Ali umetna inteligenca res nadomešča ljudi?

Umetna inteligenca ljudi ne nadomešča množično in neposredno, temveč postopno in selektivno. Ne izriva človeka kot celote, ampak prevzema posamezne naloge znotraj delovnih mest. Največji premik se zato ne dogaja v številu služb, temveč v njihovi vsebini. Delo se razkraja na dele, nekateri ostanejo človeški, drugi postanejo avtomatizirani.

Zakaj se zdi, da umetna inteligenca spreminja delo hitreje kot prej?

Razlog ni le v razvoju tehnologije, temveč v tem, kam se je ta razvoj premaknil. Pretekli valovi avtomatizacije so najprej spremenili tovarne in fizično delo. Umetna inteligenca pa posega v dejavnosti, ki so dolgo veljale za varne: pisanje, analizo, načrtovanje, presojo. Ko tehnologija vstopi v pisarne, se sprememba občuti osebneje.

Poleg tega se spremembe uvajajo hitreje, kot se jim ljudje lahko prilagodijo. Delovni procesi se lahko preoblikujejo v nekaj mesecih, nova znanja pa zahtevajo leta. Prav ta časovni razkorak ustvarja občutek ogroženosti, ne nujno tehnologija sama.

Foto: Umetna inteligenca Vir: unsplash.com

Kdaj umetna inteligenca dejansko nadomesti človeško delo?

Najbolj neposredno nadomeščanje se zgodi tam, kjer je delo natančno opisljivo in ponovljivo. Administrativna opravila, osnovna komunikacija s strankami, razvrščanje podatkov in priprava standardnih poročil so tipični primeri. V takšnih primerih umetna inteligenca ne deluje “bolje” kot človek, temveč bolj enakomerno in brez premora.

V praksi to pogosto ne pomeni popolne odprave delovnega mesta, temveč njegovo krčenje. Ena oseba opravlja več nalog, ker del rutine opravi sistem. Na papirju to deluje kot večja učinkovitost, v resnici pa lahko pomeni tudi večjo obremenitev.

Kako se delo spremeni, ko rutino prevzame sistem?

Ko umetna inteligenca prevzame rutinske naloge, delo ne postane nujno lažje. Pogosto postane drugačno. Zaposleni se manj ukvarjajo z izvajanjem in več z usklajevanjem, preverjanjem in odločanjem. To pomeni več odgovornosti in manj prostora za avtomatizem. V praksi se pokaže, da je delo manj ponavljajoče, a bolj zahtevno. Namesto enega jasnega opravila se pojavi več manjših odločitev, ki jih je treba sprejeti sproti. To zahteva več zbranosti in več razumevanja celotnega procesa, ne le posameznega koraka.

Foto: AI Vir: Freepik

Kaj se zgodi z delom, ki ostane?

Ko rutinski deli izginejo, ostanejo naloge, ki zahtevajo več presoje. To pomeni več odgovornosti, več odločanja in več potrebe po razumevanju celote. Delo postane manj mehansko, a tudi manj predvidljivo. Napake so redkejše, a dražje.

Umetna inteligenca lahko razbremeni delo, a lahko tudi poveča pritisk. To se zgodi takrat, ko organizacija od zaposlenih pričakuje, da bodo ob delu še nadzirali sisteme in hkrati nosili odgovornost za njihove odločitve. Tehnologija takrat ne podpira razmisleka, temveč ga nadomešča. Razlika ni v sistemu samem, temveč v tem, kako je umeščen v delo ljudi.

Kdaj umetna inteligenca ne more nadomestiti človeka?

Meje se pokažejo tam, kjer delo vključuje odnose, etiko in odgovornost. Algoritem lahko predlaga rešitev, ne more pa nositi posledic. V zdravstvu, šolstvu, socialnem varstvu, sodstvu in novinarstvu ostaja človek tisti, ki mora odločitev utemeljiti in zagovarjati. Ta meja ni tehnična. Je družbena. Gre za vprašanje, komu smo pripravljeni zaupati odločanje, ne glede na to, kako natančen je sistem.

Ali je strah pred izgubo delovnih mest upravičen?

Pomembno je tudi, kdo spremembo občuti najprej. Pogosto niso najbolj ogroženi tisti z najmanj izobrazbe, temveč tisti, katerih delo je zelo natančno določeno. Ko se takšno delo avtomatizira, ostane malo prostora za prilagoditev znotraj istega poklica. Po drugi strani imajo več manevrskega prostora ljudje, katerih delo vključuje kombinacijo znanj, komunikacijo in presojo. Ne zato, ker bi bili boljši, temveč ker je njihovo delo težje razstaviti na posamezne korake. Umetna inteligenca se najbolje znajde v delih, ne v celotah.

