Evropski parlament sprejel resolucijo, ki je slovenski levici snela masko normalnosti in jo razgalila

Po dolgih desetletjih je temna družinska skrivnost Slovenije vendarle prišla na dnevni red Evropskega parlamenta. Po večletnem trudu slovenske delegacije na čelu z evropsko poslanko Romano Tomc, je zdaj končno prišel čas, ko se bo morala slovenska in delno evropska levica spopasti z resnico in nahrbtnikom svojih političnih prednikov, ki jih še danes idealizirajo. Danes je Evropski parlament izglasoval resolucijo, ki poziva slovensko vlado, naj počasti spomin na desettisoče ljudi, ki jih je po drugi svetovni vojni umoril jugoslovanski komunistični režim.

Evropski parlament je torej danes na plenarnem zasedanju v Strasbourgu potrdil resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Pred tem so evropski poslanci s tesno večino zavrnili predlog politične skupine Socialistov in demokratov (S&D) za preložitev glasovanja. 357 glasov je bilo za, 266 proti, medtem ko se je 16 evropskih poslancev vzdržalo.  Resolucija poudarja pomen ohranjanja spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov v Evropi, pri čemer izpostavlja zločine jugoslovanskega komunističnega režima v Sloveniji po drugi svetovni vojni, vprašanje povojnih pobojev in množičnih grobišč. Odzvali so se že v stranki SDS.

“To glasovanje je o resnici in dostojanstvu – ne le za žrtve Slovenije, ampak za vse, ki so trpeli pod komunizmom. Nobena družina, noben narod ne bi smel čakati na generacije, da bi pokopal svoje ljubljene,” je pred glasovanjem dejala poslanka Evropskega parlamenta Romana Tomc, ki je v imenu skupine EPP vodila pobudo. Torkovo glasovanje bo, je dodala, preizkušnja: Kdo v Evropskem parlamentu stoji ob strani žrtvam komunističnega terorja in kdo se spreneveda.

Gre za glasovanje, ki je slovenski levici snelo masko normalnosti pod katero se skriva in jo razkrilo kot to kar v resnici je: kot apologetko komunističnega režima, ki bo naredila vse, da relativizira zločine svojih političnih prednikov. Do zdaj se je nemarksistični razrast restavracije komunizma uspešno skrival pred mednarodno javnostjo. Zdaj bo tega dokočno konec.

Spomnimo, evropski levi poslanci Irena Joveva, Marjan Šarec, Matjaž Nemec in Vladimir Prebilič so se namreč s skupno izjavo distancirali od resolucije o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, rekoč, da so izvensodni poboji zločin, ki pa so ga zagrešili posamezniki, ti bi za to morali prevzeti odgovornost, ne pa da se meče senca dvoma na vse pripadnike protifašistične in protinacistične koalicije.

Pustimo ob strani to, da so bili Stalinovi (in Titovi) komunisti del zahodnega zavezništva le zaradi tega, ker jih je Hitler izdal, drugače bi se nacionalni in internacionalni socialisti skupaj borili proti skupnemu kapitalističnemu zahodnemu sovražniku. Osredotočimo se le na del izjave, kjer so poslanci trdili, da so zločine povzročili posamezniki, ne pa oblast.

Vladimir Prebilič in Irena Joveva, Foto: STA

Gre za grozljivo izjavo, ki pa v Sloveniji, kjer smo brezsramne apologetike komunističnega režima že vajeni, je pa to vsekakor nekaj novega v evropski politiki. Do zdaj so slovenski levičarski politiki uspešno hlinili liberalce in socialne demokrate. Od resolucije naprej, pa je te igre dokončno konec.

Si predstavljate nemške evropske poslance, ki bi trdili, da nimajo nacisti nič s svojim psihopatskim režimom, ampak je šlo za dejanja posameznikov in zaradi tega ne bi smeli vseh nacional-socialističnih gibanj povezanih z nacisti metati v isti koš? Najbrž ne bi bil več dolgo evropski poslanec, vprašanje pa je če bi v domovini takšni ljudje sploh lahko opravljali še kakršnokoli funkcijo razen kje skriti za fritezami in grili McDonaldsove kuhinje.

Huda Jama, rov Sv. Barbare (Vir: komunistickizlocini.net)

Slovenci seveda stisko levičarjev dobro razumemo. Slovenska levica svojo legitimiteto vleče iz bivšega totalitarnega režima – spomnimo Marko Koprivc, član SD je svojo stranko imenoval “ponosno naslednico komunistične partije”, pri tem pa prvič na glas povedal, kar si na slovenski levici mislijo že od osamosvojitve naprej: tako ZLSD (kasneje SD) kot liberalni aglomerat LDS (danes Poznan pod večimi novoobraznimi imeni) sam sebe razume kot kvazi-demokratični izrastek Centralnega komiteja Zveze komunistov.

Komunistična okupacija Ljubljane 1945, Foto: Vlado Vaupotič/MNZS

Kot taki pa seveda napadajo svojo politično legitimiteto, če priznajo, da so njihovi politični in ideološki predniki prišli na oblast s podobnimi metodami, kot danes Rusi v okupiranih delih Ukrajine. Z grozljivimi pokoli, mučenji, posilstvi, izselitvami in zasegom premoženja – tako kot Rusi preganjajo fantomske naciste v Ukrajini so slovenski partijci preganjali fantomske fašiste v Sloveniji. Seveda je nekaj pobitih res kolaboriralo z nacisti, vsekakor pa ne vsi ali celo večina: komunisti so potrebovali legitimen izgovor za zaseg premoženja sposobnih in bogatih. Nekaterim je uspelo uiti. Drugi so še danes pokopani po neštetih jamah in rudniških jaških po vseh Sloveniji.

