Aleš Gabrijelčič: Mogočen zid realnosti

Za slovensko arhitekturno produkcijo lahko trdimo, da je še v veliki meri pod vplivom dveh  arhitekturnih velikanov, Jožeta Plečnika in Edvarda Ravnikarja, ki sta s svojim delom postavila izobraževalne smernice, ki še danes pomembno zaznamujejo razvoj arhitekturnega znanja. Od tod poudarek obeh šol na učenju umetniške kompozicije, na vrednotenju domiselne inovacije, na spoštovanju iskrenosti konstrukcijskih zasnov, na poudarjanju potrebne družbene empatije in na spoštovanju duha prostora ter časa. Plečnikova ljubezen do detajlov in razumevanje prostora kot umetniškega platna ter Ravnikarjeva vizija prostorskega načrtovanja, kot družbeno odgovornega početja, sta zapuščini, ki še vedno spremljata oblikovanje strokovne in družbene zavesti današnjih študentov in magistrov arhitekture.

Vendar mladi arhitekti, ob zaključku študija opremljeni z bogatim tehničnim znanjem in razvitimi veščinami oblikovanja, danes pogosto naletijo na “mogočen zid realnosti”, sestavljen iz mnogoterih plasti birokratskih zahtev, strogo določenih prostorskih pogojev, obsežnega pravilnika o projektni dokumentaciji ter odgovornosti, ki jo prinaša vodenje projektov. Arhitektovo delo v praksi namreč vselej vključuje tudi reševanje problemov, ki so bolj povezani z zakonodajnimi omejitvami in usklajevanjem interesov kot pa z ustvarjanjem unikatnih prostorskih rešitev.

Časi se spreminjajo z njimi pa prihajajo nove upravne naloge in zadolžitve, ki posegajo ne le v delo arhitektov, temveč tudi v druge inženirske discipline. Že od uveljavitve gradbenega zakona GZ-1 opažamo, da se je ustvarjanje arhitektov ujelo v spone obsežnega normativnega aparata, ki ga zaznamujejo obsežna administracija, številnimi pravilniki s pripadajočimi obrazci in toga standardizacija. Zaradi želje zakonodajalca po transparentnosti in objektivnosti postopkov je bila arhitektom odvzeta diskrecijska pravica pri odločanju o prostorskih rešitev na nivoju upravnih odločitev. Vse naj bi reševali natančno določeni zakonski in podzakonski prostorski akti.  Ti pa so pogosto nejasni in nekrojeni za zahteve specifičnih prostorskih nalog ter postopoma dušijo temeljni arhitekturni etos in ustvarjalni proces arhitektov, saj je normativnih nalog vse več, oblikovalske svobode, ki pogosto presega normativna prostorska določila, pa čedalje manj. Omejitve v smislu vnaprej zapisanih neprožnh prostorskih pogojev in le standardnih zahtev otežujejo izvedbo zamisli, ki bi stavbam omogočile, da zaživijo kot celovita arhitekturna dela. Čedalje težje je ustvariti stavbe, ki bi ne le zadostile zahteve prostorskih aktov, ampak bi odražale celovit umetniški, kulturni in družbeni kontekst, v katerem nastajajo. S tem pa se duši razvojna družbena funkcija stroke, ki  omogoča s svojimi tehničnimi in prostorskimi inovacijami nenehno nadgradnjo normativnih pogojev.

Zato je ključnega pomena, da študenti že med študijem pridobijo vpogled v resnično delo in zadolžitve arhitekturnih birojev. Preko obveznih študijskih praks namreč nekoliko poprej spoznajo nekatere manj bleščeče vidike arhitektovega dela – tiste, ki jih študenti po diplomi pogosto doživijo kot oviro, a so v resnici bistven del procesa. Mednje sodijo obsežno upravno delo, razumevanje prostorske politike ter nenehno prilagajanje omejitvam, ki jih postavljajo hitro spreminjajoči in muhasti pravilniki. Brez osvojitve tega znanja in nabranih izkušenj je prehod v realni svet arhitekture lahko zelo zahteven.

