Arhitektura obnove

55 minutes ago 29

V prvi kolumni o Palestini smo pisali o izbrisu prostora in spomina, v drugi pa o arhitekturi, ki utrjuje okupacijo. V Gazi, ki je v zadnjih treh letih doživela vsesplošno uničenje, se obe vprašanji srečata pri načrtih obnove. Medtem ko se izraelski smrtonosni napadi še niso povsem zaustavili, se v javnosti že predstavljajo različne vizije njene prihodnosti. A kaj arhitektura obnove sploh pomeni, ko so uničeni tudi materialni pogoji vsakdanjega življenja? In čigave potrebe bodo določale, kaj bo zraslo na ruševinah domov?

Gaza tako že nekaj časa ni več samo vojaško bojišče. Vprašanje njene prihodnosti je postalo tudi politično in prostorsko bojišče. Od zasnove obnove bo namreč odvisno, ali se bodo razseljeni prebivalci sploh še kdaj vrnili, v kakšnih razmerah bodo tam živeli in koliko besede bodo pri tem imeli.

Mesto Gaza je bilo nekoč pomembno trgovsko središče, njegovo agrarno zaledje pa je segalo daleč prek meja današnjega obmorskega pasu. Vojna leta 1948 ga je odrezala od večine tega zaledja, na ozko območje pod egiptovsko upravo pa so se med Nakbo zatekli številni palestinski begunci. Begunska taborišča so se postopoma prepletla z obstoječimi naselji, stanovanjska stiska in preobremenjena javna infrastruktura pa sta zahtevali načrtno urejanje prostora. Kljub nekaterim poskusom sta po izraelski zasedbi leta 1967 izvedbo načrtov pogosto onemogočala okupacija in politična nestabilnost.

Ob koncu druge intifade leta 2005 je Izrael sicer umaknil svojo stalno vojaško prisotnost, a ohranil nadzor nad morjem, zračnim prostorom ter večino vstopov v enklavo. Dve leti pozneje je po Hamasovem prevzemu nadzora nad Gazo uvedel še blokado, ki je močno omejila dobavo gradbenih materialov ter s tem zavirala gradnjo nove infrastrukture in obnovo v spopadih uničenih stavb. Blokada je tako delovala kot ključni mehanizem nadzora nad obnovo, Palestincem v Gazi pa omejevala njeno izvajanje in samostojnost pri odločanju o prostorskem razvoju svojega življenjskega okolja.

Življenje in načrtovanje v Gazi se tako že desetletja vrtita v začaranem krogu uničenja in obnove. A po Hamasovem napadu 7. oktobra 2023 na jug Izraela je izraelska protiofenziva povzročila uničenje doslej še nevidenih razsežnosti. Od začetka vojne je bilo po podatkih tamkajšnjega zdravstvenega ministrstva ubitih že več kot 74.000 Palestincev, neodvisna preiskovalna komisija ZN pa je lani potrdila, da Izrael nad palestinskim prebivalstvom izvaja genocid. Skoraj 60 odstotkov prebivalstva v celotnem pasu je izgubilo svoj dom, po satelitskih ocenah pa je poškodovanih ali uničenih več kot 80 odstotkov objektov. Humanitarna katastrofa se za preživele in razseljene nadaljuje v begunskih taboriščih in med ruševinami njihovih domov.

Množično in načrtno uničevanje urbanega okolja je hkrati pomenilo tudi urbicid – popolno razgradnjo osnovnih prostorskih pogojev skupnega življenja. Porušena stanovanjska stavba torej ne pomeni zgolj gmotne škode, temveč tudi izgubo strehe nad glavo ter prostora družinskega in sosedskega življenja. Uničene ulice prekinejo poti do službe, šole, tržnice, parka in ostalih krajev vsakdanjega srečevanja. Na ta način urbicid globoko poseže v odnose in navade, ki so se v mestu oblikovali skozi desetletja, ter izbriše materialne sledi skupnega spomina.