Po začetku demokratičnih procesov v Sloveniji so bili predstavniki bivše komunistične oblasti prisiljeni priznati, da po vojni ni šlo le za izprijene posamezunike, ampak da je šlo za dobro organizirano industrijo pobijanja, s katero so bili seznanjeni vsi vidni člani slovenske kot jugoslovanske komunistične partije, oz. so ravno ti zanje izdali ukaz. Podobno se je zgodilo tudi v Rusiji po razpadu Sovjetske zveze. Svet je zvedel o pokolu v Katinskem gozdu, o “poroki” nacistov in komunistov leta 1939 in o Stalinovih pogromih. Obe državi pa sta tri desetletja kasneje na istem: v obeh so oblast prevzele strukture, ki izvirajo iz komunistične nomenklature in v obeh doživljamo rehabilitacijo komunističnih pošasti in grozodejstev, ki so jih zagrešili.

Ruski zunanji minister Molotov podpisuje dokument; za njim stojita Ribbentrop in Stalin. Foto: National Archives & Records Administration, nara.gov/Wikipedia

Zgodovinar Mitja Ferenc ocenjuje, da so komunisti po koncu druge svetovne vojne na nečloveški način pobili več deset tisoč ljudi. Pri tem pa ni šlo za ponorele najstnike s puškami, ki so po vaseh lovili lokalne “kulake”, ampak za organiziran, dobro naoljen stroj, kjer so ljudje najprej zbrali v taboriščih, nato pa jih s tovornjaki pod strogim nadzorom vojske odpeljali na skrita morišča, kjer so se dogajale stvari, ob katerih človeku zaledeni kri: priče so govorile o tem kako so zapornikom odirali kože in jih pustili da pri živem mesu v hudih mukah umirajo na soncu. Ženskam so rezali nerojene otroke iz maternic. Moškim so mesarsko odstranili testise in spolovila, nato pa jih tlačili v očesne jamice, potem ko so jim z žlicami in noži iztaknili oči. Šlo je za dobro organiziranje morilske orgije, ki so bile bolj grozljive celo od nacističnega industrijskega pobijanja – morda so se podobne grozote dogajale še tri desetletja kasneje na kamboških poljih smrti pod diktatom komunističnih rdečih kmerov.

Član vladne komisije za urejanje vprašanj prikritih grobišč, zgodovinar Mitja Ferenc (Foto: STA)

Med resnimi zgodovinarju nobenega dvoma, da so se mučenja in sistematični pokoli dogajali ker je jugoslovanska komunistična partija in njena celica v Sloveniji to zaukazala in da je zaradi tega komunistični režim vse do svojega neslavnaga konca bil nelegitimna eniteta bolj podobna hudodelski združbi, kot pa resni državi – zelo podobno kot sodobna Ruska federacija in njena sovjetska prednica. Stroka si je enotna, da je šlo za naklepna dejanja. Verzija zgodovine, ki jih predstavljajo levi evropski poslanci, češ da naj bi šlo za posamezno skupino divjakov, ki so delovali mimo ukazov partije je tako bizarna, da bi jo lahko primerjali s sodobnimi Putinovimi tezami, da so ZDA neodvisne od angleške monarhije zaradi pomoči takratne Rusije.

Evropski poslanki Romani Tomc in zgodovinarju Ferencu se lahko zahvalimo, ne le, da se je civilizirani del EU končno zavzel za dostojni pokop žrtev komunističnega nasilja, ampak, kot rečeno tudi zato, da bo slovenska levica pred mednarodno javnostjo končno prisiljena pokazati svoje prave barve.

Nekateri bodo zamahnili z roko in rekli, da gre za skrajno leve politike, ki pač brodijo po svojem skrajno levem političnem bazenu, a pozor: to niso poslanci, ki bi jih v EU poslala stranka Levica. Irena Joveva, Marjan Šarec sta člana liberalne skupine Renew. Slednji je bil celo predsednik vlade! Matjaž Nemec je član Socialistov in demokratov, doma pa kolalicjskih Socialnih demokratov. Vladimir Prebilič, ki uradno pripada evropski skrajno levi skupini Zelenih pa ima ambicije, da bi postal bodoči predsednik vlade naše države. Ne gre torej za neko margino na ravni Vladislava Trohe, ampak uradni glas slovenske politike: iste politike, ki je ukinila datum spomina na žrtve komunizma in s tem šokirala vso Evropo.

Slavnostna govornica v Dražgošah, predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič,
Foto: Žiga Živulovič jr./Bobo

Evropa je torej končno spregledala: nič normalnega ni na slovenski levi politiki. To se vidi pri njenem odnosu do uspešnih podjetnikov. To se vidi pri njenem odnosu do Gaze in Izraela. To se vidi pri njenem odnosu do Irana in Ruske federacije. Najbolj pa se to vidi pri njenem odnosu do povojne zgodovine. EU bo slovensko levico prisilila, da si sname masko normalnosti. Potem bodo vsi končno videli totalitarno naravno njene kolektivistične ideologije, ki jo zagovarja.

Če hočemo Slovenijo narediti zopet veliko, moramo najprej komunizem zopet prikazati v vsej svoji psihopatski luči. Vrniti se moramo v normalnost, kjer bo Asto Vrečko sram pozirati pred serijskim morilcem Josipom Brozom Titom, tako kot bi bilo sodobne nemške politike sram pozirati pred kipom Adolfa Eichmanna, Adolfa Hitlerja ali Josepha Goebbelsa.

Mitja Iršič