Hkrati v stroki narašča zavedanje, da klasično arhitekturno projektiranje ni edina pot znotraj naše discipline. Za resnične spremembe na področju urejanja prostora in grajenja objektov je ključno, da se arhitekturna stroka dejavno vključi v promocijo poklicev, ki niso zgolj projektantski, vendar so za arhitekturo in urejanje prostora enako pomembni. Urbanisti in arhitekti moramo postati še bolj angažirani na področju zakonodajnih, planskih in prostorskih rešitev, kjer lahko s svojim bogatim znanjem in izkušnjami prispevamo k dejanski poenostavitvi pravilnikov in zmanjšanju administrativnih ovir.

Občinam, predvsem v oddelkih za urejanje prostora ter razvoj, že dolga leta kronično primanjkuje kadra, s tem pa je oteženo učinkovito načrtovanje, izvajanje prostorskih strategij in prilagajanje potrebam lokalnih skupnosti. Enako velja za ministrstva, kjer bi moralo biti arhitekturno znanje močneje prisotno v oblikovanju oziroma spreminjanju prostorske in gradbene politike. Arhitekti namreč nismo zgolj ustvarjalci estetsko dovršenih stavb; smo tudi ključni akterji pri oblikovanju kakovostnega prostora, ki ga soustvarjamo skupaj z urbanisti, uradniki in politiki.

Izpostaviti velja nedavno pobudo Fakultete za arhitekturo, Univerze v Ljubljani, kjer je potekala okrogla miza o angažiranju mladih arhitektov znotraj javne uprave. Predstavniki Mestne občine Celje, kjer je po zadnjih volitvah vodenje občine, z Županom na čelu, prevzela ekipa mladih kolegov, so predstavili svoj primer, kako se arhitekti lahko dejavno vključijo v procese prostorskega načrtovanja tudi na drugačen način, ne le preko klasičnega projektiranja. Pokazali so, da je mogoče že danes aktivno vplivati na zakonodajne in druge prostorske postopke ter tako bistveno prispevati k oblikovanju prostora na način, ki presega zgolj ustvarjanje projektiranih zasnov. S promocijo tovrstnih dobrih praks bodo naši diplomanti bolje pripravljeni na soočenje s prostorsko politiko in imeli dovolj poguma, da se zavzamejo za spremembe, ki bodo preprečile povsem generično in zbirokratizirano načrtovanje prostora in stavb.

V želji, da ne bi arhitektura postala le še tehnična disciplina, podvržena omejitvam, ki ne upoštevajo širših družbenih, kulturnih in umetniških potreb, je naša naloga vzpostaviti novo ravnovesje med ustvarjalno svobodo in obveznimi pravili ter prevzeti aktivno vlogo v prostorski in gradbeni politiki. Arhitektura je namreč mnogo več kot le projektiranje stavb – je oblikovanje prostora, ki služi ljudem in skupnostim. Zato je nujno, da mladi arhitekti že na začetku svoje kariere spoznajo različne karierne poti in priložnosti, ki jim jih ponuja stroka pri zasledovanju cilja delovati v javnem interesu.

Promocija dejavnega vključevanja v procese prostorskega načrtovanja, razvoj zakonodaje in strategij za trajnostni razvoj je ključ do dolgoročnega ohranjanja arhitekture kot umetniške in kulturno relevantne discipline. S tem bomo omogočili ustvarjanje prostora, ki ne bo zgolj funkcionalen, ampak bo hkrati odražal duh časa in kraja – tisto, kar sta nas naučila Plečnik in Ravnikar. S tem se bodo mladi arhitekti izognili občutku razočaranja ob neizogibnem soočenju z realnostjo in namesto tega postali gonilna sila potrebnih sprememb v prostorskem načrtovanju in širše.

Piše: Aleš Gabrijelčič

Vir naslovne fotografije:
https://www.phgmag.com/wp-content/uploads/2020/07/PHG0720Taliesen03.jpg