10. jubilejni Festival čebelarske pesmi – desetletje petja, tradicije in povezovanja

V Kulturnem domu Janka Kersnika v Lukovici je v petek, 25. septembra, odmevala pesem. Čebelarska zveza Slovenije in Občina Lukovica sta pripravili že 10. jubilejni Festival čebelarske pesmi, ki je tudi letos povezal ljubitelje petja, čebelarstva, slovenske kulturne dediščine in druženja.

Jubilejni festival je bil nekaj posebnega tudi na odru. Dolgoletni voditeljici Barbari Dimc, ki festivale vodi že od drugega, se je letos pridružila Manca Hotko. Strokovni sodelavec festivala je bil tudi tokrat prof. Tomaž Habe. V desetih letih je festival v Lukovico pripeljal številne pevske skupine iz različnih krajev Slovenije in tudi iz tujine. Vsem je bila skupna ljubezen do petja, predvsem pa želja po ohranjanju slovenske pesmi in čebelarske kulturne dediščine. Festival tako ni bil zgolj praznovanje desetega dogodka, temveč tudi praznovanje desetletja srečevanj, prijateljstev, petja in povezovanja ljudi, ki jim je čebelarstvo blizu.

»Naj nas čebele povezujejo in združujejo«

Zbrane je ob začetku festivala nagovorila županja Občine Lukovica mag. Olga Vrankar. Poudarila je, da je Lukovica tesno povezana s čebelarstvom, saj imata v občini sedež Čebelarska zveza Slovenije in Evropska čebelarska zveza. »Ponosna sem in seveda vesela, da vas lahko danes nagovorim ob tem pomembnem jubileju, 10. jubilejnem festivalu čebelarskih pesmi, tukaj v naši kulturni dvorani Janka Kersnika,« je dejala. Ob tem se je zahvalila Čebelarski zvezi Slovenije in njenemu predsedniku Boštjanu Noču za dobro sodelovanje ter izrazila željo, da bi večer napolnili dobra volja, povezanost in pesem. »Naj nas čebele povezujejo in združujejo. Naj bo ta večer poklon čebelarjem in vsem, ki s svojim delom skrbite za ohranjanje bogate čebelarske dediščine,« je še povedala.

Od ljudske pesmi do zborovskega petja

Ljudska pesem je glas naših prednikov. V njej so zapisani njihov vsakdan, veselje, žalost, delo, prazniki in medsebojni odnosi. Ko jo danes zapojejo nove generacije pevcev, preteklost za trenutek postane sedanjost.

Prvi so na jubilejnem festivalu nastopili Ljudski pevci »Spod Stova« Kulturnega društva dr. France Prešeren Žirovnica-Breznica. Sledil je Mešani vokalni kvartet Shalom, pri katerem je bilo mogoče začutiti podobnost med vokalnim kvartetom in čebeljo družino. Kot je pri čebelah pomemben vsak posameznik, ima tudi pri petju vsak glas svojo nalogo, barvo in mesto. Ko se glasovi povežejo, nastane harmonija. Nato je oder zasedel Mešani pevski zbor ŽBELA, ki že s svojim imenom spominja na čebeljo družino, skupnost in pomen sodelovanja. Festival je tako vse bolj dokazoval, da čebelarstvo ni le skrb za čebele in pridelavo medu, temveč tudi prostor povezovanja kulture, umetnosti in ljudi.

»Čebelarji nismo samo zaradi medu«

V imenu Čebelarske zveze Slovenije je zbrane nagovoril njen podpredsednik Marko Alauf. Izrazil je zadovoljstvo, da se je festivala udeležilo toliko pevcev in ljubiteljev glasbe. »Pesem je nekaj iz duše. To je nekaj, kar živimo od rojstva do smrti,« je dejal in dodal, da tudi čebelarji radi poslušajo svoje čebele, njihovo brenčanje in šumenje.

Čebelarska zveza Slovenije po njegovih besedah svoje poslanstvo že dolgo širi tudi na področje kulture. Poleg različnih dejavnosti ima med drugim svoj pevski zbor in moški komorni zbor, organizira fotografske tečaje ter sodeluje pri projektih, namenjenih tudi ljudem z različnimi oviranostmi. »Čebelarji nismo samo zaradi medu. Daleč od tega. Vedno želimo svoje znanje in svoje delo razširiti tudi na druga področja, tudi na kulturna področja,« je poudaril Alauf.

