Aleš Drobnič: Od igrišča do trenerske klopi, več kot 40 let z (in za) odbojko

Z odbojko se je prvič srečal v osnovni šoli, danes pa je za njim več kot 40 let igranja in treniranja. Njegova pot ga je vodila od kočevskih igrišč do reprezentance, danes pa svoje znanje prenaša na mlajše generacije v Moškem odbojkarskem klubu Kočevje. V pogovoru smo se z njim vrnili na začetke, spregovorili o igralski karieri, trenerski poti ter o tem, kako danes živi in diha odbojka v Kočevju.

Vaša zgodba z odbojko se je začela že pred leti. Kako ste pravzaprav prvič prišli v stik s tem športom?

Moja zgodba z odbojko se je začela v 4. razredu osnovne šole. V mojem otroštvu seveda še nismo poznali pametnih telefonov, PlayStationa, računalnikov, tako da smo otroci ves prosti čas na Kidričevi ulici preživljali na igrišču, kjer smo igrali razne športe, se lovili in družili. Tako sem tudi sam najprej začel trenirati nogomet, vendar me ni zelo pritegnil, zato sem prešel na namizni tenis, ki je bil takrat v Kočevju zaradi trenerja Marjana Oražma zelo popularen, a se tudi tu nisem »našel«. V zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja je postal zelo popularen tudi tenis, z izgradnjo novih teniških igrišč v Gaju pa je postal tudi mnogo bolj dostopen širši množici ljudi, tako da sem nekaj časa treniral tudi tenis. Z odbojko sem prišel v stik preko starejše sestre Andreje, ki jo je takrat že redno trenirala in igrala.

Je bila to ljubezen na prvi pogled ali je trajalo nekaj časa, da vas je odbojka zares potegnila vase?

Lahko bi rekli, da je bila to ljubezen na prvi stik, saj se že več kot 40 let ukvarjam s tem športom – najprej kot igralec, nato kot igralec in trener, zdaj pa samo še kot trener.

VIR: MOK Kočevje, arhiv.

Kakšni so vaši spomini na igralske začetke?

Odbojka je za začetnika dokaj zahteven šport, saj potrebuješ kar nekaj časa, da osvojiš odbojkarske elemente, kot so zgornji odboj, spodnji odboj, servis, sprejem servisa … Težava odbojke v primerjavi s košarko, nogometom in rokometom je v tem, da žoge med potekom igre ne smeš ujeti ali zadržati, zato je intenzivnost zelo visoka. Vendar pa sam nisem imel večjih težav s prilagajanjem na to vrsto športa, tako da sem hitro osvojil osnove igre ter se dokaj hitro pridružil višjim skupinam. Kmalu sem igral v selekciji dečkov (kjer sem bil povabljen na širši reprezentančni zbor, vendar žal nato za reprezentanco nisem zaigral), kadetov in nato še mladincev. V članski ekipi Kočevja sem debitiral že v 9. razredu, vendar bolj za motivacijo kot kaj drugega. Ker se je v tistem času večina otrok ukvarjala vsaj z enim, če ne z več športi, smo imeli hitro kar veliko število igralcev, s katerimi smo postali dobri prijatelji, zato smo z veseljem hodili na treninge in tekme. Moji spomini na začetke so zelo pozitivni in lepi.

Kdo vas je takrat najbolj spodbujal in kdo je imel največji vpliv na vašo športno pot?

V tedanjih časih se starši niso pretirano ukvarjali z rekreacijo, vsaj moja starša ne. Večino skupnega športnega udejstvovanja so predstavljala popoldanska smučanja v Cvišlerjih ali Dolgi vasi. Noben od staršev ni imel nič proti mojemu treniranju; verjetno sta bila oba celo zadovoljna, da sem izbral odbojko, kjer je igrala tudi sestra, tako da sta me imela prek nje »bolj na očeh«, saj sem bil mnogo bolj »divje« narave kot Andreja. Na začetku so imeli pomembno vlogo moji trenerji v mlajših selekcijah, nato pa dobra »klapa« in notranja želja po napredku ter dokazovanju. Kasneje, ko so se zame začeli zanimati tudi klubi od drugod, pa se je pojavila še želja, da dokažem sebi in drugim, da lahko tudi nekdo iz Kočevja uspe v slovenskem prostoru.

