Aleš Gabrijelčič: Kolesarska nacija

Kakšen užitek je bil znova spremljati veliki finale najprestižnejše cestne kolesarske dirke na svetu: Tour de France. Ta vsakoletna kolesarska dirka poteka že od daljnega leta 1903, od leta 1975 pa se tradicionalno zaključi konec julija s slovesnim prihodom karavane na Elizejske poljane v Parizu. Letos smo imeli Slovenci znova veliko razlogov za veselje. Dirka je bila napeta in izjemno naporna, a naši štirje predstavniki, Tadej Pogačar, Primož Roglič, Matej Mohorič in Luka Mezgec, so jo uspešno zaključili in ponovno dokazali, da spadamo v sam svetovni vrh. Neverjetni Tadej Pogačar je slavil že svojo četrto skupno zmago – zasluženo, po težkih etapah čez pirenejske klance, provansalske serpentine in alpske vzpone, kjer je kljuboval vsem tekmecem z mirnostjo, odločnostjo in jeklenimi nogami. Na osmem mestu v skupnem seštevku mu je sledil vrhunski Primož Roglič.

Ko tako majhen narod dosega tako velike uspehe, je to nekaj posebnega. In ko ob tem iz vseh strani, tako domačih kot tujih, znova slišimo, da smo Slovenci prava kolesarska nacija, se s tem z veseljem poistovetimo. Ponosni smo, da smo narod zmagovalcev, da imamo šampione, ki dvigujejo pokale, ter da imamo znanje, pogum in voljo. A obenem se poraja vprašanje: ali smo res kolesarska nacija tudi v vsakdanjem življenju?

Zdi se, da ja. Če poleti zaidemo v dolino zgornje Save, na kolesarske poti ob Soči ali ob urejene trase v Istri, je odgovor jasen. Tam je kolesarstvo živo in prisotno. Cele družine se ubrano vozijo po urejenih stezah. Starejši se z električnimi kolesi brez napora vzpenjajo čez prej neosvojljive klance. Športni navdušenci pa se kot blisk podijo po regionalnih cestah in zbirajo višinske metre. Vsaka druga turistična točka se ponaša s kolesarskimi storitvami: od servisnih točk in stojal do pralnic za kolesa. Vse to kaže na razcvet kolesarske kulture, ki ni več le šport, temveč tudi pomemben del doživljanja narave in aktivnega dopusta.

A takoj ko se končajo počitnice in se vrnemo v vsakdanje življenje, se ta ljubezen do kolesa neverjetno hitro razblini. V naših urbanih mestih in primestnih krajih se tranzitno kolesarstvo pogosto še vedno dojema kot ovira – nekaj, kar je namenjeno mladim ali tistim brez avtomobila. Na poti v službo ali trgovino spet vsi sedemo za volan. Kolo, ki je bilo v juliju simbol svobode in povezanosti z naravo, se spremeni v “nevarnost na cesti”, “oviro v križišču” ali celo “prepotenten rekvizit” kolesarja, ki si drzne voziti po glavni cesti. Namesto vlaganja v varno in premišljeno mrežo kolesarskih hitrih poti med regionalnimi središči in njihovimi primestji bi intimno še vedno raje videli vlaganje v širjenje avtocest za osebna vozila.

Zdi se, kot da pri nas obstaja nevidna, a povsem trdna meja med kolesom kot športnim rekvizitom in kolesom kot vsakdanjim prevoznim sredstvom. Na eni strani ga poveličujemo, ko gre za dirke in panoramske poti, na drugi pa ga marginaliziramo, ko gre za realno možnost premikanja po mestih. V tem smislu še nismo prava kolesarska nacija, ampak smo predvsem kolesarski navijači.

A možnosti za spremembo so že nekaj časa tu. Številna slovenska mesta si prizadevajo izboljšati pogoje za kolesarje: gradijo se nove kolesarske steze, uvajajo se območja z omejeno hitrostjo, vzpostavljajo se sistemi za izposojo koles. V pomladnih in poletnih mesecih se delež kolesarjev v večjih mestih že lepo približa povprečjem, kot jih poznajo na primer v državah Beneluksa, a s padcem temperatur pod 10 stopinj Celzija kolesarjenje pri nas pogosto povsem zamre.

Pa ni nujno, da je tako. Zglede imamo tudi v sosednjih državah in mestih, kjer je kolo prepoznano kot najhitrejši, najbolj zanesljiv in predvsem najbolj trajnosten način premikanja, še posebej v času podnebnih sprememb, ko so zime vse milejše, snega pa je vse manj. Potrebujemo več takšnih zgledov in več vsakdanjih zmag.

Zares kolesarska nacija bomo takrat, ko bo Tadej Pogačar v nas zbujal ne le ponos ob rumeni majici, temveč tudi voljo, da naslednje jutro sami sedemo na kolo, pa čeprav le za pot do službe ali trgovine. Ko bomo tudi zunaj dopustov sprejeli, da je kolo več kot le šport. Pot od Kamnika do Ljubljane po urejenih stezah z električnim kolesom traja le nekaj več kot pot z avtom v času jutranje in popoldanske prometne konice. Kolesarstvo je v naših genih. Imamo naravne danosti in osebno navdušenje. Zdaj je čas, da vse to prenesemo tudi v vsakdan. Da kolo postane nekaj samoumevnega, ne le v Pirenejih, ampak tudi na naših mestnih ulicah.

Napisal: Aleš Gabrijelčič

Vir naslovne slike: https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=169960866, avtor: Tabl-trai