Desetine milijonov ton ruševin, potencialno onesnaženih z azbestom, industrijskimi odpadki in težkimi kovinami, ter porušena kanalizacija, ki povečuje nevarnost kontaminacije podtalnice, ogrožajo tudi okoljske pogoje preživetja. Posledice urbicida in ekocida bodo bivanje in kmetovanje v Gazi oteževale še dolgo po koncu napadov. Bombardiranju in obstreljevanju se je med kopensko invazijo pridružilo še rušenje z buldožerji in eksplozivom. Izraelska vojska je porušila številne kmetije in rastlinjake, prekopala dvorišča in njive, skozi ruševine pa zarezala nove vojaške poti in koridorje. Iz razbitin so nastali nasipi, s katerimi si je utrdila svoje položaje in zgradila nove postojanke. Proces rušenja je tako že vzpostavil podlago za novo ureditev prostora, ki bo določala, kje in pod kakšnimi pogoji bo mogoče znova graditi in živeti.

Tri leta po začetku vojne v Gazi se ubijanje in uničevanje vse bolj prepletata z načrtovanjem obnove. Med najbolj odmevnimi so žal predlogi, ki v uničenju vidijo predvsem nepremičninsko priložnost. Enega bolj kontroverznih je leta 2024 predstavil ameriški ekonomist Joseph Pelzman, ki je predlagal, da bi celotno območje prekopali in ga za petdeset let oddali v zakup tujim vlagateljem. Pri tem se je skliceval na model BOT (Build-Operate-Transfer), po katerem vlagatelji financirajo gradnjo in vzpostavitev storitev, naložbo pa si povrnejo z njihovim upravljanjem in prihodki iz rent. Po preteku obdobja zakupa zgrajeno prenesejo na javne oblasti. Pri predlogu je Pelzman izhajal iz predpostavke popolnoma praznega prostora, območje pa razglasil za razpoložljivo za zakup zaradi domnevne odsotnosti lastninske zakonodaje. Vprašanje, ali in kako bi Palestinci sami upravljali Gazo, naj bi bilo obravnavano šele po izteku petdesetletnega obdobja.

Sorodno vizijo Gaze kot »riviere Bližnjega vzhoda« je kmalu zatem predstavil še eden najbolj prepoznavnih nepremičninskih magnatov na svetu – ameriški predsednik Donald Trump. V njej je predlagal ameriški prevzem območja in izselitev Palestincev, nato pa delil še video »Trumpove Gaze«, ki mesto prikazuje kot razkošno letovišče z njegovim zlatim kipom. Čeprav je marsikdo te podobe zaradi Trumpove zloglasne brezobzirnosti in uporabe umetne inteligence odpravil kot nerealne ali celo komične, je sporočilo tovrstnih predlogov skrb vzbujajoče. Ruševin namreč ne razumejo kot ostankov uničenih življenj celotnih skupnosti, temveč kot zemljišče, ki ga je treba čim prej očistiti za nove, bolj dobičkonosne projekte. Urbicid v takšni viziji dejansko postane razvojna priložnost za špekulativni kapital.

Trumpove in Pelzmanove zamisli so dale zaslombo tudi skrajno sionističnim predstavam o Gazi brez Palestincev, ki v njih nastopajo kot glavna ovira razvoju. Pod krinko obnove se tako normalizirajo tudi ideje o prisilnem razseljevanju in etničnem čiščenju. Kasnejši uradni ameriški predlogi so sicer, vsaj na papirju, zavrnili prisilno izselitev Palestincev in priznali možnost njihove vrnitve v mesta Gaze. Najkonkretnejšega do sedaj je ob letošnjem Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu predstavil Trumpov zet Jared Kushner, ki je v preteklosti že govoril o izjemni vrednosti Gaze kot »obalne nepremičnine«. Načrt je zamišljen kot velikopotezna preobrazba celotnega območja, Gazo pa ameriška administracija postavlja ob bok futurističnim velemestom zalivskih držav. Obnova naj bi se začela v »novi Rafi« ob egiptovski meji in se postopoma nadaljevala proti severu, do mesta Gaze. Kljub ohranjenim geografskim imenom in lokacijam mest načrt podobno kot Pelzmanov predlog sledi logiki tabula rasa, pri čemer se na zgodovinske plasti kraja in obstoječo morfologijo prostora ne ozira kaj preveč.

