Ali je normalno, da se v dolgotrajnem odnosu oddaljiva?

Da, do določene mere je to normalno. V dolgem odnosu bližina ne teče ves čas enako: pridejo obdobja večje povezanosti in obdobja, ko imata občutek, da sta bolj sostanovalca kot partnerja. Ključno vprašanje zato ni, ali se kdaj oddaljita, ampak ali se znata spet najti.

Ne, vsaka oddaljitev ni znak, da je z odnosom nekaj usodno narobe. Raziskave kažejo, da se zadovoljstvo v odnosu pri mnogih parih skozi čas nekoliko zniža, posebej v prvih letih in ob večjih življenjskih prehodih. Hkrati pa novejši pregledi opozarjajo, da povprečje lahko vara: velik del parov ne doživi dramatičnega padca, ampak razmeroma stabilen odnos z občasnimi nihanji.

Zakaj se v dolgotrajnem odnosu sploh oddaljiva?

Zelo pogosto ne zaradi pomanjkanja ljubezni, ampak zaradi pritiska življenja. Delo, otroci, neprespanost, skrb za starše, finance, zdravje, preobremenjen urnik. Vse to požira pozornost. Par se ne razide v enem velikem prizoru, ampak v stotih majhnih trenutkih, ko zmanjka energije za poslušanje, nežnost, radovednost in miren pogovor.

Prav to potrjuje tudi raziskava Hannah C. Williamson, Benjamina R. Karneyja in Thomasa N. Bradburyja: finančni pritisk in stresni dogodki so bili najmočnejši napovedniki bolj negativne komunikacije med partnerjema. Thomas Bradbury, klinični psiholog z UCLA, opozarja, da je prav pod stresom najtežje narediti tisto, kar je za odnos najbolj pomembno: komunicirati dobro takrat, ko nisi v najboljši formi.

V praksi to pomeni nekaj zelo preprostega. Ona pride domov iz službe izčrpana. On je že ves večer reševal logistiko z otroki. Nihče nima namena prizadeti drugega, a oba govorita iz izčrpanosti. Takrat se ne izgubi nujno ljubezen. Izgubi se prostor zanjo.

Foto: Napetost v zvezi Vir: Freepik

Kdaj je to še normalen del dolge zveze?

Normalno je, da se oddaljenost pojavi v valovih. Posebej ob selitvi, rojstvu otroka, menjavi službe, bolezni, izgorelosti ali dolgotrajnem stresu. Meta-analize o prehodu v starševstvo kažejo, da se zadovoljstvo v odnosu pri številnih parih po rojstvu prvega otroka res zmanjša, in to ne le v prvih mesecih, ampak lahko tudi v drugem letu. To še ne pomeni, da je odnos slab; pomeni, da je obremenjen.

Normalno je tudi, da se spremeni oblika bližine. Na začetku je odnos pogosto bolj intenziven, spontan, telesen. Čez leta pa bližina pogosto postane tišja: več zaupanja, manj idealizacije; več vsakdanjosti, manj drame. To ni nujno izguba. Včasih je to zrelost. Dober znak je, da med vama kljub oddaljenosti ostane osnovna nit: spoštovanje, občutek varnosti, interes za drugega in pripravljenost, da se ustavita ter popravita smer. Če se po težkem obdobju še vedno znata srečati v istem jeziku, odnos verjetno ni prazen, ampak utrujen.

Kdaj to ni več samo faza?

Težava ni že v tem, da je manj iskre. Težava je, ko oddaljenost postane trajno stanje. Ko pogovori služijo le še organizaciji. Ko se nežnost zdi odveč. Ko eden od vaju že dolgo ne pove, kaj zares čuti, ker pričakuje nerazumevanje ali hladen odziv. Posebej zaskrbljujoči znaki so prezir, posmeh, kronično izogibanje, čustvena nedostopnost, občutek hoje po prstih, strah pred partnerjevo reakcijo ali popolna ravnodušnost. Ravnodušnost je pogosto hujši signal kot prepir. Prepir namreč pomeni, da je nekaj še pomembno. Ravnodušnost včasih pomeni, da se je notranji umik že zgodil.

