20 let po smrti Oriane Fallaci: prekorba, ki jo Evropejci nismo vzeli resno

Večino svojega življenja je preživela kot novinarka. Ko se je njen čas iztekal in se je ozrla nazaj, je dejala: “Bila sem pisateljica, posojena novinarstvu.” Tak napis je želela tudi na svojem nagrobniku: “Oriana Fallaci, pisateljica.”

Te dni se se množice zgrinjajo v Firence, še posebej na pokopališče Allori. Med grobovi, kjer so pokopane številne znane osebnosti in so svoj pečat pustili najpomembnejši toskanski kiparji, je tudi njen grob. In napis je natanko tak, kot je hotela. Lokalne oblasti sicer ob 20. obletnici smrti Fallacijeve organizirajo celo vrsto spominskih slovesnosti. Danes, v torek, bodo ob 11.30 na njen grob položili venec.

Ob 12.30 bo pred utrdbo Fortezza da Basso potekala slovesnost ob poimenovanju vrta (Vrt Oriane Fallaci), odkritje plošče in zasaditev drevesa, posvečenega njej. Vprašanje pa je, ali bi bila z vsem tem pompom zadovoljna, ker nikoli ni iskala pozornosti, ampak jo je pozornost sama našla. Kot je ob njeni smrti zapisal Tomaž Štih: »Odšla je italijanska novinarka, ki je svobodo in resnico ljubila bolj kot popularnost.«

Oriana Fallaci, ki se je opisovala kot krščanska ateistka, počiva na pokopališču Allori, na večverskem pokopališču na ulici Via Senese v Galluzzu, le streljaj od Firenc. Tam so pokopani protestanti, katoličani, pa tudi muslimani in ateisti. Oriana ga je izbrala prav zato, ker je to brezplačno grobišče, odprto za vse. Obred, ki so ga opravili 17. septembra, je potekal v popolni zasebnosti, kot je sama zahtevala. Udeležili so se ga njena sestra Paola, nečaka Edoardo in Antonio ter majhna skupina prijateljev. (Slika: Wikipedia)

Bojevnica proti vsem totalitarizmom

Pred natanko dvajsetimi leti je po zahrbtni bolezni prenehalo biti srce Oriane Fallaci, pisateljice in novinarke, strastne, srčne, pogumne in ponosne Italijanke in Evropejke. Bila je neusmiljen nasprotnik vsakršnega totalitarizma, naj si bo fašizem, islamizem, socializem ali komunizem. Zadnja leta življenja je posvetila boju proti muslimanom, ki zahodno Evropo in njeno kulturo spreminjajo v Evrabijo, kolonijo islama. To, kar z migrantsko invazijo na staro celino doživljamo danes, je bila njena prerokba. Kristalno jasna napoved. Izrekla jo je neposredno in nedvoumno, s precej grobimi besedami. Zanjo grožnja islamskega fundamentalizma ni bila nikoli zgolj hipotetična, ampak realna. Dan ko je Fallacijeva prekinila svoj molk Oriana Fallaci je dolgo molčala. Kot vojna poročevalka je bojišča po svetu nehala obiskovati po tako imenovani Zalivski vojni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Do konca je verjela, da je za njeno bolezen (rak) kriv iraški diktator Sadam Husein, ki je med invazijo na Kuvajt požgal naftne vrtine, ona pa je vdihavala strupene pline. Živela je v New Yorku in v svoji hiši v Toskani, predavala je na Harvardu, Yalu, Columbii in Chicagu, vmes hodila na kemoterapije. Dokler ni prišel 11. september 2001, ko so v koordiniranem terorističnem napadu islamisti povzročili smrt 2.996 ljudi, ranjenih je bilo več kot 6.000.

Oriana Fallaci o tem, kako je doživljala islamski napad na ZDA: “Prižgal sem televizijo. No, zvok ni deloval. Zaslon pa je. In na vsakem kanalu – tukaj je skoraj sto kanalov – si lahko videl stolp Svetovnega trgovinskega centra, ki je gorel kot ogromna vžigalica. Kratek stik? Majhno, neprevidno letalo? Ali ciljno teroristično dejanje? Skoraj paraliziran sem strmel vanj. In medtem ko sem strmel, medtem ko sem si postavljal ta tri vprašanja, se je na zaslonu pojavilo letalo. Belo, veliko. Potniško letalo. Letelo je zelo nizko. Letelo je zelo nizko in se je gibalo proti drugemu stolpu kot bombnik, ki se usmerja v svoj cilj, se potopi v svoj cilj. (…) In letalo se je zaletelo v drugi stolp kot nož skozi kos masla.” (Foto: Twitter)

Fallacijeva je prekinila svoj molk, se prenehala zdraviti, sprejela povabilo urednika italijanskega dnevnika Corriere della Sera, napisala dolg komentar, ki je kasneje (dopolnjen) izšel kot knjiga z naslovom Bes in ponos.

