Ali je sodobna slovenska glasba res samo elektronika?

Recenzija digitalne cedejke-albuma Mihaela Paša (1970-2015), Tišina v dvojnem zrcalu

Piše: Franc Križnar

Naslovnica Paševe digitalne cedejke (ZKP RTV SLO, 2026)

Pri ZKP RTV Slovenija in v sodelovanju z Radiem Slovenija – Programom Ars je izšel digitalni album-cedejka Tišina v dvojnem zrcalu. Na njem so objavljena dela skladatelja in glasbenega urednika na Programu Ars Mihaela Paša. Ta segajo od elektronskih eksperimentov do komornih in orkestralnih del. Njegova glasba prepleta različne zvočne svetove – od intimnih solističnih del do kompleksnih ansambelskih struktur – ter vključuje tudi elemente realnih zvokov in elektronike. Paševa konkretna glasba (iz franc. musique concrète), je tista, ki v dobršni meri prežema ves skladateljev opus. Med temi zavzema posebno mesto skladba Dies Irae (lat je »dan jeze;« sekvenca v maši za umrle, tudi rekviem kot slika sodnega dne). V njej je v zvočno podobo vključen tudi skladateljev srčni utrip. Album vključuje tudi radijske prispevke o skladatelju Mihaelu Pašu: M. Paš in strast do preseganja mogočega, Spomini na Mihaela Paša in M. Paš: glasba kot živa sila. Pesnik, pisatelj, prevajalec, umetnostni zgodovinar in esejist /dr./ Miklavž Komelj (avtor spremnega besedila k albumu) se Paša spominja kot senzibilne in samosvoje osebnosti. Ta je že od otroštva izstopala po svoji subtilnosti in drugačnosti. Močno ga je privlačilo vse skrivnostno, magično in nepojasnjeno, kar je zaznamovalo tako njegovo osebnost kot ustvarjalnost. Navzven je delovalo zadržano in umirjeno a je v sebi nosilo intenzivne notranje napetosti in močno doživljanje sveta. Paševo življenje je zaznamovalo tudi zgodnje zavedanje minljivosti, saj je živel s srčno boleznijo. To je njegovi umetnosti dalo posebno globino eksistencialne ostrine. Bil je (glasbeni) ustvarjalec, ki ni sledil ustaljenim potem, temveč je vztrajno iskal lasten izraz ter svet doživljal neposredno, brez distance. To notranjo izkušnjo je sam tudi pretresljivo ubesedil: »Osebnost je vedno brez dna. Dejstvo, da vse spolzi in izgine, navdaja s paničnim strahom. Grabimo, kar pride pod prste in brezglavo zasuvamo svoje vedro, da bi nekako pretentali odprtino praznine. Občutek ogroženosti. Resnico. Preprosto spoznanje, ki je smrt. Vse je v pretoku, ničesar zares ni bilo in nikoli ne bo. Zakaj je večen trenutek neskončne praznine.«

Ta Pašev album oz. digitalna cedejka prinaša posnetke s koncertov v živo in studijsko (arhivsko) posneta Paševa dela: uvodna Interakcija za elektroniko v avtorjevi izvedbi, Pomladna jesen in Fuego za violino solo (Nadežda Tokareva), S za elektroniko solo (avtor), 4-stavčni Godalni kvartet z vmesnimi petimi Intermezzi (I-IV; Godalni kvartet Disonance), Hipnoza za elektroniko (M. Paš), 4-stavčni Godalni trio (I-IV; trije od štirih članov Godalnega kvarteta Disonance), Spomin in Hobit za klavir solo (Nina Prešiček), 3-stavčna Sotonamore za klavir, pihalni kvintet in elektroniko (N. Prešiček, Pihalni kvinetet Slowind in M. Paš), Nutcase za komorni ansambel (Ansambel MD7 z gosti: Domen Gantar/pozavna, Klemen Golner/klavir, Marjeta Škrjanc/viola in Milan Hudnik/violončelo) in že omenjeni Dies Irae za simfonični orkester, elektroniko in srčni utrip (Simfonični orkester RTV Slovenija, Anton Nanut/dirigent in Mihael Paš/elektronika). Sledi še BONUS – RADIJSKI DODATKI: Mihael Paš in strast do preseganja mogočega, Spomini na Mihaela Paša, Mihael Paš: glasba kot živa sila. V teh (govornih) delih-kolažu se Pašu pridružujejo še njegovi kolegi iz stroke in službe: Gregor Pirš, Bor Turel, Uroš Rojko in Janez Matičič. Porajajo se, včasih pa tudi že kar ponavljajo glasbo v okolju, subtilno avtorjevo (Paševo) domišljijo, glasbp kot živo silo, zvočno gradivo izven glasbenih kontekstov in tradicije idr.

