Teološka suma – I, q. 19, a. 5

Ali kaže pripisati Božji volji kakšen vzrok?

(Q. 23, a. 5, In Sent., lib. I, dist. xli, a. 3; De ver., q. 6, a. 2; q. 23, a. 1, ad 3; a. 6, ad 6; S. c. G., lib. I, cap. 86 et 87; lib. III, cap. 97; In Ephes., cap. 1, lect. 1)

            ZDI SE, da kaže pripisati Božji volji kakšen vzrok, saj:

            1. Sv. Avguštin pravi (Octog. trium quaest., q. 46)[1]: »Kdo si upa trditi, da je Bog vse ustvaril na nerazumen način?«. Toda pri hotečem vršilcu je to, kar je razlog delovanja tudi vzrok hotenja. Torej Božja volja ima nekakšen vzrok.

            2. Pri tem, kar stori hoteče bitje, ko brez vzroka nekaj hoče, ne kaže iskati drugega vzroka kot le voljo hotečega. Toda Božja volja je vzrok vseh stvari, kot je bilo dokazano (a. 4). Če torej njegova volja nima vzroka, ne bo potrebno pri nobeni od naravnih stvari iskati drugega vzroka kot samo voljo Božjo. Tako pa bi vse znanosti postale nesmiselne, kajti merijo k ugotovitvi vzrokov določenih učinkov: kar pa se ne zdi ustrezno. Treba je torej pripisati kakšen vzrok Božji volji.

            3. Kar hoteče bitje stori brez vzroka, je odvisno od same njegove volje. Če torej Božja volja nima kakšnega vzroka, sledi da bi bilo vse, kar se zgodi, odvisno od njegove preproste volje in ne bi imelo nobenega drugega vzroka. To pa ni ustrezno.

            TODA proti temu pravi sv. Avguštin (Octog. trium quaest., q. 28)[2]: »Vsak dejavni vzrok je večji od tistega, kar povzroča; nič pa ni večjega od Božje volje; torej ji ne gre iskati vzroka«.

            ODGOVARJAM, da v nobenem pomenu nima Božja volja vzroka. Da bi to postalo razvidno, je treba upoštevati, da zato, ker volja sledi umu, velja, da obstaja tako vzrok za hoteče bitje, da hoče, kakor za umno, da umeva. Pri umu pa je tako, da če posebej umeva načelo in posebej sklep, potem poznavanje načela povzroča poznavanje slepa. Toda če bi um v samem načelu uvidel sklep in v enem uvidu dojel oboje, bi v takem primeru poznavanje načela ne povzročalo poznavanje sklepa: ker nekaj ne more biti vzrok samega sebe. Bi pa umeval, da so načela vzrok sklepov. Podobno je glede volje, saj je smoter v odnosu do sredstev v podobnem razmerju  kot so v umu načela in sklepi. Zato če bi kdo z enim dejem hotel smoter, z drugim pa sredstva, bi bila volja po smotru vzrok volje po sredstvih. Toda če v enem deju hoče smoter in sredstva, to ni mogoče: ker nekaj ne more biti vzrok samega sebe. Je pa tudi v takem primeru res, da hoče usmeriti sredstva k smotru.

            Bog, torej, kakor z enim dejem vse umeva v svojem bistvu, tako tudi z enim dejem vse hoče v svoji dobroti. Zato pa, kakor v Bog umevanje vzroka ni vzrok umevanja učinka, pač pa umeva učinke v vzroku; tako hotenje smotra ni v njem vzrok hotenja sredstev, pač pa hoče sredstva usmeriti k smotru. Hoče torej, da je eno zaradi drugega, ni pa res, da hoče eno zaradi drugega.

            GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da je Božja volja razumna, pa ne zato, ker bi kaj bilo vzrok Božje volje, pač pa zato, ker hoče, da je eno zaradi drugega.

            GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da glede na to, da je Bog hotel, da so učinki taki, da izvirajo iz določenih vzrokov, da bi se tako ohranil red v stvarstvu, ni nesmiselno iskati druge vzroke ob Božji volji. Bilo bi nesmiselno če bi iskali druge vzroke kot prvotne in take, ki niso odvisni od Božje volje. O tem govori sv. Avguštin (De Trin., III, 2)[3]: »Všeč je bilo nečimrnosti filozofov pripisati drugim vzrokom prigodne učinke, saj so bili povsem nezmožni uvideti višji vzrok vseh ostalih stvari, tj. Božjo voljo«.

            GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da glede na to, da je Bog hotel, da so učinki zaradi vzrokov, vsak učinek predpostavlja nadaljnji vzrok, ki ni odvisen od same Božje volje, pač pa tudi od česa drugega. Toda prvi učinek je odvisen od same Božje volje. Tako da če rečemo, da je Bog hotel, da ima človek roke, da bi služile umu pri opravljanju različnih del; ali da je hotel, da ima um, da bi sploh bil človek; in da je hotel, da obstaja človek, da bi užival samega Boga ali v dovršitev vesolja. Tega pa se ne sme zvajati na nadaljnje ustvarjene vzroke. Zato so take stvari odvisne od preproste Božje volje: drugo pa tudi od reda drugih vzrokov.

© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.

[1] PL 40, 30.

[2] PL 40, 18.

[3] PL 42, 871.

The post Teološka suma – I, q. 19, a. 5 appeared first on Scutum Fidei.