Aleš Gabrijelčič: SOSESKE 2.0

Kdor se ob koncu tedna s kolesom ali peš odpravi iz mestnega središča proti Gradu Fužine, kjer domuje Muzej za arhitekturo in oblikovanje, takoj začuti izjemno živahen utrip ljubljanskih sosesk. Ker so te danes v novicah pogosto omenjene predvsem zaradi perečega problema mirujočega prometa, katerega rešitev verjetno ne bo niti preprosta niti neboleča, zlahka spregledamo, kako osupljivo lepo je v resnici tu bivanje, ki je v poznoaprilskih in zgodnjemajskih dneh že skoraj kičasto v vsej svoji pomladni popolnosti.

Klopi ob nabrežjih Ljubljanice polnijo družine s skrbno pripravljenimi kosili, medtem ko skupinam mladostnikov obroke pripelje dostavljalec na motorju. Sredi tega živžava se otroci na igriščih igrajo v svojem svetu. Zdi se, da so zasedene prav vse mize in igrala, urejene poti v senci cvetočih dreves pa polne sprehajalcev in rekreativcev. Dober prijatelj, ki tam trenira za maraton, mi v šali pogosto pravi, da se mu včasih zazdi, kot da je zašel v nekakšen paradni primer kolektivnega bivanja.

Nato sledi stik z realnostjo. V preteklem mesecu smo znova brali, da so cene nepremičnin v Sloveniji močno zrasle. Mantra, da je mladim in tudi nekoliko manj mladim vse težje priti do lastnega doma, je postala skoraj ponarodela. Ob tem se neizogibno postavlja neprijetno vprašanje: kaj se je zgodilo s konceptom sosesk? Zakaj je po osamosvojitvi ideja skupnega in dostopnega bivanja, z redkimi izjemami, skoraj povsem izginila?

Odgovor ni tako preprost. Stanovanjske stavbe danes rastejo s polno paro, hkrati pa poslušamo ugibanja o velikem številu praznih stanovanj ter o nepremičninah, ki se oddajajo v turistične namene. Ljudje z različnih političnih polov zato iščejo različne, pogosto diametralno nasprotne razloge za trenutno stanje. Dejstvo pa ostaja, da je nekdanja država kljub svojim prednostim in/ali slabostim – spet odvisno od tega, kakšen politični predznak nosi tisti, ki ga sprašujemo – z bistveno manjšo kapitalsko močjo uspela ustvariti kakovostna ter urbanistično, krajinsko in arhitekturno vrhunska bivalna okolja. Spomnimo se le na Ravnikarja, Arnautovića, Braca Mušiča in mnoge druge. Kaj se je torej zgodilo, da danes ne gradimo več tako?

Najpreprostejši odgovor je hkrati tudi najbolj neposreden. Spremenil se je sistem. V nekdanji Jugoslaviji je bila gradnja stanovanj del javne infrastrukture, podobno kot ceste, šole ali bolnišnice. Stanovanje ni bilo razumljeno kot investicijski produkt, temveč kot sredstvo za izpolnjevanje osnovnih družbenih potreb. Čeprav se tudi Republika Slovenija v 78. členu ustave zavezuje k ustvarjanju pogojev, da državljani pridobijo primerno bivališče, je v današnji ekonomski realnosti stanovanje postalo predvsem tržno in naložbeno blago.

To pomeni, da se danes gradi tam, kjer je donos najhitrejši in tveganje najmanjše. V svoji zasnovi pa so velike soseske ravno nasprotje tega, kajti za svojo realizacijo terajajo posedovanje velikih zemljišč ter pripravljenost na dolgotrajno načrtovanje, sodelovanje javnega sektorja in potrpežljiv kapital. Takšnih projektov pa trg v današnjih pogojih sam od sebe ne more ustvariti.

Nekoč so soseske nastajale kot celote, danes pa nastajajo predvsem posamezni otoki gradnje. Na primer vila blok tu in niz hiš tam. Nastajajo torej nova bivališča, ki pa so brez pravega središča in brez skupne rdeče niti. Tudi poosamosvojitveni urbanizem se je razdrobil saj so nekdanja družbena zemljišča postala investicijsko blago, država pa je po privatizaciji izgubila večino stanovanjskega fonda, s katerim bi lahko vodila dolgoročno politiko bivanja. Živimo v paradoksu. Stanovanja se gradijo, a je občutek pomanjkanja vse večji.