Ob koncu svojega nagovora je oder prepustil pevcem in poudaril, da nastopajoči niso prišli zaradi nagrad, temveč zato, ker jih povezuje pesem, v kateri so zapisani človekova duša, srce in občutki.

Tradicija, ki živi skozi pesem

Na oder so stopile Ljudske pevke Predice, ki s svojim delovanjem ohranjajo spomin na čase, ko je bila ljudska pesem sestavni del vsakdanjega življenja. Sledil je nastop KD Ženski pevski zbor Stane Habe, ki je zapel tudi skladbo Čebela na paši iz zbirke Glasbene čebelice. Avtorica skladbe je Katarina Pustinek Rakar, nekdanja učenka prof. Tomaža Habeta, avtorja omenjene zbirke.

Ob tem je bilo poudarjeno, da je vsak pevski zbor več kot le skupina pevcev. Je skupnost ljudi, ki se srečujejo, vadijo, poslušajo drug drugega, se prilagajajo in skupaj ustvarjajo nekaj, česar posameznik sam ne more.

Med festivalom je zbrane nagovoril tudi vodja Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Območne izpostave Domžale, Matej Primožič. Čebelarski zvezi Slovenije je izrekel pohvalo za podporo kulturi in različnim dejavnostim ter poudaril pomen povezovanja čebelarstva in kulture. Ob tej priložnosti je prinesel tudi dve jubilejni priznanji. Čebelarska zveza Slovenije je prejela jubilejno priznanje območne izpostave JSKD ob 10. obletnici Festivala čebelarske pesmi, Marko Alauf pa priznanje za predano skrb, vztrajnost in pomemben prispevek k ohranjanju ter nadaljevanju festivala.

Ohranjanje pomeni pogled naprej

Med nastopajočimi je bil tudi Ženski pevski zbor upokojencev Ajdovščina »Večernica«. Njihov nastop je bil še en dokaz, da je mogoče peti z enako toplino in predanostjo ne glede na leta. Za njimi je na oder stopil Moški pevski zbor Šmarje Sap. Moška zborovska pesem ima posebno moč – včasih zveni mogočno, drugič nežno in pripovedno, vedno pa nosi energijo skupnega petja.

Eden osrednjih trenutkov večera je bila zahvala človeku, ki je vsa leta pomembno zaznamoval festival in povezoval čebelarstvo z glasbo – prof. Tomažu Habetu, avtorju zbirke Glasbene čebelice. Habe je ob jubileju spregovoril o svojih pogledih na festival, ljudsko pesem, zborovsko petje in prihodnost čebelarske pesmi.

Poudaril je pomen ohranjanja ljudske pesmi, saj je prav ta pomemben del slovenske identitete. Po njegovem mnenju je mogoče čudovito vzporednico najti med čebeljo družino in pevskim zborom. V panju ima vsak svojo nalogo, podobno kot ima vsak pevec v zboru svoj glas in svojo vlogo. Skupaj pa ustvarjajo celoto.

Habe je opozoril tudi na pomen razvoja slovenske zborovske literature. Tradicijo je treba ohranjati, vendar hkrati ustvarjati nove skladbe in iskati nove poti. Pri tem je posebej poudaril pomen slovenskega jezika. »Pesem je vedno ohranjala slovenski jezik in ga bo tudi naprej, morda je edina, ki bo varovala slovenščino pred izumrtjem,« je poudaril.

Njegova želja je, da bi festival v prihodnje postal še bolj mednaroden in da bi se mu pridružili tudi pevski zbori Slovencev iz zamejstva.

Pogled v prihodnost pripada mladim

Poseben trenutek jubilejnega festivala je bil nastop Otroškega zbora »Fran Venturini« – Domjo iz okolice Trsta, ki je poleg aplavza požel tudi številne ovacije. Njihov nastop je imel posebno simboliko. Če se je festival večkrat ozrl v preteklost, tradicijo in generacije, ki so jo ustvarjale, je otroški zbor predstavljal pogled v prihodnost.

