Afera Black Cube: preobrat, ki kaže na resna dejstva o politični diskreditaciji SDS tik pred volitvami

Afera Black Cube očitno dobiva povsem novo razsežnost. Po poročanju Požareporta naj bi nekdanji direktor SOVE Joško Kadivnik na zaprti seji KNOVS priznal, da SOVA nima dokazov, da bi razvpite posnetke izvedla izraelska zasebna obveščevalna agencija Black Cube. Če navedbe držijo, gre za pomemben preobrat v zgodbi, ki je bila v predvolilnem času predstavljena kot ena največjih političnih afer, povezanih s SDS in Janezom Janšo.

Spomnimo: javnost je tedne poslušala o domnevnem tujem vmešavanju, paraobveščevalnih strukturah, prikritem snemanju in povezavah s sedežem SDS na Trstenjakovi ulici. V medijih so se vrstile navedbe, da naj bi SOVA pristojnim predstavila materialne dokaze o obisku predstavnikov Black Cube na sedežu SDS, zadeva pa naj bi bila predana policiji in tožilstvu.

#POŽAREPORT POPOLNI PREOBRAT. KADIVNIK NA KONCU PRIZNAL: @SOVA_SLO BREZ DOKAZOV, DA JE SNEMAL BLACK CUBE
Več: https://pozareport.si/post/popolni-preobrat-kadivnik-na-koncu-priznal-sova-brez-dokazov-da-je-snemal-black-cube

Toda zdaj naj bi se pokazalo, da je ključni del zgodbe precej manj trden, kot se je ustvarjal vtis. Eno je dokazovati, da so bili predstavniki določene tuje agencije v Sloveniji ali da so se s kom srečali. Nekaj povsem drugega pa je dokazati, da so prav oni snemali, organizirali posnetke ali vodili operacijo političnega vplivanja. Če tega dokaza ni, se odpira zelo resno vprašanje: je bila zgodba o Black Cube uporabljena predvsem kot orodje za javno diskreditacijo SDS in Janeza Janše v občutljivem predvolilnem času?

To ni več samo vprašanje obveščevalne stroke, ampak vprašanje politične odgovornosti. Če se javnosti pred volitvami namiguje, da je največja opozicijska stranka povezana s tujo paraobveščevalno operacijo, potem morajo biti dokazi jasni, trdni in neizpodbitni. Če pa se pozneje izkaže, da dokazov o ključni trditvi ni, potem takšna zgodba nevarno spominja na politično obračunavanje prek državnih institucij. SDS je že v času afere opozarjala, da gre za zlorabo institucij in poskus vplivanja na politično dogajanje. Tudi Janez Janša je po seji Sveta za nacionalno varnost dogajanje označil kot zlorabo institucij in politično motiviran napad.

Najbolj problematično pri vsej zadevi je, da je bila afera v javnosti predstavljena z izredno težkimi izrazi: tuji vplivi, paraobveščevalci, tajno snemanje, volitve, SDS. Takšne besede ustvarijo močan vtis krivde že pred dokazovanjem. In prav to je jedro problema. V demokraciji se političnih nasprotnikov ne sme rušiti z namigi, polinformacijami in obveščevalnimi meglicami.

V zgodbo so se nato vključili še različni aktivistični in medijski krogi, kar je afero dodatno politiziralo. Namesto mirne razjasnitve dejstev smo dobili spektakel, v katerem se je del javnosti že vnaprej odločil, kdo je kriv. Če pa se zdaj izkaže, da ključnega dokaza ni, potem je vprašanje manipulacije javnega mnenja neizogibno.

Če državni organi razpolagajo z dokazi, naj jih v okviru zakonitih postopkov obravnavajo pristojne institucije. Če dokazov ni, pa država ne sme ustvarjati političnega spektakla, ki v javnosti pusti madež na eni stranki, čeprav ključna trditev ni dokazana. Zato najnovejši preobrat v aferi Black Cube ni zgolj popravek neke podrobnosti. Gre za vprašanje, ali so bile institucije uporabljene za zaščito države ali za politično diskreditacijo SDS. Če je res, da SOVA nima dokazov, da je Black Cube snemal, potem mora javnost dobiti odgovore: kdo je zgodbo napihnil, kdo jo je politično uporabil in kdo bo za to prevzel odgovornost?

Afera Black Cube se je začela kot zgodba o domnevnem tujem vmešavanju. Po najnovejšem razpletu pa vse bolj deluje kot zgodba o domačem političnem obračunavanju. In če je bila ena največjih predvolilnih afer zgrajena na nedokazanih sklepih, potem to ni več samo problem ene stranke, ampak problem zaupanja v institucije države.