Tu velja razločevati med mitom in dejstvom. Mit je, da “pravi par” nikoli ne občuti distance. Dejstvo je ravno obratno: tudi dober odnos pozna sušna obdobja. Drugi mit pa je, da bo čas vse uredil sam. Pogosto ne bo. Kar se ne naslovi, se navadno ne zaceli samo, ampak se usede v navado.

Foto: Partnerja med prepirom Vir: Freepik

Ali drži, da je dovolj, če se samo več pogovarjava?

Ne povsem. Pogovor je nujen, a ni vsak pogovor koristen. Stroka že dolgo opozarja, da ni odločilno le to, koliko par govori, ampak kdaj in kako govori. Karney in Bradbury v svojih pregledih poudarjata, da odnosa ne oblikujejo le veščine znotraj para, ampak tudi okoliščine zunaj njega: denar, stres, socialna opora, življenjske obremenitve. Zato včasih težava ni v tem, da se “ne znata pogovarjati”, ampak da sta oba že predolgo preobremenjena, da bi bila drug drugemu dostopna.

Koristen pogovor zato ni zasliševanje z vprašanjem “Kaj je narobe s tabo?”, ampak počasnejši pristop: “Zdi se mi, da sva se izgubila. Tudi jaz prispevam k temu. Kaj se dogaja s tabo zadnje mesece?” To je drugačen ton. Manj obtožbe, več radovednosti.

Pomaga tudi, da par ne rešuje vsega v vrhuncu konflikta. Včasih je bolj smiselno najprej zmanjšati pritisk: več spanja, manj logistike na enem človeku, jasnejša delitev bremen, manj telefona med večerjo, več kratkih stikov čez dan. Bližina se ne vrača vedno z velikimi izjavami. Pogosto se vrača z majhnimi ponovitvami.

Kaj pa pravijo stroka, Slovenija in Evropa?

Svetovna zdravstvena organizacija danes socialno povezanost obravnava kot pomemben dejavnik duševnega in telesnega zdravja. Ne poudarja le števila odnosov, ampak tudi njihovo kakovost: ali so odnosi ljubeči in podpirajoči ali pa napeti, konfliktni in izčrpavajoči. Tudi zdravstvene raziskave kažejo, da odnos ni le “zasebna stvar”, ampak lahko vpliva na stres, depresivnost in celo telesno zdravje.

Evropska komisija je leta 2023 sprejela celostnejši pristop k duševnemu zdravju, pri čemer osamljenost in socialna povezanost nista več obrobni temi. To je pomembno tudi za partnerstva: občutek bližine doma ni luksuz, ampak del širše slike duševnega blagostanja.

V Sloveniji pa ta tema ni abstraktna. Statistični urad Republike Slovenije je objavil, da se je leta 2024 razvezalo 2.064 parov, zakonske zveze teh oseb pa so se v povprečju končale po 14 letih. Ta podatek ne dokazuje, da vsaka oddaljitev vodi v razhod. Pove pa nekaj drugega: dolgotrajen odnos ni nekaj, kar “teče samo od sebe”. Dolga zveza potrebuje vzdrževanje, ne zato, ker je slaba, ampak zato, ker je živa.

Foto: Par v napetem odnosu Vir: Freepik

Kaj torej pomeni, če se vama to dogaja?

Pomeni predvsem to, da nista nujno pokvarila odnosa. Morda sta samo prišla v del zveze, kjer spontana bližina ni več samoumevna in jo je treba znova ustvariti. To je manj romantično, a pogosto bolj resnično. Če med vama še obstajajo spoštovanje, varnost in pripravljenost za stik, oddaljenost ni nujno konec. Je lahko opozorilo. Tih, koristen signal, da odnos ne potrebuje panike, ampak pozornost.

Pripravil: L. H.
Viri: WHO, SURS, Williamson, H. C., Karney, B. R., Bradbury, T. N.

The post Ali je normalno, da se v dolgotrajnem odnosu oddaljiva? first appeared on NaDlani.si.