Izrazito coniranje v Kushnerjevem načrtu odpira tudi vprašanje nadaljnjega vojaškega nadzora. Široki zeleni pasovi bi lahko delovali kot tamponske cone med posameznimi deli Gaze ter izraelski vojski olajšali vstop, premike in zapiranje povezav med njimi. Poleg tega načrt ne pojasni, kako bodo pri obnovi upoštevani interesi razseljenih Palestincev. Kdo se bo sploh smel vrniti in kam? Ali bodo lahko svoje porušene domove obnovili na istem mestu? Predlagana obnova lahko povsem preuredi celotne mestne četrti in območja. Če bo na mestu nekdanje soseske nastala nova industrijska cona, se njeni prebivalci tja ne bodo mogli več vrniti. Podobno lahko podatkovni centri na nekdanjih njivah izrinejo kmete, luksuzni obalni resorti pa ribičem omejijo dostop do morja in drugim prebivalcem do plaže. Obnova lahko z odvzemom prostora in možnosti preživljanja začasno razselitev tudi brez izgona iz Gaze utrdi v trajno izgubo doma.

Kaj pa dediči umrlih, najemniki in tisti, ki so ob izgubi domov ostali tudi brez vseh papirjev in dokazil? Kako bodo zaščitene njihove zemljiške pravice in kako bodo urejena nadomestila za uničeno lastnino? Ali si bodo ljudje, ki so izgubili domove in celoten vir dohodka, nova stanovanja sploh lahko privoščili? In kako bodo ta sploh zasnovana – bodo prilagojena podnebju, ustaljenim oblikam bivanja ter potrebam ljudi z vojnimi poškodbami ali bodo prevladovali uniformen dizajn, nepremišljene rešitve in neustrezni materiali? Brez teh premislekov lahko kakršenkoli načrt obnove še poglobi bivanjsko stisko in oteži obnovo skupnega življenja. Če pravice ljudi in zahteve po kakovostnem bivalnem okolju ob tem postanejo ovira dobičkom nepremičninskih špekulantov, pa lahko arhitektura pod oznako obnove zgolj nadaljuje razlaščanje in razseljevanje.

Antoine Raffoul, s katerim smo serijo prispevkov o Palestini začeli, v nasprotju s tem obnovo povezuje s pravico do vrnitve, oživljanjem spomina in spoštovanjem dediščine. Njegova ideja obnove sega onkraj izoliranega pasu Gaze pod izraelskim nadzorom in temelji na rešitvi ene države za vse prebivalce, ne glede na narodnost ali vero. Načrt ostaja predvsem konceptualen. Njegov cilj je ljudem omogočiti, da ponovno vzpostavijo vezi z izgubljenim življenjskim prostorom. Raffoul si svojega »masterplana« ne zamišlja kot načrta od zgoraj navzdol in »iz nič«, pri tem pa vloge arhitektov in urbanistov ne vidi v vsiljevanju vnaprej določenih rešitev. Namesto tega lahko s svojim znanjem pomagajo ljudem, da svoje domove in soseske znova uredijo za dostojno življenje, pri čemer izhajajo iz njihovega poznavanja kraja in sedanjih potreb.

Takšna »obnova« se sicer v manjšem merilu v Gazi že dogaja. Begunci v Han Junisu v večjih šotorih urejajo začasne učilnice, klinike in molilnice, družinska bivališča pa pregrajujejo v sobe z različnimi nameni. Tisti, ki so se lahko vrnili v svoje poškodovane domove, jih čistijo in obnavljajo po svojih močeh, pri čemer uporabljajo različne improvizirane rešitve in se zanašajo na raznolike solidarnostne mreže. Med ruševinami se ponekod že oblikujejo zametki novih trgovskih ulic s prodajalnami, delavnicami in čajnicami. S takšnimi posegi si ljudje svoj bivalni prostor in okolico že prilagajajo novim razmeram in vsakodnevnim potrebam.

Vendar pa prisilna skromnost teh rešitev ne sme postati merilo dostojanstva. Povojno urbanistično načrtovanje mora takšna prizadevanja podpreti z obnovo javnih storitev in omogočiti, da se povežejo v trajno obnovo sosesk, infrastrukture in lokalnega gospodarstva. Načrtovalski in posvetovalni okvir Gaza Phoenix, ki ga razvija multidisciplinarna skupina palestinskih strokovnjakov skupaj z zvezo gazanskih občin, predlaga prav to. Nujno oskrbo in začasne ureditve usklajuje s postopno ter prilagodljivo urbano obnovo, občinam in skupnostim pa namenja vlogo pri določanju prednostnih posegov. Varstvo zemljiških pravic postavlja med svoja ključna načela in izrecno nasprotuje razlaščanju pod pretvezo obnove. Okvir predvideva izdelavo načrtov od regionalne ravni do posameznih stavb, načrtovanje pa opira na ohranjeno infrastrukturo, kulturno dediščino in lokalno identiteto. Pri ravnanju z ruševinami predlaga dokumentiranje uničenih zgodovinskih stavb in ponovno uporabo materialov.

