Pediatrinja dr. Larisa Kragelj je pojasnila: “Ta postopek ni tako hiter, kot se ga predstavlja. Vsak tretji umira več kot eno uro, vsak dvanajsti več kot šest ur, primeri iz tujine pa dokazujejo, da se lahko umira tudi od štiri do sedem dni.” Po njenih besedah gre za hudo dodatno trpljenje, ki ga v političnem diskurzu skorajda nihče ne omenja.

Slabost, bruhanje, epileptični krči in hude dihalne stiske
Pri postopku se najprej daje pomirjevalo, ker je dogajanje za pacienta stresno. Uporablja se anksiolitik, nato zdravilo, ki inducira komo in popolno anestezijo, nazadnje še mišični relaksant, da se sprostijo vse mišice in nastopi popolna paraliza. Toda ta zdravila niso brez stranskih učinkov, zato se pogosto dodajajo analgetiki, zdravila proti slabosti in drugi preparati. Najpogostejši zapleti, ki jih navaja dr. Kragelj, so slabost, bruhanje, epileptični krči in hude dihalne stiske.

To niso obrobni primeri, temveč dokumentirani klinični pojavi iz držav, ki takšne postopke izvajajo že desetletja. Praksa kaže, da “mirna smrt” ni nekaj, kar bi lahko katerikoli zakon absolutno zagotovil.

Zakon obljublja nebolečo smrt – medicina pa opozarja, da je to nemogoče zagotoviti
Slovenski predlog zakona v prvem členu obljublja “dostojanstveno, mirno in nebolečo smrt”. A to je zgolj cilj, ne zagotovilo. Tudi v državah z dolgoletno prakso pri pomoči pri samomoru prihaja do nepredvidenih odzivov telesa.

“Umiranje ni lepo in neboleče, neredki so primeri hudega trpljenja”
Strokovna opozorila prihajajo tudi iz kroga zdravnikov, ki se v svojem delu srečujejo z etičnimi dilemami ob koncu življenja. Dr. Urh Grošelj je za Družino dejal, da si nikakor ne bi upal trditi, da je evtanazija “lepa in neboleča smrt”. Opozarja, da so opisi iz tujine polni primerov hudih muk. A njegov poudarek presega medicinske zaplete – opozarja, da je uvajanje evtanazije simptom družbe individualizma, v kateri se “primat posameznikovega ugodja dvigne nad vse ostalo”. Po njegovem mnenju bodo ceno plačali osamljeni, stari in tisti brez socialne mreže. Akademik Jože Trontelj je že pred leti zapisal, da se v razpravi o evtanaziji ne gre le za posamezne primere, ampak za temeljno vprašanje, kakšen odnos bo imela družba do človeškega življenja.

Zakon uvaja subjektivno “neznosno trpljenje”, ki ga nihče ne preverja
Zdravniška zbornica Slovenije v svojih strokovnih pripombah zelo jasno izpostavlja, da osnutek zakona uvaja pojem “neznosnega trpljenja”, ki se po besedilu zakona zgolj domneva in ga ni treba objektivno dokazati. To pomeni, da subjektivno stanje pacienta – tudi če ni povezano z bolečinami – lahko postane zadosten pogoj za aktivacijo postopka. Zbornica opozarja, da bo po sprejetem zakonu tudi slepota, paraplegija ali druga trajna okvara zdravja neposreden razlog za smrt, če pacient izjavi, da je njegovo trpljenje “neznosno”. To odpira izjemno resne etične dileme in omogoča sistemsko zlorabo, saj se ne preverja ne vzrok ne stopnja trpljenja, temveč se zgolj zabeleži izjava. Vse to je bistveno za referendumsko odločanje.

Obstajajo smrti, ki trajajo 104 ali 137 ur
Kanadski strokovnjak za področje evtanazije in pomoči pri samomoru Alex Schadenberg, izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije, je za Radio Ognjišče zelo jasno opisal, kako lahko poteka smrt ob zaužitju smrtonosnih pripravkov. V Oregonu in Kanadi so dokumentirani primeri, ko je smrt trajala 104 ure ali celo 137 ur. Dodaja, da so ta zdravila jedka, lahko poškodujejo požiralnik in povzročijo hude bolečine, če jih človek zaužije. Pri intravenoznih oblikah se človeka najprej spravi v komo, nato paralizira in ustavi delovanje pljuč. Schadenberg poudarja, da nihče ne ve, ali pacient med umiranjem v komi trpi, saj je paraliziran in ne more izraziti stiske. Opozarja, da obstaja tudi majhna skupina zdravnikov, ki izvajajo na stotine evtanazij in jih celo aktivno promovirajo kot “čudovite”. Takšne prakse, pravi, vodijo v nevarno banalizacijo ubijanja.

Zakaj je pomembno, da ljudje poznajo resničen proces?
Referendum ni glasovanje o občutku ali o želji po sočutju. Gre za odločanje o praksi, ki posega v temelj civilizacije – odnos do človeškega življenja. Slovenska javnost je bila v zadnjih mesecih izpostavljena emocionalnim zgodbam in oglasom, ki prikazujejo samomor kot skoraj sveto dejanje. Toda realnost vključuje farmakološke omejitve, medicinske zaplete, etične dileme, nevarnosti socialnih pritiskov in možnost zlorabe. Zakon uvaja koncept, ki ga medicinska stroka – od Zdravniške zbornice do kliničnih zdravnikov – ocenjuje kot nevarno poenostavljen in nezadostno reguliran.

Resnica o pomoči pri samomoru je težja, kot kažejo politične parole
Slovenski volivci imajo pravico vedeti, da: smrt ni vedno hitra, neboleča in mirna; zapleti se dogajajo in v določenih primerih so hudi; zakonske obljube o nebolečosti niso medicinsko uresničljive; subjektivno trpljenje bo zadosten pogoj, ne da bi ga zdravstveni delavec preveril; obstajajo dokumentirani primeri smrti, ki trajajo več kot 100 ur; številni zdravniki opozarjajo, da je evtanazija družbeno nevarna praksa; v državah z legalizirano evtanazijo se meje postopoma širijo, vključujoč invalide, psihiatrične bolnike in otroke. Če naj bo referendumska odločitev odgovorna, mora temeljiti na resnici – ne na idealiziranih sloganih.

Sara Kovač