Vzpon na Stetind, Norveška narodna gora

Stetind je 1369m visoka gora na severu Norveške, v bližini Narvika. 1369m sicer ne zveni veliko, ampak za severno Norveško je to že kar dosti. In ko potem še pogledaš to goro in vidiš njeno obliko, kako špičasta in prepadna je … potem razumeš, zakaj je tako posebna in zakaj so jo razglasili za norveško narodno goro. Roku pa je ravno zaradi svoje strmine in izpostavljenosti padla v oči in prepričal me je, da se nanjo povzpneva. Ampak vzpon na Stetind ni kar tako.

Stetind, norveška narodna gora

Za vzpon na Stetind moraš imeti alpinistično opremo in znanje in nikakor te ne sme biti strah višine. Večina ljudi se na goro povzpne z vodičem, midva pa sva se podala sama. Alpinistično šolo sva opravila, tako da osnovno znanje imava, Rok ima tudi že veliko praktičnega znanja, veliko vzponov v slovenskih kot tudi tujih gorah. Jaz pa … imam manj izkušenj, ampak Roku (morda preveč) zaupam. In tako sva se odpravila na Stetind. Tule opisujem najin vzpon, a poudarjam, da to ni za vsakogar in tega ne ponavljajte, če nimate vodnika ali pa primernega znanja! Sami (kot pohodniki) greste lahko do prvega vrha, Halls Fortopp. Ta je normalno dostopen. Opišem v nadaljevanju, kako in kaj.

Plezalni vzpon na Stetind

Možnih smeri na vrh Stetinda je več. Najbolj tak slaven je Southern Pillar (južni stolp), to je več sto metrov dolga plezalna smer, ki je pač waw – za alpiniste. Ampak zame to (še) ni, zato sva izbrala najlažjo smer na Stetind – “normalko”, Normal Route. Ta vzpon na Stetind je razdeljen na dva dela. Prvi del je vzpon na t.i. lažni vrh, Halls Fortopp, 1304m. Do sem lahko načeloma pride vsak z nekaj hribovske kondicije in izkušenj. Pri nas bi to klasificirali kot zahtevno neoznačeno pot. Od tam naprej pa se začne plezarija prav do vrha Stetinda.

Pogled na Stetind z vrha Halls Fortopp

Vzpon na Halls Fortopp, 1304m (prvi ali lažni vrh Stetinda)

Izhodišče Stetind parkplass

Vzpon se začne pri parkirišču ob glavni cesti. Parkirišče se imenuje Stetind parkplass in se nahaja približno 80km južno od Narvika. Parkirišče tu je brezplačno, videla sva pa tudi veliko šotorov in avtodomov, ki so tu prenočili. Na parkirišču je na voljo tudi stranišče, v bližini pa je potoček s pitno vodo – tako da kampiranje tu sploh ni slaba ideja.

Pot skozi gozd proti Stetindu (gora na levi)

Pot do jezera Svartvatnet, 794m

Prvi del poti na Halls Fortopp je naravnost pravljičen. Nežno vzpenjajoča se potka naju je peljala skozi “pravljičen” gozd. Povsod okoli naju so bile breze in živo zelena praprot ter mah. Da ne omenjam potočka, ob katerem je speljana potka. Prekrasno. Kar predstavljala sva si lahko kakšne vilince tam notri. Po približno pol ure hoje sva že prišla iz gozda, pred nama se je pokazal mogočen Stetind in njegova južna stena, midva pa sva nadaljevala dalje po lepo uhojeni poti proti jezeru Svartvatnet. Do samega jezera sva hodila približno 1h.

Pravljični gozd

Jezero Svartvatnet je bilo v sredini julija na delih še zamrznjeno! Razgledi pa so bili že tu prečudoviti. Ker je bilo popoldan napovedano poslabšanje vremena, tu nisva želela izgubljati kaj dosti časa. Privoščila sva si 5 minut pavze potem pa že nadaljevala naprej. Do tu je bila pot res lahka in primerna za vsakogar.