Kako tak pristop prenesti na posamezen projekt, kaže delo skupine Architects for Gaza. Občinske službe mesta Gaze so skupini predlagale območja, ki naj bi bila prednostno vključena v obnovo. Za obnovo kompleksa Yarmouk in sanacijo onesnaženega vodnega zbiralnika Sheikh Radwan so začeli razvijati predloga, pri katerih s pomočjo starih fotografij, lokalnega znanja in kartiranja rekonstruirajo podobo prostora pred uničenjem. Poleg pomembnih stavb beležijo tudi drevesa, kraje srečevanja in vsakdanje rabe, ki jih sam popis porušenih objektov ne more zajeti. Spomini in pričevanja tako postajajo del strokovnega gradiva, na njihovi podlagi pa naj bi lokalni arhitekti oblikovali podrobnejše rešitve za prihodnje življenje teh prostorov.

Pravična obnova Gaze bo najprej zahtevala ustavitev nasilja, odpravo blokade in omejitev dostopa do gradbenih materialov ter sanacijo onesnaženih tal in vodnih virov. Potrebovala ne bo samo obsežnih sredstev, ampak tudi javne institucije, ki bodo njihovo porabo usmerjale glede na potrebe prebivalcev in varovale njihove pravice. Nova pozidava sama po sebi še ne pomeni obnove mesta. Prebivalci bodo morali imeti možnost soodločati o svojih soseskah, še preden bodo nove rabe prostora in nepremičninske naložbe dogovorjene. Ob stanovanjih bo treba zagotoviti tudi delujoče šole, bolnišnice in javni prevoz, v soseskah pa prostore srečevanja in možnosti za delo. Šele takšna obnova bo ljudem omogočila, da si poleg domov povrnejo tudi nekaj samostojnosti pri urejanju vsakdanjega življenja.

Ključe domov, iz katerih so bile pregnane med Nakbo, mnoge palestinske družine hranijo še danes. Čeprav večine teh domov ni več, njihovi ključi ohranjajo spomin nanje in predstavljajo simbol pravice do vrnitve. Zdaj so se jim pridružili še ključi domov, porušenih v Gazi. Vseh domov seveda ne bo mogoče obnoviti v prejšnji obliki, prav tako se spreminjajo tudi potrebe njihovih prebivalcev. Arhitektura obnove bo morala te potrebe dobro razumeti in pomagati ustvariti prostorske pogoje, v katerih si bodo ljudje lahko svojo prihodnost oblikovali sami. Zato pri obnovi Gaze ne bo pomembno samo, kdo bo zgradil nove stavbe, temveč kdo bo imel pravico reči, da je bil to njegov dom, njegova zemlja, njegov spomin. In da bo tam lahko znova živel.

Avtorji kolumne so člani kolektiva Po četrti.

Viri in literatura

Zgodovinski razvoj Gaze

Abreek-Zubiedat in Nitzan-Shiftan, The right to an urban history: The Gaza Master Plan, 1975–1982, 2021.

Meddržavno sodišče, Legal Consequences arising from the Policies and Practices of Israel in the Occupied Palestinian Territory, 2024.

Pietro Stefanini, Normalizing the Siege v Open Gaza: Architectures of Hope, ur. Michael Sorkin in Deen Sharp, 2021.

Vojno uničenje, urbicid in ekocid

Associated Press, Palestinian death toll in Gaza war rises above 74,000, 2026.

Neodvisna mednarodna preiskovalna komisija Združenih narodov, Israel has committed genocide in the Gaza Strip, 2025.

Evropska unija, Združeni narodi in Svetovna banka, Gaza Strip Rapid Damage and Needs Assessment, 2026.

UNEP, Environmental Impact of the Escalation of Conflict in the Gaza Strip, 2025.

Eyal Weizman, Ungrounding: The Architecture of Genocide, 2026.