Hkrati se zdi, da noben od političnih spektrov, in to velja za večino t. i. prvega sveta, ne zmore ali ne želi ponuditi resnične “en masse” rešitve. Te ne gre iskati ne v individualističnih konceptih večjega števila zazidljivih površin za enodružinske hiše v državi, ki je že tako ena najbolj razpršenih v Evropi, kot tudi ne v vračanju k nekdanjim vzorcem gradnje, ki v današnjih realpolitičnih in gospodarskih razmerah verjetno niti ne morejo uspeti. A če se je nekdanji model gradnje sosesk končal skupaj z državo, ki ga je omogočala, to še ne pomeni, da so soseske kot ideja obsojene na izginotje. Pomeni le, da morajo nastati drugače. 

Veliki projekti so za zasebne investitorje tvegani, dolgotrajni in kapitalsko zahtevni. Toda hkrati prinašajo tudi nekaj, česar manjši projekti ne morejo. Prinašajo stabilno vrednost prostora, dolgoročno privlačnost lokacije in višjo kakovost bivanja, ki pod črto povišuje povratno vrednost celotne investicije. Dobro načrtovane soseske dostopnih stanovanj so lahko, ob ugodnih davčnih spodudah, tudi pametna poslovna odločitev, če so pravila igre jasna in predvidljiva. Pri zasebnih investitorjih sicer že sedaj opažamo premike k bolj kakovostnemu premisleku o urbanizmu in arhitekturi, vendar stvar ne more biti prepuščena le notranji inerciji trga, temveč mora postati sistemska, ob proaktivni pomoči države in lokalnih skupnosti, ki vlagateljem pomagajo predvsem preko jasne in berljive zakonodaje in prostorskih aktov ter ob hkratnem zagotavljanju temeljne družbene infrastrukture. Vse to pa bi moralo biti del širšega, skupnega masterplana, ki ga začrta in usklajuje urbanistična stroka!

Precejšen izziv za realizacijo velikih stanovanjskih sosesk bo v prihodnje sicer predstavljalo tudi vse bolj pereče pomanjkanje zazidljivih zemljišč znotraj mestnih občin, ki je posledica omejevanja širjenja mest navzven in spodbujanja zgoščevanja navznoter. Ljubljana ima denimo po veljavnem prostorskem aktu največ možnosti za tovrstno gradnjo na območju Stanežič, kjer Mestna občina načrtuje eno največjih stanovanjskih sosesk v zadnjih štiridesetih letih, ter ob Litijski cesti. Drugje obsežnejših nepozidanih površin skoraj ni več, saj jih zasedajo bodisi zavarovana območja narave bodisi deli zelenih klinov. Preostali še razpoložljivi zazidljivi prostor pa se postopno in razdrobljeno zapolnjuje z manjšimi gradnjami.

Priložnost za gradnjo večjega merila bodo ponujala “brownfield” (tj. zapuščena industrijska) območja, kot nam denimo kaže primer območja Seestadt pri Dunaju, ali preobrazba obstoječih slabo zgoščenih zazidav v nov, bolj artikuliran mestni sistem. Vendar sta obe poti v razmerah razpršenega lastništva zemljišč, ki je posledica denacionalizacije in privatizacije, ter ob precej omejenih možnostih državnega poseganja pogosto precej težavni. Ob nadaljnjem razvoju in rasti morajo slovenska mesta v obzir vzeti tudi tveganje učinka »londonskega zelenega obroča«, ki je bil sicer zasnovan za preprečevanje suburbanizacije mesta, danes pa je deležen številnih kritik, saj naj bi poglabljal stanovanjsko krizo, zviševal cene nepremičnin in spodbujal nastanek od avtomobilov odvisnih predmestij onkraj njega.

In če se danes pogovarjamo o vseh mogočih kapicah, se moramo najprej vprašati, kje tiči resnični razlog za odhod mladih v tujino, ter na tem vprašanju graditi družbeni konsenz. V tako zastrupljenem političnem ozračju, ki že spominja na s ksenonom zastrupljeni černobilski reaktor številka 4 tik pred njegovo eksplozijo, je to sicer zelo težko pričakovati, a vendar nikakor ni nemogoče. Soseske 2.0 zato verjetno ne bodo nastajale iz enega centra moči, temveč iz sodelovanja različnih akterjev, tako države in politkov z različnih polov, občin, stanovanjskih skladov in zasebnega kapitala. Vsak od njih pa ima v dlani svoj kos sestavljanke! Želimo si in pričakujemo uspešno skupno sestavljanje.

Naslovna slika: Nove Fužine, arhiv avtorja

Slika1: Zazidalni načrt za sosesko Nove Fužine

Slika2: Masterplan za sosesko Seestadt na površini nekdanjega letališča Aspern pri Dunaju