Slovenska izdaja knjige Bes in ponos. Izdala jo je založba Učila. V njej je med drugim zapisala: “Prosite me tudi, naj vam povem, kako sem doživela to apokalipso. Da na kratko povem svoje pričevanje. Torej, začela bom s tem. Bila sem doma, moja hiša je v središču Manhattna, in točno ob devetih sem imel občutek nevarnosti, ki me morda ne bi prizadel, me je pa zagotovo skrbel. Občutek, ki ga dobiš v vojni oziroma v boju, ko z vsako poro kože čutiš, kako prihaja krogla ali raketa in napneš ušesa ter zakričiš vsem okoli sebe: ” Dol! Dol! Dol! Dol! Dol!”  Nisem bila v Vietnamu, nisem bila v eni od mnogih prekletih vojn, ki so mučile moje življenje od druge svetovne vojne! Bila sem v New Yorku, za božjo voljo, nekega čudovitega septembrskega jutra leta 2001. A občutek me je še naprej obsedal, nerazložljiv, zato sem storila tisto, česar zjutraj nikoli ne storim.” (Slika: posnetek zaslona)

Od takrat naprej je glasno in ostro kritizirala predatorski islam, v zadnjem intervjuju pred smrtjo junija 2006 o nameravani gradnji džamije, nedaleč od Siene v rodni Toskani, je za New Yorker dejala: “Ne želim videti te džamije, ki je zelo blizu moje hiše v Toskani. Ne želim videti minaret, visok 24 metrov, v pejsažu Giotta, če jaz v njihovih državah okoli vratu ne smem imeti križa, ne smem imeti biblije. (…) Če bom še živa, bom odšla do mojih prijateljev v Carraro, v mesto marmorja. Tam so vsi anarhisti; z njimi bom vzela razstrelivo in dvignila džamijo v zrak.”

Tekst Oriane Fallaci z naslovom Bes in pogum je bil objavljen v časniku Corriere della Sera 29. septembra 2001. Fallacijeva je med drugim obračunala z islamom: »Vojna, ki ji pravijo džihad. Sveta vojna. Vojna, ki morda ni namenjena osvojitvi našega ozemlja, zagotovo pa je namenjena osvojitvi naših duš. Izginotju naše svobode in naše civilizacije. K uničenju našega načina življenja in umiranja, našega načina molitve ali nemolitve, našega načina prehranjevanja in pitja, oblačenja, zabave in informiranja.« (Slika: Wikipedia)

Zgodnja leta

Oriana se je rodila 29. junija 1929 v stari in premožni meščanski družini v njej zelo dragih in ljubih Firencah. Že zgodnjo mladost je posvetila boju proti totalitarizmom, kot 14-letno dekle se je pridružila italijanskemu odporniškemu gibanju (skupina Giustizia e libertó), ki so ga proti fašizmu vodili komunisti. »Bila sem majhna deklica, ki se bori proti nacizmu in fašizmu,« je zapisala mnogo let kasneje.

Oriana Fallaci o mladih Evropejcih: “Namesto, da bi učili mlade, imamo osle z univerzitetno izobrazbo. Namesto, da bi bili prihodnji voditelji, imamo mehkužce z dragimi modrimi kavbojkami in lažne revolucionarje s smučarskimi maskami. In veste kaj? Mogoče je to še en razlog, zakaj imajo naši muslimanski zavojevalci tako lahko delo.” (Slika: Wikimedia)

Kmalu po 2. svetovni vojni je spoznala, da levičarji niso prav nič boljši od fašistov. Strinjala se je z znano “šalo”, da se v Italiji fašisti delijo v dve skupini: na fašiste in antifašiste. Kot človek, ki je ljubil svobodo, je bila najbolj razočarana nad kolektivizmom, ki želi nadzorovati posameznikovo življenje, ga usmerjati in zatira svobodo govora. Levici je obrnila hrbet, levičarji pa je nikoli več niso marali.

Vojna dopisnica

Po osvoboditvi Firenc leta 1944 je nastal časopis Jutranjik osrednje Italije (Il Mattino dell’Italia centrale), kjer je Fallacijeva postala dopisnica. Kasneje je sodelovala s političnim tednikom L’Europeo in revijo Epoca, leta 1958 je izdala prvo knjigo Sedem grehov Hollywooda (sama je želela dati naslov Hollywood skozi ključavnico). Sicer že zelo znana je svetovno slavo dosegla kot vojna dopisnica v šestdesetih in sedemdesetih letih. Poročala je iz Vietnama, o tako imenovani šestdnevni vojni (eni izmed arabsko-izraelskih vojn; Arabci ji pravijo tudi junijska vojna) in indijsko-pakistanski vojni, leta 1968 je bila hudo ranjena, ko je poročala o spopadih med policijo in demonstranti v Ciudadu de Mexico. Nezavestna se je zbudila v mrtvašnici, kamor so jo prinesli z drugimi trupli. Kasneje je dejala: “Ko bi imela pištolo ter bi morala izbirati med Mehičani in muslimani, bi trenutek oklevala, a potem bi streljala na muslimane, ker so si mi povzpeli na ku**c.”,

