Alexia Bizjak López: »Mislim, da sta za spravo potrebna pogum in želja po resnici«

S tokratno gostjo rubrike Pod kožo smo vsi … Alexio Bizjak López sva se spoznala po naključju, ko mi je sporočila, da sem pri članku o Izoli (v tedniku Domovina) med tamkajšnjimi znanimi osebnostmi oziroma glasbenimi skupinami pozabil omeniti ali izpustil ansambel Ottavia Brajka iz Izole, katerega člana sta bila tudi njena starša. Za nenamerno napako sem se kakopak opravičil, to popravil v naslednjem članku in stkali so se zametki najinega prijateljstva. Zaenkrat tistega, ki gre prek elektronskih naprav, ampak smo že dogovorjeni za družinsko kavico v njeni Izoli, kjer zdaj z bolnim možem živi.

Ker je veliko povedala v tem intervjuju, v katerem vsi odgovarjajo na dvanajst enakih vprašanj in potem še na nekatera dodatna, ne bom dolgovezil z uvodom. Lahko pa vam vzbudim nekaj zanimanja, da nadaljujete z branjem, če vam prišepnem, da je naša tokratna gostja glasbenica, lahko rečem tudi svetovna popotnica, pa laična misijonarka in nekdo, ki mu je mar za narodni čut. Takole pravi: »Potruditi se moramo, da ohranjamo narodni čut, ki je danes na žalost pogosto zanemarjen.« Zgovorne so tudi njene besede o soočanju z moževo Alzheimerjevo boleznijo: »To ni tek na 100 m, je malo daljši maraton, ki zahteva psihičen in fizičen napor.« O njenem razmišljanju o današnji Sloveniji, kjer še kar nismo prišli do prave sprave, pa največ povedo njene besede, ki smo jih uporabili za naslov.

Alexia s svojim bolnim možem Fernandom. Vir slike: Osebni arhiv Alexie Bizjak López.

Katera je vaša najlepša lastnost?

Mogoče jo bom slišala na mojem pogrebu, če bo tisti, ki bo imel govor, ljubezniv, ampak takrat mi ne bo več pomembna.

Kaj je vaša slabost?

Ne vem, če je največja, je pa ena izmed njih. Do tiste prave potrpežljivosti mi je tako zelo težko priti…

Kdo je vaš vzornik?

Vsak, ki zastavi svoje življenje za višje cilje, ki se trudi, da bi bilo tudi sočloveku bolje. Drugače pa me na poti življenja nekako spremlja svetopisemska Ruth.

Kdaj ste bili v življenju najsrečnejši?

En trenutek je za vselej zaznamoval moje nadaljnje dojemanje sreče. Spremenil mi je pogled na pojem sreče. To se je zgodilo davnega 18. avgusta v Londonu, ko sem pri 21 letih prejela zakrament 1. svetega obhajila in birme. Od takrat sem srečna že za malenkosti, ker vem, da nič ni samoumevno.

Kaj vas je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?

Življenje me je obdarilo tudi z razočaranji in bolečinami. Prizadela me je bolezen očeta in moža, ki sta zbolela za hudo degenerativno boleznijo. Oče je že odšel, z možem pa imam morda na razpolago še kakšne trenutke. Ampak tudi to je del življenja, ki je prepleteno, iz žalovanja in veselja.

Kje in kdaj ste izgubili nedolžnost?

Kot otrok sem bila tako fascinirana nad velikimi figurami, ki so bile postavljene v jaslicah v cerkvi, kjer sem bila na počitnicah pri starih starših, ampak tako fascinirana, da sem jih vzela iz cerkve in jim za cerkvijo postavila novo bivališče v jami. Čeprav me nihče ni kaznoval za to »kaznivo dejanje«, mogoče se je celo kdo nasmejal, sem se zavedela, da to ni bila najboljša ideja in da se naslednjič moram odpovedati takšnim «nagnjenjem«.

Najljubša knjiga, glasbena skupina in naj film ali odrska predstava?

Ker sem del moje mladosti živela v Angliji, mi je blizu angleški humor in literatura. Rada imam knjige Jane Austen in Charlotte Bronte, nasmejem pa se rada angleškim humorističnim serijam in francoskemu teatru, igranim komedijam. Pri glasbi pa nimam favoritov, rada imam vse od baročne klasike do narodno zabavne glasbe, umirjenega jazza in popa. Kar se pa filma tiče, mislim, da sem si kar parkrat ogledala M. Gibsonov, Brave Heart (Pogumno srce).