Zbor je bil ustanovljen leta 1982 z namenom približati otrokom slovensko zborovsko glasbo in jih navdušiti za petje. Od ustanovitve ga vodi dirigentka Suzana Žerjal, združuje pa pevce od petega do dvanajstega leta iz Doline in okolice Trsta.

Zbor izvaja slovensko, italijansko in tujo zborovsko literaturo ter je v zadnjih letih nastopal na številnih koncertih, festivalih in mednarodnih tekmovanjih. Prejel je številna zlata priznanja, prva in druga mesta ter posebne nagrade. Posebej uspešne so bile izvedbe skladb Tomaža Habeta, med njimi Je pomlad in Petelinček je na goro šel. Mladi pevci so tako pokazali, da tradicija lahko živi samo, če jo predamo novim generacijam.

Tudi domači pevci del zgodbe

Domača tradicija je pomemben del festivala, zato je bil med nastopajočimi tudi Moški pevski zbor Janko Kersnik Lukovica. Pred zadnjim delom programa je zbrane nagovoril predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč. Spomnil se je začetkov festivala in ideje o ustanovitvi čebelarskega pevskega zbora. Takrat si, kot je dejal, ni predstavljal, da bodo deset let zapored pripravljali festival in da bo ta povezal toliko nastopajočih. Posebej se je zahvalil prof. Tomažu Habetu, ki ga je označil za pomemben motor zgodbe o čebelarski pesmi, ter podpredsedniku Marku Alaufu in vsem, ki so festival vsa leta podpirali.

Noč se je zahvalil tudi Občini Lukovica in županji Olgi Vrankar za podporo ter poudaril, da je Lukovica v zadnjih letih postala pomembno stičišče slovenskega čebelarstva. Posebno zahvalo je namenil tudi mladim pevcem iz Trsta in izrazil željo, da bi se v prihodnje festivalu pridružilo še več zamejskih pevskih skupin. Ob koncu svojega nagovora je pohvalil tudi voditeljici Barbaro Dimc in Manco Hotko, ki sta v drugem delu koncerta presenetili tudi s čebelarskima oblekama.

Zadnji zbor in skupna pesem

Ker se vsaka lepa stvar nekoč konča, je prišel na vrsto še zadnji nastop. Festival je sklenil Komorni moški zbor Čebelarske zveze Slovenije, ki je s svojim delovanjem neposredno povezan s slovensko čebelarsko organizacijo.

Njihov nastop je bil več kot le zadnja točka programa. Predstavljal je simbolično povezavo med glasbo in čebelarstvom, kulturo in tradicijo ter med tem, kar je bilo ustvarjeno v preteklosti, in tistim, kar bo nastajalo v prihodnosti.

Pred skupno pesmijo je predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč podelil priznanja nastopajočim zborom in posameznikom, ki podpirajo čebelarsko pesem. Festival se je nato sklenil s skupno pesmijo, znanim Slakovim Čebelarjem, ki je še enkrat povezal nastopajoče in občinstvo.

Deset let, ki so pustila sled

Deseti Festival čebelarske pesmi je tako ponudil več kot dve uri glasbe. Bil je poklon slovenski pesmi, čebelarski tradiciji, slovenski besedi in ljudem, ki že desetletje pomagajo ustvarjati to zgodbo. Ohranjanje pesmi. Ohranjanje čebelarske tradicije. Ohranjanje jezika in običajev. Ohranjanje skupnosti. Toda ohranjanje ne pomeni zgolj pogleda nazaj. Pomeni tudi sposobnost, da nekaj, kar smo prejeli od prejšnjih generacij, prenesemo naprej in temu damo novo življenje.

Prav to je pokazal jubilejni festival – tradicija lahko ostane živa, če jo živimo, ustvarjamo in predajamo naprej. Po uradnem delu se je druženje nadaljevalo v Gostišču Čebelica, kjer je pesem odmevala še dolgo v noč. Deset let festivala je za njim. Pred njim pa nova leta, nove pesmi, novi pevci in nova srečanja. Naj medi – in naj poje.