Pri jezeru sva bila še čisto “sveža” in polna energije

Nekoliko zahtevnejša pot na Halls Fortopp, 1304m

Od jezera dalje je pot postala nekoliko zahtevnejša. Sprva je bila predvsem strma, potem pa je bilo vedno več kamenja in skal, uhojena potka se je izgubila in slediti sva morala možicem (kupčkom kamenja). Vsake toliko je bilo treba tudi malo poplezati, postajalo je tudi vedno bolj izpostavljeno. Na enem mestu je bilo pred nama tudi (shojeno) snežišče. Ampak je bilo tako strmo, da se nisva počutila varno pri prečenju brez derez in cepina. Zato sva se po parih korakih obrnila in poiskala pot naokoli. Tu res ni nič več označeno, nobene markacije in morala sva kar malo iskati, kam stopiti po vseh tistih skalah. Više oz. dlje ko sva hodila, bolj izpostavljeno in nevarno je postajalo. Pa to še ni plezalni del. Samo pot je speljana po res velikih skalah, spodaj pa je vedno več prepada. Pot sva iskala s pomočjo maps.me navigacije, ki ima pot vrisano in potem primerjala z realnim terenom in iskala najvarnejši prehod med skalami.

Pogled na jezero Svartvanet (vzpon na Stetind)

Po 3h hoje sva le prišla na vrh Halls Fortopp-a. Kot rečeno, do tu lahko pridete tudi ostali pohodniki, torej brez alpinistične opreme (čelada pride prav za ta zadnji del). Vseeno pa morate imeti nekaj orientacijskih sposobnosti, kondicije in izkušenj s hojo oz. poplezavanjem.

Poplezavanje proti vrhu Halls Fortopp

Pavza na Halls Fortopp

Ko sva prišla na Halls Fortopp, se je pred nama pokazal Stetind v vsej svoji veličini. Videla sva tudi, kje bova morala plezati. Ozek greben, na obe strani pa potem gladka in strma stena daaaaaaleč dol. Ne glede na število pogledanih videov in prebranih opisov vzpona na Stetind, te tole “posede”. Privoščila sva si malo daljšo pavzo, pojedla malico, se spočila od vzpona do sem gor in se potem počasi začela pripravljati na nadaljevanje.

Pogled na Stetind z vrha Halls Fortopp

Plezanje na Stetind, 1369m

Če sem odkrita, bi meni zadostoval tudi samo tale Halls Fortopp, ker Stetind je deloval prav strahospoštovanja vredno. Rok je pa komaj čakal, da začneva s plezarijo. V vmesnem času so prišle tri skupine z vodiči, ki so se tudi začeli pripravljati na vzpon na Stetind. Ena skupina je bila posebno prijetna, zgovorna in mi je vlila malo poguma. No, pa sva se še midva natovorila z alpinistično opremo, vse, česar nisva res nujno potrebovala, pa sva dala v drugi nahrbtnik, ki je ostal tu. Jaz sem se odločala ali se preobujem v plezalke (plezalne čevlje) ali ostanem v gojzerjih. Glede na opis smeri sem vedela, da bom plezalke potrebovala za eno prečenje kasneje v smeri. Tule za spust pa sem nekako predvidela, da bo šlo v gojzerjih, ki so pač udobnejši. Rok ima precej bolj udobne plezalke, tako da je šel takoj v teh.

Spust s Halls Fortoppa proti sedlu pod Stetindom

Plezalni spust s Halls Fortopp-a na sedlo pod Stetindom

Izkazalo se je, da sem se napačno odločila glede obutve. A pridem do tega nekoliko kasneje. Začela sva s plezalnim delom, ki je pomenilo najprej prečenje krajšega grebena, potem pa se spustiš po robu tega grebena za cca 50m na sedlo. Ta del je bil meni najbolj strašljiv. Plezanje navzdol nikoli ni prijetno, še toliko manj pa če imaš pod seboj 800m prepada. Plus dejstvo, da sem šla v gojzerjih. Skala je sicer dobra, ne drsi, ampak “poličke” – delčki skale, kamor bi lahko stopila, so bile pa čisto majhne in z zaobljenimi gojzerji nisem mogla stopati nanje.

Po sedlu proti Stetindu

Rok takrat gotovo ni bil moja najljubša oseba na tem svetu. Jezila sem se nanj in nase, da me je spravil v to. Potem pa sem si rekla: “Tako to ne bo šlo!” Našla sem eno mesto, kjer sem se – recimo da – varno usedla, sporočila Roku, naj pač malo počaka in se začela preobuvati. Ja, nad okoli 800m prepadom sem jaz sezula gojzerje, iz nahrbtnika potegnila plezalke in se preobula. Vse sem počela s 150% natančnostjo in previdnostjo, zraven pa še molila, da se mi slučajno kakšen izmed čevljev ne skotali iz rok v prepad. In je uspelo. Noben čevelj ni poletel dol, uspešno sem se preobula in potem v plezalkah je tudi plezanje šlo veliko lažje.