Calcit 2010

Kot igralec ste doživeli veliko lepih trenutkov. Katere uspehe ali obdobja iz igralske kariere danes najraje obujate?

Največje uspehe sem doživel kot igralec Krke, kjer smo bili z amatersko ekipo dvakrat drugi v Pokalu Slovenije ter si tako priborili tudi nastop v Pokalu Top Teams – današnji Ligi prvakov. Moji dobri nastopi so mi prinesli tudi povabilo v reprezentanco Slovenije, s katero sem se udeležil kvalifikacijskega turnirja v Makedoniji za nastop na EP. V Makedoniji smo zmagali vse tri tekme in se tako uvrstili na EP, kamor pa zaradi službenih obveznosti nisem odpotoval. Igral sem tudi za ekipe iz Žužemberka, Škofje Loke in Kamnika. Uspehi za nekoga morda niso pretirani, vendar sem na svojo odbojkarsko pot zelo ponosen in večkrat »podražim« svoja, mnogo uspešnejša sinova Sergeja in Roka, ki sta igrala v vseh mlajših reprezentančnih selekcijah, da ju vodim, saj sem bil član članske reprezentance. Odbojko je nekaj časa pri ženskem odbojkarskem klubu trenirala tudi hči Ana. Odbojka je bila zame le »popoldanska obrt«, saj sem ves ta čas hodil v službo. Seveda pregovor, da »žena nosi tri vogale hiše«, v mojem primeru popolnoma drži, saj je bila žena Mirjam ves čas mojega igranja večinoma sama z vsemi tremi majhnimi otroki, tako da si brez njene brezmejne podpore in pomoči svoje igralske kariere zagotovo ne bi mogel privoščiti.

Kako je prišlo do odločitve, da iz igralca stopite v vlogo trenerja? Je bila to naravna pot ali je bil za tem kakšen poseben trenutek ali spodbuda?

Odločitev za prevzem vloge trenerja ni bila pretirano zahtevna, saj je bila moja igralska kariera, vsaj na najvišji slovenski ravni, že v zatonu, starejši sin Sergej pa je ravno resneje zakorakal v odbojkarske vode, tako da sva se z Mirjam odločila, da poskušava v Kočevju znova dvigniti raven odbojke na raven, kakršno je imela v 90. letih prejšnjega stoletja. Tako sem prevzel vlogo trenerja in igralca, saj nismo imeli veliko podajalcev, vemo pa, kako pomembna je ta naloga v odbojki. Tako sem še kar nekaj let opravljal obe funkciji, po letu 2020, ko je v »podajalske vode« vstopil najmlajši sin Rok, pa sem ostal le še v vlogi trenerja.

Danes ste pomemben del MOK Kočevje. Kako bi opisali trenutno stanje in razvoj kluba? Ali zanimanje mladih za odbojko v Kočevju raste?

V vsem tem času je imel klub seveda vzpone in padce, kar pa je za klub na »periferiji«, kot je Kočevje, popolnoma razumljivo. Lahko pa rečem, da smo po letu 2010 s sistematičnim delom začeli žeti rezultate trdega dela, ki smo ga vložili v klub. Pri mlajših se je zanimanje za odbojko začelo povečevati, tako da smo imeli vsako leto več otrok v različnih selekcijah – od mini odbojke, male odbojke, dečkov, kadetov in mladincev do članov.

Z večjim vpisom so se začeli tudi uspehi. Osvojili smo 2. mesto v mini odbojki, bili dvakrat četrti v Sloveniji v mali odbojki, osvojili bronasto medaljo z dečki ter nato še 6. mesto pri kadetih, vse do največjega uspeha kluba in velikega dosežka za celoten kočevski šport – osvojitve 3. mesta pri mladincih v lanskem letu.

Tudi pri članih je bil razvoj zelo podoben: od začetkov v 3. DOL do igranja v 1. B DOL in nato celo v zeleni skupini 1. A DOL ter osvojitve 12. mesta v Sloveniji.