Globalna novinarska zvezda

Leta 1969 je izdala prvo uspešnico, knjigo o vietnamski vojni: Nič, in tako bodi (Niente, e cosi sia), v začetku 70. let spozna Alexandrosa Panagoulisa. Skupaj preživita štiri leta, dokler Panagoulis, sicer aktivist, ne umre v atentatu. Umor naj bi naročila grška vojaška tajna služba. Bil je Fallacijina velika ljubezen, leta 1979 mu posveti knjigo Moški (Un uomo). Fallacijeva je zvezdniški status pridobila s svojimi pogovori z znanimi svetovnimi voditelji. Rekli so ji kraljica intervjujev. Njeni intervjuvanci so bili med drugim Mohamed Ali, Jaser Arafat, Idi Amin, Mohammed Reza Pahlavi, Haile Selassie, Henry Kissinger, Indira Gandhi, Golda Meir, Lech Walesa, Zulfikar Ali Bhutto, Sammy Davis Jr., Willy Brandt, ajatolah Ruholah Homeini, Federico Fellini, Sean Connery, Deng Šjaoping. Kogar ni intervjuvala, ta človek ni bil pomemben. Nekoč je dejala, da je intervjuvala vse pomembneže, razen Hitlerja in Stalina.

Oriani Fallaci so prepovedali vstop v lokale v ZDA, ker je nosila hlače v času, ko to ni bil modni trend in je bilo nezaželeno, da jih ženska nosi. V trenutku, ko so ženske hlače postale modna zapoved, se je odločila nositi krila in klobuke, obraz je skrivala za velikimi očali. Taka je bila. Upornica, vedno s cigareto v roki. (Slika: Wikimedia)

Nesrečni intervjuvanci

Incidenti med pogovori so postali legendarni (Mohamedu Aliju je v glavo vrgla mikrofon, ker je ves čas rigal; Homeiniju je zabrusila, da je tiran in snela tančico; jordanskemu kralju Huiseinu je dejala, da ga ne bo naslavljala z “vaše visočanstv”; v Henryja Kissingerja je vrtala toliko časa, da je izjavil, da je bila vietnamska vojna nekoristna), reakcije kot tudi kasnejši odzivi intervjuvancev pa tudi. Haile Selassie je s svojega prestola vpil “Kaj hoče ta ženska”, ko ga je vprašala, kaj bo z Etiopijo po njegovi smrti. Osmoljeni Kissinger jo je označil za “prvorazredno lažnivko”, Benito Craxi je o njej dejal, da je “prava kurba”, Arafat se je skušal obraniti tako, da je skušal govoriti zelo hitro. O njem je kasneje dejala: “Arafat si vsakih pet minut nasprotuje. Vedno vara, laže, tudi če ga vprašaš, koliko je ura.”

Intervju z ajatolo Homeinijem

Eden najbolj odmevnih je bil intervju s Homeinijem, bolj znanim kot ajatola Homeini, iranski verski in politični voditelj. Med intervjujem, ki je zaradi prevajanja trajal 90 minut, ga je povsem spravila ob živce, ko ga je imenovala tiran in se je, do takrat pokrita s čadorjem, razkrila. Takole je bilo:

Intervju Oriane Fallaci z ajatolo Ruholahom Homeinijem je eden najbolj slavnih in napetih političnih intervjujev v zgodovini novinarstva. Srečanje je potekalo 12. septembra 1979 v iranskem svetem mestu Kom, približno 140 kilometrov južno od prestolnice Teheran in le nekaj mesecev po iranski islamski revoluciji. (Slika: posnetek zaslona Wikimedia)

Oriana Fallaci: “Še vedno vas moram vprašati mnogo stvari. O čadorju, na primer, ki sem ga morala obleči, da sem prišla k vam za intervju in ki ga morajo imeti Iranke. (…) Ne mislim samo na obleko, temveč tudi na to, kar predstavlja, mislim na apartheid iranskih žensk, da ne morejo delati skupaj z ženskami, ne morejo plavati v morju ali v bazenu skupaj z moškimi. Vse morajo delati posebej oblečene v »čador«. Mimogrede, kako lahko plavaš v »čadorju«? Ruhulah Homeini: “Nič od tega se ne tiče vas, naše navade se ne tičejo vas. Če vam ni všeč islamska obleka, jo niste dolžni nositi, ker je za mlada dekleta in spoštovane gospe. Oriana Fallaci: To je zelo lepo od vas. Imam, ker ste mi to povedali, bom nemudoma slekla s sebe to srednjeveško cunjo. Tukaj!”

Tudi sama je bila intervjuvana

Ti odzivi vse povedo o načinu pogovora Fallacijeve s sogovorniki. Ostro je napadla in s tem prisilila sogovornika, da se ujezi, razbesni. Zaradi tega so jo kolegi obtoževali (bralci so jo ljubili), da je pristranska, a sama je menila, da je pravična in