Ali se ljudje v partnerskih odnosih res spremenijo?

Ljudje se v odnosih lahko spremenijo, vendar le delno in pod določenimi pogoji. Najpogosteje se spremeni vedenje, način komunikacije, odzivanja in postavljanja meja, bistveno redkeje pa osebnost, vrednote ali globoko zakoreninjeni vzorci. Sprememba ni posledica samega odnosa, temveč notranje odločitve posameznika. Odnos lahko spremembo spodbudi, ne more pa je nadomestiti.

Zakaj v odnosih sploh pride do sprememb?

Intimen odnos je okolje, kjer so posledice vedenja hitro vidne. Partnerjevi odzivi, konflikti in čustvene reakcije delujejo kot ogledalo, v katerem posameznik prvič jasno vidi učinek svojih dejanj. Mnogi ljudje se prav v partnerskem odnosu prvič resno soočijo s svojim načinom komuniciranja, izražanja jeze ali umikanja.

Foto: Konflikt

V praksi to pomeni, da se nekdo nauči poslušati brez takojšnje obrambe, jasneje izraziti potrebe ali omejiti vedenja, ki odnos ponavljajoče rušijo. Gre za učenje in prilagajanje. Temeljne osebnostne lastnosti, kot so temperament, potreba po bližini ali odnos do tveganja, se praviloma ne spremenijo, lahko pa se spremeni način, kako se izražajo v odnosu.

Kdaj so spremembe trajne in kdaj začasne?

Trajne spremembe se pojavijo takrat, ko izvirajo iz notranje motivacije. Če posameznik spremeni vedenje zato, ker razume njegove posledice in želi dolgoročno drugače delovati, se nova ravnanja ohranijo tudi v obdobjih stresa ali konflikta.

Začasne spremembe so pogoste v krizah. Ob grožnji razhoda, resnem konfliktu ali pritisku okolice se vedenje lahko kratkoročno izboljša. Ko se občutek nevarnosti zmanjša, se stari vzorci pogosto vrnejo. To ni nujno zavestna odločitev, temveč omejitev spremembe, ki ni bila ponotranjena.

Ali se ljudje v odnosu spremenijo ali samo prilagodijo?

V večini primerov gre za prilagoditev. Posameznik se vede drugače, ker to zahteva konkretna dinamika med dvema osebama. Ko se odnos konča, se del teh vedenj pogosto izgubi.

Resnična sprememba pomeni, da novo vedenje postane del posameznikovega širšega delovanja, tudi v drugih odnosih in okoliščinah. Takšne spremembe so redkejše in običajno zahtevajo čas, zavestno delo ter v nekaterih primerih tudi strokovno podporo.

Ali drži, da ljubezen spremeni človeka?

Ljubezen sama po sebi ne spremeni osebnosti. Lahko pa poveča pripravljenost za samorefleksijo. V varnem odnosu je lažje priznati napake in se z njimi soočiti, ker tveganje zavrnitve ni takojšnje.

Raziskave partnerskih odnosov, med drugim tudi tiste, ki jih je desetletja vodil ameriški psiholog John Gottman, kažejo, da dolgoročno stabilni pari ne temeljijo na temeljiti spremembi osebnosti partnerjev. Uspešnejši so odnosi, kjer se partnerja naučita obvladovati konflikte, sprejemati razlike in zmanjševati škodljive odzive. Večina ponavljajočih se sporov v odnosih namreč nikoli ni v celoti razrešena, temveč postane obvladljiva.

Kaj če nekdo pravi, da se je zaradi odnosa popolnoma spremenil?

Takšne izjave so pogoste in pogosto iskrene, vendar jih je treba razumeti v kontekstu. Odnos pogosto sovpada z življenjskimi prehodi, kot so skupno življenje, starševstvo ali večja odgovornost. V teh primerih gre pogosto za zorenje posameznika, odnos pa deluje kot katalizator.

Foto: Starševstvo

Ko pride do razhoda, se pokaže, katere spremembe so bile res ponotranjene. Če se nova vedenja ohranijo tudi izven odnosa, je šlo za osebno rast. Če izginejo skupaj z odnosom, je šlo predvsem za prilagoditev.

Kdaj je pričakovanje spremembe nerealno?

Nerealno je pričakovati, da bo odnos sam po sebi odpravil ponavljajoče se nepošteno vedenje, zasvojenosti brez pripravljenosti na zdravljenje, nasilne ali izrazito manipulativne vzorce ter temeljne vrednote, kot sta odnos do zvestobe ali odgovornosti.

V takih primerih vztrajanje v odnosu pogosto pomeni upanje na spremembo, ki je druga oseba sama ne želi ali ne zmore izvesti. Strokovnjaki pri tem opozarjajo na razliko med realnim potencialom za razvoj in zanikanjem dejanskega vedenja.

Kako na to gledajo strokovnjaki v Sloveniji in EU?

V slovenski in širši evropski terapevtski praksi se poudarja pomen dolgotrajnega opazovanja vedenja, ne obljub. Klinični psihologi in partnerski terapevti opozarjajo, da je najbolj zanesljiv pokazatelj spremembe dosledno novo ravnanje tudi takrat, ko ni zunanjega pritiska ali strahu pred izgubo odnosa.

Foto: Terapija

Podobna stališča povzemajo tudi strokovne organizacije, kot je Ameriško psihološko združenje, ki izpostavlja osebno odgovornost posameznika kot ključen pogoj za trajne spremembe v odnosih.
Ameriško psihološko združenje, odnosi in vedenjske spremembe

Miti in dejstva o spremembah v odnosih

Mit: Če me ima dovolj rad, se bo spremenil.
Dejstvo: Ljubezen lahko spodbudi razmislek, ne more pa nadomestiti osebne odločitve.

Mit: Ljudje se po poroki ali otroku bistveno spremenijo.
Dejstvo: Spremenijo se okoliščine in odgovornosti, osebnost pa večinoma ostane podobna.

Mit: Prava sprememba je hitra in očitna.
Dejstvo: Trajne spremembe so postopne in pogosto komaj opazne.

Ljudje se v odnosih torej ne spremenijo na zahtevo drugega in ne zaradi same ljubezni. Spremenijo se lahko, če odnos sproži notranjo motivacijo za učenje in prevzemanje odgovornosti. Razumevanje te razlike pogosto prinese več miru kot vztrajanje pri vprašanju, zakaj nekdo ni postal drugačen človek.

Pripravil: J.P.

Vir: American Psychological Association, Gottman Institute, British Psychological Society, European Association for Psychotherapy, Psychology Today, Harvard Health Publishing

The post Ali se ljudje v partnerskih odnosih res spremenijo? first appeared on NaDlani.si.