V vsem tem času smo ponosni tudi na uspehe naših fantov na reprezentančni ravni, saj so se Sergej, Rok in Jan uvrstili v državne reprezentance različnih selekcij ter se z njimi udeleževali evropskih in svetovnih prvenstev ter olimpijskih iger mladih. Žal pa pogosto po vsakem vrhuncu, kar je bila lanska sezona zagotovo, pride tudi »padec«, kar se nam je v letošnji sezoni tudi zgodilo.

S kakšnimi izzivi se danes srečuje lokalni športni klub, kot je kočevski? Je težje pridobiti mlade igralce, trenerje ali morda podporo okolja?

Izzivi so seveda vedno prisotni in z njimi se ukvarja vsak klub v Kočevju. V našem klubu kot največjo težavo vidimo število otrok. Vsako leto se sicer na novo odloči nekaj fantov za treniranje odbojke, vendar število žal postopoma upada. Drugi večji problem je, kako zadržati predvsem mladostnike – fante, ki odhajajo v srednjo šolo v Novo mesto ali Ljubljano.

Velik izziv predstavlja tudi zadostno število trenerjev, saj v našem klubu vsi delujemo popolnoma prostovoljno in za svoje delo nismo plačani. Tako smo verjetno tudi edini klub v Sloveniji, kjer starši ne plačujejo vadnine, temveč le letno članarino.

Kljub temu opažamo, da se mladi v času srednje šole raje odločajo za druge oblike športne aktivnosti, ki so trenutno zelo popularne, in opuščajo treniranje odbojke. Svoj prosti čas želijo preživljati s prijatelji, ob koncih tedna pa se tudi več zabavati, saj so sicer ob sobotah in nedeljah pogosto zasedeni s tekmami.

S podporo lokalnega okolja, občine in gospodarstva smo v klubu zadovoljni. Seveda bi si želeli še več podpore, morda predvsem medijske in v šolah, saj bi lahko tako navdušili večje število mladih za šport, v našem primeru predvsem za odbojko.

Zakaj bi mladim priporočili, da se odločijo prav za odbojko? Katere vrednote in izkušnje lahko ta šport prinese v življenje?

Tako kot vsak šport tudi odbojka prinaša mnogo dobrih navad, ki jih boš kasneje v življenju potreboval. Prva med njimi je seveda vztrajnost, saj moraš še posebej pri odbojki, kjer so začetki za majhne otroke zelo zahtevni, vztrajati kar nekaj let, da začneš nato »žeti« sadove. Druga pomembna stvar je zdrav življenjski slog, ki ga šport spodbuja, nato seveda občutek pripadnosti, ko si del ekipe, od katere si odvisen in hkrati tudi njen pomemben člen.

Pomembno je tudi spoznavanje in pridobivanje novih prijateljev, tako znotraj ekipe in kluba kot tudi v drugih krajih Slovenije. Šport ti vzbudi željo po zmagovanju, borbenosti in odrekanju, saj se morajo mladi marsičemu odreči, da dosežejo uspeh, ki pa je nato ravno zaradi tega še v posebno veselje.

Zakaj bi odbojko priporočil otrokom, je težko povedati, saj sem sam vanjo zaljubljen, zato je zame seveda prva izbira. Sicer pa sem prepričan, da naj se otrok ukvarja s katerim koli športom, saj so nekateri nadarjeni za košarko, drugi za nogomet, tenis, atletiko, plavanje … pomembno je le, da se otrok ukvarja s športom.

Vaša sinova danes igrata odbojko pri novomeški Krki. Kako je kot očetu spremljati njuno športno pot? Sta se za odbojko odločila sama ali je bila v ozadju tudi vaša spodbuda? Kakšen je občutek, ko iz trenerja postanete predvsem navijač na tribuni?

