Ali bo Ustavno sodišče zadržalo Logajev Zakon o potrjevanju učnih gradiv?

Minister za vzgojo in izobraževanje Vinko Logaj v javnosti nastopa redko in zadržano. Velikih razprav o smeri šolske politike v njegovem mandatu skoraj ni bilo. Zato je toliko bolj presenetljivo, da se prva večja reforma, povezana z njegovim imenom, odpira predvsem skozi vprašanja o pripravi in izvedbi.

Gre za prenovo učnih načrtov, ki naj bi posodobila slovenski šolski sistem. Toda že prvi koraki razkrivajo resne organizacijske vrzeli. Novi učni načrti prihajajo v šole brez novih učbenikov, saj jih v tako kratkem času preprosto ni mogoče razviti, potrditi in dostaviti. Ministrstvo je zato veljavnost obstoječih gradiv preprosto podaljšalo – čeprav so bila pripravljena za stare programe.

V praksi to pomeni, da bodo manjkajoče vsebine dopolnjevali učitelji sami. Nastaja paradoks: država govori o modernizaciji šole, učenci pa naj bi znanje pridobivali iz več kot deset let starih učbenikov, v katerih ni niti covida, kaj šele humanoidnih robotov ali najnovejših tehnoloških sprememb. Težko je razumeti, kako naj bi s takšnimi gradivi naši otroci tekmovali z vrstniki iz Finske ali Kitajske.

Zmeda se kaže tudi pri pripravi smernic za uporabo učnih gradiv. Na prvih srečanjih strokovne skupine se je odprlo celo osnovno vprašanje, kakšen je njihov mandat in kaj naj bi bil cilj dokumenta. Namesto razprave o vsebini so se udeleženci ukvarjali z organizacijskimi dilemami, ki bi morale biti razčiščene že pred začetkom reforme.

Če naj bi šlo za modernizacijo šolskega sistema, je njen začetek videti predvsem kot administrativni eksperiment. Reforma je bila napovedana politično hitro, pripravljena pa strokovno počasi. Rezultat je šolski sistem, ki naj bi se posodobil – brez novih učbenikov, brez jasnih smernic in brez prepričljivega javnega vodstva ministrstva.

Populizem ni način, da postanemo družba znanja in bolj konkurenčni na globalnem trgu znanja. Resna kurikularna reforma zahteva več let priprave. Usklajevanje programov, razvoj novih učbenikov, usposabljanje učiteljev in preizkušanje sprememb v praksi. Tokrat pa se zdi, da so šole postavljene pred dejstvo – najprej reforma, nato šele razmislek o tem, kako jo sploh izvajati.

Pri tem se pogosto omenja tudi strokovna avtonomija učiteljev. Ta je nujna. Učitelj mora imeti prostor, da strokovno presodi, katera učna gradiva in metode so najbolj primerne za predmet. Toda strokovna avtonomija ne pomeni sistema, v katerem država ne zagotovi sodobnih učnih gradiv, nato pa odgovornost za vsebino preprosto prenese na učitelje.

Zato se vse pogosteje postavlja vprašanje, ali je prenova učnih načrtov res premišljen korak naprej – ali pa bo za ministra Logaja postala politično zaključno spričevalo reforme, ki je bila napovedana brez dovolj priprave.

Dodatno težo tem dvomom daje tudi dejstvo, da je Zakon o potrjevanju učnih gradiv že pristal na Ustavnem sodišču. Zaskrbljeni in razburjeni starši zahtevajo zadržanje spornih členov zakona.

Če bi do tega res prišlo, bi to pomenilo precej nenavaden položaj: šolska reforma, ki naj bi modernizirala sistem, bi se lahko že na začetku znašla v pravnem vakuumu.

Posebej nenavadno je tudi, da se tako temeljne spremembe osnovnošolskega programa odpirajo v času politične kampanje. Šolski sistem je eden najbolj stabilnih delov države. Prav zato se ga praviloma ne spreminja tik pred volitvami ali tik po njih.

Za reformo, ki naj bi modernizirala slovensko šolo, je to precej nenavaden začetek. V šolstvu namreč velja preprosto pravilo. Resne reforme se gradijo na znanju, pripravi in strokovnem soglasju, ne na politični naglici.

Piše: Janja Strah/ Demokracija

The post Ali bo Ustavno sodišče zadržalo Logajev Zakon o potrjevanju učnih gradiv? appeared first on Slovenski šolar.