Slovenska polnilna infrastruktura napreduje, a morda ne dovolj hitro

Društvo e-mobilnost Slovenija je znova izvedlo svoje vsakoletno ocenjevanje polnilne infrastrukture, kar je ambiciozen in hvalevreden projekt, saj se iz poročila vidi, kolikšen je napredek v primerjavi s prejšnjim letom, pa tudi, kakšne pomanjkljivosti še ostajajo.

Letos so obiskali še več lokacij, skupno kar 81 v vseh slovenskih regijah. Po državi je sicer, glede na uradne podatke, ki pa niso povsem celoviti, ta čas nekaj manj kot 3.000 polnilnih mest. Nekatere so skupnih ugotovitev, ki so jih v društvu podali, so naslednje: »Rezultati so pokazali občuten napredek – širitev omrežja, uvedbo funkcije »priključi in polni« ter prve primere uporabe sončne energije. Obenem so razkrili tudi trdovratne pomanjkljivosti, kot so zasedenost polnilnih mest z neelektričnimi vozili in pomanjkanje plačilnih terminalov, skladnih z evropsko uredbo AFIR.« Na kratko so opisali izkušnjo na posamezni lokaciji. Tu pa pridem do določenih pripomb, ki jih imam na tako vrsto ocenjevanja.

Nisem namreč prepričan, da je enkratni obisk posameznega polnilnega mesta dovolj za relevantno oceno. Ocenjevalci bi zanjo morali zagotoviti ponovljivost testa. Na vsaki lokaciji bi bilo treba polniti najmanj po nekajkrat (v različnih dneh, po možnosti s presledki vmes) z vsaj dvema, če ne tremi avtomobili. S tem bi izničili možnost naključja, »slabega dne,« zasedenosti z neprimernimi vozili, morebitne napake ocenjevalca med samim procesom (denimo pri postopku vzpostavitve seje) in še kaj. Tako bi ne samo potrdili ali ovrgli morebitne anomalije, ki so se primerile ob tistem enem obisku, ampak bi že lahko imeli zadosti velik vzorec, da bi iz tega lahko delali konkretne zaključke.

Že res, da mnogi ali velika večina pretežno polni doma, in se ravno tako na javnih polnilnicah ustavi redko, morda na določeni le enkrat letno (ali celo na nekaj let), zato ravno tako lahko dobijo naključno izkušnjo, morda slabšo od siceršnje. Toda, da bi vedeli, kakšna je običajna na posamezni lokaciji, jo je vendarle treba obiskati večkrat in nato popisati tako »standardno« kot morebitna odstopanja. Preveč na glas razglašati pomanjkljivosti na osnovi majhnega vzorca se mi zdi nekoliko neodgovorno, podobno kot počne znana hrvaška avtomehanična delavnica, specializirana za električna vozila.

Zavedati se je tudi treba, da izboljševanje infrastrukture lahko pričakujemo predvsem, če jo bomo redno uporabljali. Kritike so na mestu, če so upravičene, toda upravljavci in ponudniki bodo največjo motivacijo, tudi za postavljanje novih, imeli ob zadostno zasedenih polnilnicah. Mimogrede, podjetje Enertec je napovedalo izvedbo »največjega projekta hitre polnilne infrastrukture v Sloveniji.« Na skoraj na vseh lokacijah trgovin HOFER bodo postavili ultra hitre polnilnice, ki jih bo upravljal nizozemski ponudnik Allego (ta storitve nudi prek aplikacije Smoov).

Iz ocenjevanje bi poleg tega morali izločiti vozila z znanimi težavami, kot so BMW i3, Nissan Leaf ali Renault Zoe, kajti s tem, ko jih uporabljajo v tem testiranju in se na več lokacijah pojavi težava s polnjenjem (se ne zažene ali prekine) pri kakšnem od njih, je, sploh pri odsotnosti ponovitev, nemogoče vedeti, kdo povzroča težave, polnilnica ali vozilo. Marsikdo bo posumil na prvo, sam pa bi prej na drugo možnost, ker vemo, da je prva generacija električnih vozil imela svoje »posebnosti.« Omenjeni modeli na trgu niso več dovolj relevantni, da bi upravičili sodelovanju v ocenjevanju, treba bi se bilo osredotočiti na vozila, predstavljena v zadnjih petih letih. Napredek je na tem področju skokovit in tudi država (prek družbe Borzen) za uvožena rabljena električna vozila nudi subvencije do starosti treh let.  

Naslovna fotografija: Alan Orlič

The post Slovenska polnilna infrastruktura napreduje, a morda ne dovolj hitro appeared first on Tehnozvezdje.