Dvajsetletna Alexia v Londonu. Vir slike: Osebni arhiv Alexie Bizjak López.

Katera jed ali pijača sta vam najljubši in katero jed sami pripravite?

No, tukaj pa nimam nikakršnega dvoma, doma pohane bučke, jutranja kava in črno vino iz vinorodne pokrajine La Rioja. Rada kuham in rada imam različne jedi, zelo ljuba nama je z možem Curry- Chicken Biryani, rada skuham tudi angleško jed Chicken Cider, pa še nekatere španske (patatas bravas ali patatas Biziak, kot jim pravijo v Baskiji) in francoske. Pa seveda različno mediteransko hrano na različne načine z našim olivnim oljem, ki ga sami pridelujemo. Drugače pa je v nedeljo vedno na sporedu domača goveja juha, še vedno najboljša tista, ki jo skuha mama, z njenimi domačimi rezanci.

Vaš najljubši praznik je?

Tisti, ki ga skupaj praznujemo in kjer skupaj pojemo.

Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?

Pravzaprav vse, imeti bi vedno morali poleg plana A, še plan B. Tudi električna energija podleže naravnim nesrečam in vojnam, sploh pa v dobi čipov. V Španiji se je tudi nekaj mesecev nazaj izkazalo, da obnovljivi viri ne bodo zadostovali, čeprav so dobri. Zato bi drva vedno morali imeti na zalogi.

Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?

Delirij vsemogočnosti in češčenje lastnega ega.

Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji / na svetu spremenili?

Najprej vzgojo samih sebe in šele nato otrok.

Nadja in Ivan Bizjak Giovanin, vaša starša, sta bila člana ansambla Ottavia Brajka, ki je bil prvi primorski narodno zabavni ansambel. Par besed o tem legendarnem ansamblu iz Izole, za katerega se zdi, da je iz nerazumnih razlogov precej prezrt, tudi v domači Izoli. Kako ste vi, takrat kot otrok, spremljali ta ansambel, nastope?

Že kot otroka sta me jemala na nastope, ker nista imela varstva. Nadja, moja mama, je začela peti z ansamblom že na učiteljišču in se kasneje pridružila ansamblu Ottavia Brajka iz Izole. Moj oče Ivan Bizjak Giovanin je takrat že sodeloval pri ansamblu kot bobnar, kasneje pa je postal humorist ansambla ter ustvarjal program in humoristične skeče, s katerimi je skupaj z ansamblom zabaval obiskovalce na ribiških praznikih v Izoli, mnogih nastopov po Sloveniji in oddajah na RTV Slovenija. Bili so prvi primorski narodno zabavni ansambel v Sloveniji, ki so se s svojimi pesmimi, ki opevajo lepoto Primorske in Slovenije, tako dotaknili rojakov po svetu, da so jih le-ti velikokrat povabili v ZDA, Kanado, Latinsko Ameriko in Avstralijo. Zakaj je ansambel še posebno v Izoli prezrt pa je vprašanje za politike. Morda oni poznajo odgovor.

Njena starša, Nadja in Ivan Bizjak Giovanin sta bila člana legendarnega ansambla Ottavia Brajka. Vir slike: Osebni arhiv Alexie Bizjak López.

Imeli ste srečo, da ste s tem ansamblom potovali po svetu in kot otrok socializma spoznavali, da v nekdanji SFRJ ni bilo vse tako z rožicami postlano, kot so nas prepričevali. Kje ste to najbolj slikovito spoznali, opazili? Moja generacija si je mimogrede kavbojke kupovala v Italiji, ker jih v takratni Jugoslavijo ni bilo nikjer moč kupiti ali pa so bile res slabe kvalitete.