Kot oče sem seveda zelo ponosen na pot, ki sta jo do sedaj prehodila, saj je bila v veliki meri zelo uspešna. Oba sta bila člana kadetskih in mladinskih reprezentanc Slovenije, s katerima sta osvajala vidna mesta na evropskih prvenstvih (Sergej 4. mesto in Rok 5. mesto) ter se oba udeležila tudi svetovnih prvenstev. Sergej je bil kot posojen igralec z ekipo OK Žužemberk kadetski in mladinski prvak Slovenije, s člani OK Salonit Anhovo je osvojil 3. mesto v državnem prvenstvu ter igral v različnih klubih v tujini. Rok pa je imel zelo pomembno vlogo pri lanski osvojitvi 3. mesta pri mladincih. Oba sta bila ključna člana pri lanskem 12. mestu v državnem prvenstvu Slovenije.

Sergej je svojo športno pot začel pri košarki, vendar je hitro začutil, da je odbojka nekako v njegovih genih, tako da jo igra že od 3. razreda osnovne šole. Rok pri izbiri odbojke ni imel veliko težav, saj je imel močan zgled v svojem idolu, starejšem bratu, ter že od šestega leta trenira in igra naš »hišni šport«.

Kot navijač moram priznati, da se sam ne znajdem najbolje. Na tem področju sta hči Ana in žena Mirjam mnogo boljši in bolj zavzeti. Sam navadno v telovadnici sedim nekoliko ločeno ter predvsem spremljam igro, pri čemer me navdušijo dobre poteze na obeh straneh, hkrati pa me zmotijo tudi napake, ki jih delajo oboji. Seveda raje vidim, da zmagajo »moji«, vendar nisem preveč razočaran, če igrajo dobro, pa vseeno izgubijo.

Po naravi sem bolj kritična oseba, zato mnogo raje grajam kot pohvalim, za razliko od Mirjam. Tako naši pogovori po tekmi velikokrat niso preveč prijazni, saj ju raje opozarjam na napake, ki sta jih v določeni situaciji naredila, kot pa na dobre stvari. Še posebej Roku, ki igra na položaju, na katerem sem toliko let igral tudi sam, se mi zdi, da imam »dolžnost in pravico«, da mu povem svoje mnenje in videnje, ki pa seveda ni nujno, da je pravilno.

Odbojka ima tudi v Kočevju kar dolgo tradicijo. Kako bi opisali razvoj tega športa v našem okolju skozi leta? So bile kakšne generacije ali obdobja, ki so posebej zaznamovala klub?

Ne dolgo nazaj je kustos Ivan Kordiš iz Pokrajinskega muzeja Kočevje izdal knjigo o zgodovini športa na Kočevskem, v kateri je opisal tudi začetke odbojke. Kolikor mi je znano, je odbojko kmalu po drugi svetovni vojni v Kočevje prinesel profesor Saša Bižal, od takrat pa je postala zelo priljubljen šport, še posebej med rekreativci.

Odbojka je imela v vsem tem času seveda vzpone in padce. Sprva so, kot se reče, »baklo« nosile predvsem ženske, ki so bile v poznih 80. in zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja mnogo uspešnejše od moških, saj so igrale v 1. B zvezni jugoslovanski ligi. Nato pa smo se postopoma začeli vzpenjati tudi fantje in v zadnjem desetletju uspeli doseči velike rezultate, ki sem jih že omenil.

Če pogledate nekoliko naprej – kakšne želje ali cilje imate za prihodnost Odbojkarskega kluba Kočevje in kočevske odbojke nasploh?

Predvsem si želim, da bi se vse več otrok začelo ukvarjati s tem prekrasnim športom in da bi nato z njim vztrajali tudi v svojih mladih in zrelih letih. Mnogokrat dobim občutek, da smo trenerji kot nekakšni sejalci žita, ki skrbimo za igralce in jih »vzgojimo«, nato pa, ko pride čas žetve, ko bi se lahko veselili svojega dela, igralec preneha igrati odbojko in je večina vloženega truda izgubljena.

Želim si predvsem, da bi uspeli navdušiti več trenerjev, da bi tudi takrat, ko bo sedanja »garnitura« prenehala z vodenjem kluba, ostalo dovolj želje in interesa, da moška odbojka v Kočevju ne bi zamrla.