Nekatera delovna mesta bodo res izginila, zlasti tam, kjer delo ne dopušča sprememb ali nadgradnje. Vendar izkušnje preteklih tehnoloških prehodov kažejo, da delo ne izgine čez noč. Spremeni se njegova oblika. Kar je bilo nekoč osrednje znanje, lahko postane postransko, na njegovo mesto pa stopijo nove zahteve, ki jih še ni mogoče opravljati avtomatsko. Največja težava je prehodno obdobje. Ljudje, katerih znanje je vezano na en tip naloge, so bolj ranljivi. Ne zato, ker bi bili manj sposobni, temveč ker jim sistem ne ponudi dovolj časa in podpore za prilagoditev.

Foto: Umetna inteligenca v pisarnah Vir: Freepik

Ali podjetja umetno inteligenco uvajajo premišljeno?

Pogosto ne. Odločitve o uvedbi umetne inteligence se sprejemajo na ravni vodstev, zaposleni pa se s spremembo srečajo šele, ko je ta že vpeljana. To ustvarja nezaupanje in odpor. Tehnologija postane nekaj, kar se “zgodi” ljudem, ne nekaj, pri čemer sodelujejo. Kjer pa so zaposleni vključeni v proces, se pokaže drugačna slika. Umetna inteligenca tam deluje kot orodje, ki razbremeni rutino, ne kot nadzornik, ki meri učinkovitost vsake minute.

Kako podjetja v praksi uvajajo umetno inteligenco?

Na ravni podjetij se umetna inteligenca pogosto uvaja kot tehnična rešitev. Odločitve se sprejmejo hitro, z mislijo na učinkovitost, manj pa na spremembo delovnih vlog. Zaposleni se s sistemom srečajo šele, ko je že v uporabi, pogosto brez jasne razlage, kaj se od njih pričakuje drugače kot prej.

Tam, kjer uvajanje poteka postopno in z vključevanjem zaposlenih, je odziv drugačen. Tehnologija je razumljena kot pomoč pri delu, ne kot nadzorna plast. Razlika ni v zmogljivosti sistema, temveč v tem, ali imajo ljudje občutek, da spremembo soustvarjajo ali da se jim zgodi.

Kako se na te spremembe odzivata Evropska unija in Slovenija?

Evropska unija se je odločila, da razvoja umetne inteligence ne bo prepustila izključno trgu. Namesto tega je skušala postaviti osnovna pravila igre, predvsem tam, kjer avtomatizirane odločitve lahko posežejo v življenje posameznika. Največ previdnosti namenja področjem, kjer tehnologija vpliva na zaposlitev, dostop do javnih storitev in nadzor, saj so posledice napačnih odločitev tam težko popravljive.

V Sloveniji je pristop bolj zadržan in razdrobljen. Umetna inteligenca vstopa v delovna okolja brez večje razprave, pogosto kot tehnična rešitev, ne kot organizacijska sprememba. Zaposleni se z njo srečajo šele, ko že deluje. Prav v tem tihem uvajanju se pokaže razlika: ali bo tehnologija razumljena kot podpora pri delu ali kot dodatna plast pritiska, ki se ji je treba sproti prilagajati.

Foto: Uporaba umetne inteligence Vir: Freepik

Kaj se zgodi, ko prilagajanja ni?

Če se delo spremeni, podporni sistemi pa ne, se breme hitro prenese na posameznika. Od zaposlenih se začne pričakovati, da bodo spremembe obvladali sami: da se bodo naučili novih orodij, prilagodili tempu in prevzeli dodatno odgovornost, pogosto brez dodatnega časa ali podpore.

V takšnem okolju umetna inteligenca ne deluje kot napredek, temveč kot vir pritiska. Ne zato, ker bi bila tehnologija sama po sebi problematična, temveč ker spremembe niso enakomerno razporejene. Tehnologija napreduje hitro, človek pa potrebuje čas.

Kaj umetna inteligenca pomeni za posameznika pri delu?

Za večino ljudi vprašanje ni, ali bo umetna inteligenca spremenila delo – to se že dogaja. Ključno vprašanje je, ali bodo imeli dovolj časa, podpore in možnosti, da se spremembam prilagodijo. Ne gre za to, da bi moral vsak obvladati tehnologijo, temveč da razume, kaj se pri njegovem delu spreminja in zakaj človeška presoja ostaja pomembna.

Pripravil: L. H.
Viri: Reuters, Nexford University, Sharda University, Calls9

The post Ali umetna inteligenca res nadomešča ljudi? first appeared on NaDlani.si.