Imela sem to srečo, da so me dvakrat vzeli s seboj na turnejo, in sem tako že zgodaj, kot otrok ugotovila, da ljudje na Zahodu živijo drugače. Sicer sem to opazila že prej, ko smo prečkali mejo in odšli po nakupih v Trst in se čudila, zakaj si tudi jaz ne morem v Jugoslaviji kupiti rdečih žametnih hlač, ki so jih nosile moje sestrične onkraj meje. In zakaj lahko one jedo Panettone, mi pa ga ne moremo, ker je predrag in ker bi nam ga lahko tisti strašni policaji na meji celo vzeli. Najbolj pa sem bila osupla, ko sem v Ohio v ZDA zagledala okrašene hiše, ceste, nakupovalne centre in bila prevzeta od okrašenih božičnih dreves ter sproščenih in prijaznih ljudi. Nekaj ur leta z letalom in bila sem v drugem svetu. Zame, ki sem prihajala iz takratne Jugoslavije, kjer je bilo poleg modre, bele in črne barve, še siva in temno zelena, je bilo doživetje Božiča v živahnejših barvah in lučkah, dobesedno pravljično. Od takrat me nihče več v šoli ni prepričal, da je naš komunistični sistem raj na zemlji. Sošolcem sem zato prinesla v šolo lizike raznovrstnih barv in okusov, da bi razumeli, da drugje po svetu mladi ne žvečijo samo Bazooke.

Vas oče se je včlanil v SDS in kasneje postal predsednik Seniork in Seniorjev Slovenije. Kandidiral je tudi za župana Izole in prišel v drugi krog, kar denimo v „rdeči“ Izoli ni mačji kašelj. Pa mu je kdaj škodovalo, da ni bil na „pravi“ strani?

Moj oče je kandidiral za župana proti nepremagljivi trdnjavi Brede Pečan in prišel v drugi krog, kar je bilo za Izolo nepojmljiv dogodek. Seveda smo bili kot družina deležni kar nekaj nesramnosti s strani drugače mislečih. Vendar takih stvari se moraš otresti in iti naprej.

Vrsto let ste živeli v tujini: Italija, Anglija, Francija, Španija, kjer ste spoznali moža, na Irskem, pa v Severni Irski, Braziliji… Prijateljevali ste tudi z Marcom, bivšim članom teroristične organizacije IRA, in z Andyjem, angleškim vojakom specialcem, ki se je boril na Severni Irski proti IRA. Rekli ste mi, da ste prek njunih zgodb spoznali pomen odpuščanja, ki ga mimogrede med nami še vedno ni, niti ne prave sprave.

Ja, nekaj nenačrtovanih ovinkov je bilo v mojem življenju. V Angliji, Norfolku, sem sodelovala na festivalih za mlade. Tam sem spoznala Marca Lenaghana, bivšega visokega člana teroristične organizacije IRA, bil je snajper, diplomiran iz Marksizma in ruske zgodovine, ki je skušal s svojim pričevanjem mladim približati nevarnost ideologij. Prijatelj Andy pa je bil angleški vojak, specialec, ki se je boril na Severni Irski proti IRA. Marc je bil obsojen na 12 let zapora zaradi poskusa umora. V zaporu pa si je sčasoma upal pogledati v svojo vest, ki mu jo je ideologija sovraštva pohabila. Prav tako si je vase upal pogledati angleški vojak, ki je v tistem usodnem napadu streljal na Marca, a ga očitno ni zadel. Čez toliko let sta si podala roko. Manipulacije z vestjo so za osebo tragične, kajti nisi več sposoben razločiti med dobrim in zlim, misliš, da biješ bitko za pravičnost in da si zaradi tega upravičen uporabiti katerokoli ostudno orodje.

Mislim, da sta za spravo potrebna pogum in želja po resnici. Pogledati v svojo vest, jo imeti pogum prebuditi, sproži notranji potres, ki zamaje temelje »nedotakljivega« ega, vendar pa s seboj prinese osvoboditev, tebi povrne dostojanstvo in drugim prinese olajšanje. Če pa se dejstvom zaradi strahu upiramo, pademo v past radikalnega zanikanja resnice in tako postanemo žrtev lastne prevare. Življenje si lahko blanširamo in začinimo z audiji, z igrami politične moči, a v resnici postanemo samo plen in suženj lastnih laži. Mislim, da se iskrene sprave ne da izsiliti, to je stvar srca, sprava na papirju pa ne odreže lovk, ki lovijo še bodoče generacije.

Na misijonu v Braziliji. Vir slike: Osebni arhiv Alexie Bizjak López.

Prek italijanske skupnosti Cenacolo ste kot laiška misijonarka odšli tudi v Brazilijo, kjer ste skrbeli za šest fantov starih od 2 do 10 let. Kaj vam je to dalo?

