Rešujemo šole ali delovna mesta?

Med številna področja, ki so pred 25 leti prišla pod okrilje zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, spada tudi izobraževanje. Določbe o slovenski šoli v Italiji so v zakonu št. 38/2001 našle mesto od 11. člena dalje, načela pa se kljub vsemu niso še spremenila v pravila, tako da obstaja operativni obseg zakona omejen. Treba bi bilo ga nadgraditi, a bi slovenska manjšina za to potrebovala neko skupno stališče, ki ga danes še ni.

Ugotovitve izhajajo iz srečanja, ki ga je krožek Anton Gregorčič v petek priredil v goriškem Trgovskem domu. Gost večera je bil vodja Urada za slovenske šole pri Deželnem šolskem uradu Igor Giacomini, ki se je na iztočnice podpredsednice krožka Ilarie Bergnach odzval neposredno in brez besedičenja. Uvodoma je pozdravil predsednik krožka, Bernard Spazzapan.

Bolj načela kot pravila

»O zaščitnem zakonu v povezavi z vprašanjem šole sem imel od vsega začetka marsikatero rezervo, ker gre za omnibusni zakon, ki ureja številna področja, od zaščite posameznika do dvojezičnih tabel. Vanj so vrinili tudi šolstvo. S pravnega in upravnega vidika pa se pri tem zakonu pojavi problem, ker gre bolj za načela kot za pravila. Za manjšino je bil ta zakon politični podvig in je danes kot ustava, ki pa kot taka ne regulira zadev: za to so potrebni zakonski akti,« je uvodoma povedal Giacomini.

Vodja Urada za slovenske šole je sicer z veseljem sprejel željo krovnih organizacij, da skupaj vzpostavita šolski forum oziroma omizje, ki bi prispevalo k skupnemu razmišljanju o vprašanjih slovenskega šolstva v Italiji. Poudaril pa je, da se bo moral ta forum lotiti vprašanj na čim bolj strokoven način: »Zediniti se moramo okrog nekaterih vprašanj. Izredno zadovoljen bi bil, če bi kot manjšina dobili tri, štiri skupna stališča, ki bi jih nato lahko suvereno predstavili na Deželi in v Rimu. Želel pa bi si, da bi postal forum bolj strokovna zadeva, ker se je na deželni komisiji že dogajalo, da smo dobesedno izgubljali čas: ljudje so se tam usedli in pričakovali, da bomo o nečem govorili, na srečanja pa so prihajali nepripravljeni. Gre za komisijo, ne za občni zbor. Razjasniti si bomo morali na primer pojem avtonomije slovenskih šol: če je ideja ta, da mi delamo, kar hočemo, ker smo Republika zamejska, potem bo težko karkoli doseči,« je v nadaljevanju podčrtal Giacomini, ki glede avtonomije modela Južne Tirolske ne jemlje v poštev. »Južni Tirolci imajo na področju šole izredno razvito, več kot 50-letno zakonodajo. Imajo določena pravila, za katera bi morali mi spremeniti deželni statut. Komisija za šolstvo pri njih funkcionira na popolnoma drugačen način, v javni upravi imajo povsem drugačen status, zakonodaja, ki jim ureja zadeve, je, kot rečeno, neponovljiva. Povezava z Južnimi Tirolci pa bi bila pametna s političnega vidika,« je še ocenil Giacomini.

Padec vpisov je neizprosen

Velika težava, s katero se že nekaj časa spopadajo slovenske šole v Italiji, je padec števila vpisanih. Znanstvene krivulje, ki jih oblikuje zavod Istat, so usmerjene navzdol. »Na to sem opozoril že leta 2016, zadeve so v zadnjih letih dramatične, ne glede na to, ali vpisujemo v slovenske šole dijake in učence italijanskega rodu. Če pogledamo našo šolsko mrežo oziroma šole, ki jih imamo, jih je le pet na skupnih dvaintrideset, ki premorejo pet razredov, vse ostale so dvorazrednice ali trirazrednice. V takih okoliščinah je izredno težko povečati fond in denarna sredstva, ker je vse to vezano na vpise in je zaradi tega tudi zame bolj težko se izpostavljati. Ne nameravam zapirati šol, a ne verjamem, da je današnja ponudba kakovostna. Kot starš nisem zadovoljen, če imamo povsod dvorazrednico. S temi številkami se bomo morali v forumu soočati in priti do nekega kompromisa,« je dejal Giacomini in dodal, da vpisovanju italijanskih otrok ne nasprotuje. »Z njihovimi vpisi rešujemo delovna mesta, je pa problem, ki ga prenašamo iz leta v leto. Šola je pač državna in vsi imajo pravico, da se vanjo vpišejo. V glavi imamo, da je šola na nek način rezervirana samo za nas, ker smo Slovenci v Italiji, ni pa tako. Rešujemo šole, rešujemo slovenščino ali rešujemo delovna mesta? Vprašanje je, če hočemo slovenske šole ali.šole s slovenskim učnim jezikom, kar je nekaj drugega. Učimo Prešerna ali delamo tečaje slovenščine? To je nova tema za forum, glede katere bo treba najti kompromis. Glede tega vprašanja v manjšini nismo enotni.«

Tudi pojem avtonomije šol in slovenskega Urada je še v veliki meri nedorečen. Giacomini je glede tega poudaril, da ima za seboj strukturo, po kateri ni prav nič avtonomen. Čeprav zaščitni zakon navaja, da je Urad za slovenske šole specialni urad, v vsakdanji upravno-administrativni praksi to sploh ni res. Zadnjo misel je vodja Urada namenil vprašanju zaposlovanja in kakovosti šolstva. »Šokantno mi je, da smo bili oportunisti, preveč smo gledali na delovna mesta in ne na kakovost šolstva. Deželni urad razpisuje na podlagi enotnega besedila iz leta 1994.: takrat so v 425. členu zapisali, da se na natečaje lahko prijavijo italijanski državljani s slovenskim maternim jezikom. Zaščitni zakon pa je sedem let kasneje členu dodal besede »con piena conoscenza della lingua slovena« (s popolnim poznavanjem slovenskega jezika, op.av.), kar pomeni, da smo se takrat že politično odrekli materinemu jeziku, iz oportunizma, ker smo morali zaposliti tega in onega. Ne verjamem, da bi se temu Ladinci ali Južni Tirolci odpovedali,« je sklenil Igor Giacomini.