Aleš Gabrijelčič: Prostor kot predvolilna tema

Bližajo se marčevske volitve poslancev v DZ, in če človek vsaj malo spremlja razprave in soočenja dobi občutek, da se v istem krogu vrtimo že desetletje ali dve. Govorimo o ideoloških frontah, o mednarodnih krizah, nekaj pa tudi o gospodarstvu, plačah in zdravstvu. Upravljanje s prostorom in prometom pa očitno tudi tokrat – le z redkimi, a pomembnimi izjemami – ne bo med prvorazrednimi temami. Kot da bi šlo za nekaj tehničnega, suhoparnega, oziroma nekaj, kar lahko mirno prepustimo javnim uslužbencem in projektantom, medtem ko se politika ukvarja z “velikimi” vprašanji.

Morda je razlog tudi bolj preprost. Volitve niso poleti. Niso sredi julija ali avgusta, ko se kolone avtomobilov na slovenskih avtocestah vijejo kot kače. Če bi državljani oddajali glasove takrat, bi bila vsaj prostorska prometna problematika verjetno precej bolj v ospredju razprav in soočenj.

A vseeno se zdi, da ne dojamemo, da sta urejen prostor ter hiter in predvidljiv postopek umeščanja vanj kritično pomembna ne le za naš gospodarski razvoj, temveč tudi za vse bolj pereče zagotavljanje državne varnosti. Ko govorimo o varnosti, v prvi vrsti seveda mislimo na vojsko, policijo, nadzorne kamere in ograje. Redkeje pa pomislimo, da k državni varnosti sodi tudi to, ali reševalno vozilo na kraj nezgode pride pravočasno, ali je regija dostopna ob naravni nesreči in ali imamo alternativne poti, če se zapre glavna.

Prostor ni samo kulisa ali pejsaž države, temveč je predvsem njeno ogrodje. V njem stojijo šole, bolnišnice, gospodarski objekti, domovi za starejše in stanovanja za mlade družine. Ko pa postopki trajajo nerazumno dolgo in se projekti ustavljajo zaradi proceduralnih zapletov, sprememb pravil ali prostorskih aktov, to ni več abstrakten problem, temveč pomeni zastoj v ogrodju.

Regije, ki ostajajo slabo povezane z osrednjim delom države, bodo dolgoročno počasi drsele v smer sosednjih držav, ki bolje skrbijo za njihovo povezanost z okolico. To je žal povsem logična posledica. Če je do najbližjega večjega mesta čez mejo hitreje in ceneje kot do lastne prestolnice, če so tam boljše železniške povezave, bolj predvidljivi postopki in več delovnih mest, potem se tokovi ljudi, kapitala in idej neopazno, a vztrajno, premikajo.

Slovenija je majhna, kar bi morala biti njena velika prednost. No, vsaj teoretično. Zračne razdalje res niso velike in vse je relativno blizu. A ta prednost izpuhti, če prostorska in prometna infrastruktura ne sledita potrebam. Če za 120 kilometrov potrebujemo dve uri, če tovorni promet stoji na regionalnih cestah, ker še ni zgrajenih obvoznic ali hitrih cest, ker njihovo umeščanje traja deset ali več let.

Prenormiranost strok, dolgi upravni postopki ter pogoste spremembe zakonodaje in pravilnikov ustvarjajo vse bolj nestabilno okolje za vlaganja in razvoj. Projektante, a tudi javne uslužbence, ki odločajo v imenu države, omejujejo čedalje podrobnejše zahteve nosilcev urejanja prostora, regulacij in prostorskih aktov.

Ta negotovost ne pesti le gospodarstva, ampak tudi državo samo. Ko si sicer zadnje desetletje prizadeva nadgraditi lastno infrastrukturo in zgraditi objekte s področja stanovanjske in socialne politike, se znajde v enakem labirintu pravilnikov, mnenj, soglasij, pritožb ter kadrovskega primanjkljaja. Rezultat so projekti, ki lahko trajajo celo desetletje ali več. Medtem se potrebe kopičijo. Stanovanjska kriza se poglablja, domovi za starejše so prepolni, mlade družine iščejo rešitve v tujini, prevozna revščina pa se širi.

Marčevske volitve bodo minile, nova koalicija bo sestavljena, ministrstva razdeljena. In potem? Bomo spet čakali na poletje, da nas prometni zastoji spomnijo, da infrastruktura ni samoumevna? Bomo še naprej gledali regije, ki capljajo za razvojem in se obračajo navzven, ker nimajo ustreznih prometnih povezav? Ali pa bomo vendarle priznali, da sta prostor in prometna povezanost ključni strateški temi, enakovredni vsem drugim, o katerih teče debata?

Morda je prav zato čas, da to tematiko iz tehničnega dodatka volilnih programov premaknemo v njihovo jedro. Med drugim bi morali razpravljati tudi o različnih idejah za pospešitev postopkov umeščanja v prostor, njegovem varovanju ter vizijah razvoja ključne prometne infrastrukture. Tako bi lahko javnost dobila jasen uvid v to, kako posamezne politične opcije razumejo na primer javni prevoz, hitre železniške povezave in potrebo po večji stabilnosti prostorske in gradbene zakonodaje.

Če si bomo kot država znali zastaviti jasne in ambiciozne prostorske ter prometne usmeritve, jih ohraniti, ne glede na pogoste menjave oblasti, ter jih nadgraditi s stabilnim okoljem in predvidljivimi postopki, potem resnično obstaja možnost, da bomo čez leta govorili o državi, ki je razumela, da je urejen prostor njen temeljni kapital. Prav zato sta dialog in soočanje različnih mnenj v tem trenutku še toliko pomembnejša.

Piše: Aleš Gabrijelčič

Avtor skice: Aleš Gabrijelčič