Predvsem pristanek na realnih tleh, pravzaprav, na ledu. Pri delu z otroki, ki so zrasli na cesti, bili zlorabljeni, je predstava, ki si jo imel o vzgoji, kakor led, kjer večkrat pogrneš. Naučili smo si tudi reči oprosti drug drugemu in ob tem ugotovili, da nikomur ni padla krona z glave. Pravzaprav smo ugotovili, da krone sploh nismo potrebovali, da bi se spoštovali in cenili.

Ker skupaj z njimi deliš iste življenjske pogoje, postaneš hitro hvaležen za malo sira v hladilniku, da o salami niti ne govorimo. Ko smo dobili na misijon Lucasa, starega 8 let, ni vedel ne kako jesti, ne kako komunicirati. Znal pa se je igrati. Zato sem ga pač samo gledala kako se igra. On je to opazil in komunikacija je hitro stekla. Pomemben je bil čas in stik z očmi. Zaznal je, da je vreden mojega časa.

Alexia Bizjak López: Ne govori tako

Tudi vi ste glasbenica. Nastopate tako samostojno kot tudi kot del skupine Karant, ki ohranja našo narodno pesem.

V Angliji sem posnela dva kantavtorska albuma Ave Maria in A Viagem. Sodelovala sem z irskim pevcem Larryem Hoganom in angleškim pevcem Sal Solo. Pri RTV založbi smo pred leti kot Karant orkestra izdali zgoščenko z naslovom Drobne rož’ce. Opazili smo, da veliko ljudskih pesmi pri mlajših generacijah tone v pozabo in da do tega vendarle ne bi prišlo, smo poskušali ljudske pesmi predstaviti na nekoliko drugačen način. Nekako se moramo sami potruditi, da ohranjamo narodni čut, ki je danes na žalost pogosto zanemarjen. Napisala sem besedilo za narečno popevko v Mariboru o Alexandrinkah in dobila 2. nagrado. Imeli pa smo še nastope Pri Jožovcu, na Klic dobrote, pa na gala koncertu Radia Ognjišče …

Priredba Karant orkestra: Tam na vrtni gredi

Vaš mož se sooča z Alzheimerjevo boleznijo. Imate kakšno sporočilo za vse nas, tako zdrave, kot tiste, ki se soočajo s podobnimi težkimi boleznimi? Tako sami kot njihovi svojci.

Ko smo zadnja leta očeta s Parkinsovo boleznijo negovali doma, je za Alzheimerjevo boleznijo po 55. letu, zbolel moj mož. Brutalnost bolezni popolnoma pretrese tvojo notranjost in človek se kar naenkrat znajde sam v vrtincu vseh mogočih čustev iz katerih na začetku ne najde izhoda. Rad bi zbežal iz nastale situacije in se prebudil iz nočne more. Vendar si popolnoma buden in ker te življenje pribije na to realnost, ne moreš zbežati. Tako tisti, ki zboli, kot tudi svojec. In zgodi se ti vrt Getsemani. Veš tudi, kam pelje pot iz vrta. Ne gledaš le ljubljene osebe, ki jo počasi izgubljaš, soočiti se moraš tudi s stigmatizacijo te bolezni, saj se socialni stiki naenkrat skrčijo. Oba se skušava zavedati, da nisva edina na tem svetu, ki trpiva, da so še mnogi, ki jočejo v samoti in jih nihče ne sliši, poskušaš nekako obrniti pogled iz svoje bolečine navzven in živeti iz ljubezni in ne iz obupa. V boleznih in izgubah je pomembno, da ljudi v stiski ne zapustimo, se jim ne izognemo. Če nekdo ni slišan v svoji žalosti, težko žaluje. Zato je pomembna opora družine ali pa prijateljev. Dobro je tudi poizvedeti za ljudi s podobnimi izkušnjami, ki te razumejo. To ni tek na 100 m, je malo daljši maraton, ki zahteva psihičen in fizičen napor. Mene osebno v tem maratonu razbremeni dober ščepec humorja in zaupanje, da smrt nima zadnje besede, ter da teh pet minut, ki jih preživimo na zemlji, tudi drugemu olajšamo stiske in tako skupaj gradimo bolj sočutno družbo.

The post Alexia Bizjak López: »Mislim, da sta za spravo potrebna pogum in želja po resnici« appeared first on Slovenec.