Ali se da živeti počasneje, če svet pospešuje?

Da, mogoče je živeti počasneje tudi v svetu, ki se objektivno ne upočasni a to pomeni predvsem upravljanje pozornosti, dosegljivosti in odločitev, ne pa pobeg iz obveznosti. Največji premik nastane, ko zmanjšamo število prekinitev, uvedemo jasne meje “kdaj sem dosegljiv” in si ključne odločitve dovolimo sprejemati bolj premišljeno. Počasnejše življenje ni isto kot neproduktivnost; gre za manj notranje naglice in več namerne izbire.

Zakaj imamo občutek, da je tempo postal nevzdržen?

Sociolog Hartmut Rosa pospeševanje opisuje kot širši družbeni vzorec: ne pospešuje se le tehnologija, ampak tudi družbena pričakovanja in življenjski ritem, več opravil, več sprememb, več odzivnosti v istem času.
To se v praksi pokaže preprosto: delo “pride domov” prek sporočil in e-pošte, prosti čas pa je razdrobljen na mikro-odmore, ki jih zapolnijo obvestila. Ko se dan deli na kratke prekinitve, se občutek časa zmanjša, napetost pa naraste, ne zato, ker bi bilo nujno več dela, temveč ker je več preklapljanja.

Kdaj upočasnitev res pomaga in kdaj je lahko celo škodljiva?

Upočasnitev praviloma pomaga tam, kjer so pomembni kakovost pozornosti, presoja in odnos do ljudi: pri kompleksnem delu, učenju, vodenju, odnosih, okrevanju po stresu. Pri tem ni poanta “delati manj”, ampak “delati manj razdrobljeno”.

Foto: Upočasnitev

Kdaj DA:

• ko se zalotiš v nizu prekinitev (sestanki, obvestila, “samo še to”);
• ko moraš sprejeti odločitev z dolgoročnimi posledicami (finance, menjava službe, odnosi);
• ko se pojavljajo znaki preobremenitve (spanec, razdražljivost, občutek stalne nuje).

Kdaj NE (ali vsaj previdno):

• v situacijah, kjer je hitrost varnostni dejavnik (nujna medicina, varnost, krizno ukrepanje);
• ko “upočasnitev” pomeni le prelaganje, zaradi katerega se breme prenese na druge;
• ko je počasnost izgovor, da se ne odločimo (odlašanje z neprijetnimi, a nujnimi odločitvami).

Ali drži, da “počasi” pomeni manj učinkovito?

To je pogost mit. Psiholog Daniel Kahneman je razvil vplivno razlikovanje med hitrim, intuitivnim mišljenjem in počasnim, premišljenim mišljenjem. V intervjuju je jedrnato povzel bistvo: “Slow thinking … is deliberate.”
Prevedeno v vsakdan: hitro mišljenje je odlično za rutino, počasno pa zmanjšuje napake pri zapletenih odločitvah. Učinkovitost zato ni vedno “več v krajšem času”, ampak “manj napačnih korakov in manj popravljanja”.

Kaj če dela in obveznosti ne moremo upočasniti?

Takrat je ključno vprašanje: ali lahko upočasnimo vsaj način, kako smo dosegljivi. Evropski parlament je leta 2021 sprejel resolucijo z priporočili glede pravice do odklopa, ideja je, da imajo delavci realno možnost, da izven delovnega časa niso dosegljivi za delovne digitalne zahteve.
To ne pomeni, da se vsi poklici “ugasnejo” ob isti uri, ampak da so pravila jasna: kdo je kdaj dežuren, kaj je nujno, kaj počaka, in kako se varuje prosti čas.

Ali je počasnejše življenje privilegij – ali je možno tudi v realnih slovenskih razmerah?

Res je, da imajo ljudje z več finančne in časovne varnosti več manevrskega prostora. A “počasneje” je pogosto dosegljivo tudi z manjšimi, zelo konkretnimi spremembami: manj prekinitev, bolj jasne meje, manj vzporednih kanalov, bolj realni roki.

Slovenski podatki o bolniški odsotnosti kažejo, da je obremenitev sistema in ljudi realna: NIJZ je pri poročanju za leto 2022 izpostavil, da se je več kazalnikov bolniške odsotnosti povečalo v primerjavi z letom 2021.
V pregledih NIJZ so med diagnozami navedene tudi duševne in vedenjske motnje (F00–F99) z velikim številom izgubljenih dni in povprečnim trajanjem odsotnosti, kar kaže, da posledice dolgotrajnega pritiska niso abstraktne.

To je lokalni kontekst “hitrega sveta”: pri nas gre pogosto za kombinacijo kadrovskih primanjkljajev, dolge dosegljivosti, kulture takojšnjih odgovorov in občutka, da se mora vse zgoditi “zdaj”.

Kaj so miti in kaj dejstva pri “počasnem življenju”?

Mit: Počasnost pomeni izklop tehnologije.
Dejstvo: Pogosteje pomeni selektivno uporabo, manj obvestil, manj kanalov, več enega kosa časa.

Foto: Izklop tehnologije

Mit: Počasnejše življenje je umik iz ambicij.
Dejstvo: Lahko je ravno obratno: boljša presoja, manj napak, bolj stabilna energija.

Mit: Če si neodziven, si neprofesionalen.
Dejstvo: Profesionalnost je lahko tudi v tem, da so pričakovanja dogovorjena (nujno vs. nenujno), kar je jedro razprav o pravici do odklopa.

Kako to izgleda v praksi, brez romantike?

Tri pogoste situacije, kjer se “počasneje” meri v minutah, ne v življenjskih preobratih:

1. Sestanki in sporočila: en dogovorjen blok za odgovarjanje namesto stalnega odzivanja.
2. Preklapljanje opravil: manj “multi-taskinga”, več zaključevanja v kosih.
3. Odločitve: pri pomembnih odločitvah zavestno preklopiš v počasnejši način razmišljanja, to je pogosto razlika med dobro in impulzivno odločitvijo.

Če svet pospešuje, to še ne pomeni, da mora pospeševati tudi naša pozornost. Počasnejše življenje je najbolj realno takrat, ko pomeni manj prekinitev, jasnejše meje dosegljivosti in bolj premišljeno odločanje. Ne gre za to, da bi bili “počasi” ves čas, ampak da znamo izbrati trenutke, ko hitrost ni v našem interesu.

Pripravil: J.P.

Vir: WHO, APA, EP, NIJZ, EU-OSHA, Kahneman, Rosa

The post Ali se da živeti počasneje, če svet pospešuje? first appeared on NaDlani.si.