Mihael Paš, splet

Mihael Paš (1970-2015 (ZKP RTV SLO, 2026)

Slovenski skladatelj Mihael Paš (1970-2015) je bil tako svetovljan kot Ljubljančan. Kompozicijo je študiral na ljubljanski AG, kjer je 1999 diplomiral v razredu Uroša Rojka. Že v času študija sta ga pritegnili »neskončna zvočna paleta« in »možnost absolutne realizacije kompozicijske ideje« v mediju elektroakustične glasbe. Ker velja za skladatelja izključno elektroakustičnih del, le-te redno kombinira s klasičnimi inštrumenti in komornimi zasedbami. Takoj po diplomi se je zaposlil na RTV Slovenija-na RA SLO-tretji program-program Ars kot glasbeni urednik in novinar. Kar vse pa je zaradi prezgodnje smrti opravljal komaj šestnajst let. Neskromno povedano, bil je v redakciji za komorno glasbo najprej skoraj moj kolega, nazadnje (2007-2015) pa moj naslednik. V svoji (glasbeni) ustvarjalnosti je zastopal moto »… Ustvarjati pomeni biti na začetku, vedno znova razkrivati vsakič vedno bolj premeteno lastno banalnost, se sramovati začetkov, neprestano začenjati … in vsa ta leta nisi ni napisal … Prav ta nič je neizmerno bogastvo.« Njegov opus ni niti velik, niti pogosto na repertoarju naše ali tuje glasbene scene. Poleg navedenih posnetkov (live) je iz njegovega opusa še razbrati: Depresija (1996; študjsko delo), Iz(z)ven za pihalni kvintet in timpane (1998; torej še študijsko delo), Moy-ses za elektroniko (v sodelovanju z Gregorjem Piršem in Bojano Šaljić; 1999), In half E za elektroniko in klavir (2000), 1977 za elektroniko in tolkala (2000) idr. Njegova elektroakustična dela so pogosto za »one man band« in so nastala za Paševo tandem zasedbo ustvarjalca in poustvarjalca (vse v enem: Mihael Paš). Med preostalimi izvajalci pa so tu še ansambel Festine, ljubljanski APZ Ton Tomšič, violinistka Nadežda Tokareva, violončelist Vasja Legiša idr. Paševa muzika pogosto združuje elekroakustiko z inštrumentalnimi in vokalnimi zvoki: »Glasbeno misel Mihaela Paša zaznamujeta izvirnost in ostrina. V njej ni prostora za klišejske rešitve, saj jo vodi intenzivna želja po premikanju v kompleksne in neznane zvočne dimenzije.«

Mihael Paš kot svetovljan pred Kavarno Casa Havaneza v portugalski Lizboni (ZKP RTV SLO, 2026)

In še (do)končni podpisi k tej nazadnje izdani slovenski »elektronski« plošči, albumu: izdala jo je ZKP RTV Slovenija (april, 2026; vodja projekta Gašper Salobir). Posnetki (v živo) so nastali na spominskem koncertu v Atriju Mestnega muzeja v Ljubljani (14. 7. 2026), delno pa so iz studia Mihaela Paša. Glasbeni producenti plošče so Brina Zupančič, Janja Velkavrh in Boris Rener. Zvokovni mojstri pa Grega Samar, Miha Jaramaz, Andrej Semolič, Miran Kazafura in Rado Cedilnik. Glasbena producentka digitalne cedejke je Brina Zupančič, mastering pa sta v radijskem Sudiu 15 opravila Miro Prljača in Damir Ibrahimkadić. Slovenski jezikovni pregled je delo Saše Grčman, prevod spremnega besedila k plošči pa Nevilla Halla. Album je oblikovala Rina Stanič/Art Design, avtor fotografij pa je Gregor Pirš, naslovnico je oblikoval še Mihael Paš sam. Urednica izdaje je bila Emanuela Montanić Sekulović. Izdano je bilo v sodelovanju z Radiem Slovenija – Programom Ars in odgovorne urednice Ingrid Kovač Brus, urednikom uredništva za resno glasbo Gregorjem Piršem, glasbeni urednik pa /dr./ Primož Trdan.

Tako Paševa glasba ne ostaja več Tišina /le/ v dvojnem zrcalu, temveč je v tejle digitalni obliki ohranjena na vsega čez uro in pol (92.40 min.) izdane (izvirne) slovenske elektroakustične glasba (in govorov o njej). Ta vsekakor tako na albumu kot v opusu M. Paša le prevladuje.