Rekviem(i) in Angelin Preljocaj v svoji najsilovitejši obliki: drzen, neizprosen, brezkompromisen – a hkrati popolnoma smiseln!

Predstavo Rekviem(i) smo si lahko ogledali 15. novembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Verjamem, da je skoraj vsak, ki se danes poglobljeno ukvarja s plesom, že slišal za Angelina Preljocaja – enega najvidnejših sodobnih koreografov prejšnjega in tudi današnjega stoletja, ki ga umetniška inspiracija spremlja neprekinjeno. Iz predstave v predstavo se nadgrajuje, raziskuje nove tematike in skozi svoj prepoznavni slog združuje klasični balet s sodobnimi ter avantgardnimi plesnimi izrazi. Rodil se je leta 1957 v Parizu albanskim staršem, ki sta v Francijo pribežala iz komunistične Albanije – zgodba, ki je močno zaznamovala njegovo občutenje identitete, telesnosti, discipline in tem, kot so nasilje, svoboda in duhovnost. Te vsebine se pogosto na subtilen način vpisujejo tudi v njegova dela. Preljocaj je študiral klasični balet, nato pa sodobni ples pri Karin Waehner. Leta 1985 je ustanovil svojo skupino Ballet Preljocaj, s katero že desetletja ustvarja drzno, estetsko dognano in izrazno izjemno močno plesno umetnost.

Predstavo Rekviem(i) smo si v Sloveniji ogledali 15. novembra 2025 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Njena premiera je potekala le slabo leto pred tem, 17. in 18. maja 2024, v Grand Théâtre de Provence v Aix-en-Provence, zato v njej čutimo Preljocajevo svežo, aktualno razmišljanje. Slovensko občinstvo ga je sicer že lahko spoznalo ob gostovanju njegovega Romea in Julije, uprizorjenega decembra 2017, prav tako v Cankarjevem domu.

Rekviem(i) je predstava, ki se poglablja v vprašanja smrti, minljivosti in spomina. Odpre prostor med žalovanjem in presežnim – med bolečino izgube in vitalnostjo, ki se poraja prav iz krhkosti človeške izkušnje. Preljocaj z izrazito koreografsko senzibilnostjo zgradi svet, v katerem telo postane nosilec spomina, skupnosti in duhovnega iskanja. Osrednjo dramaturško nit oblikuje glasbeni lok, ki je eden najmočnejših presežkov predstave. Ne opira se zgolj na Mozartov Rekviem, temveč združuje dela več skladateljev (G. Ligeti, W. A. Mozart, System of a Down, J.-S. Bach, H. Guonadottir, Chants médiévaux (anonymes), O. Messiaen, G. F. Haas, J. Jóhannsson, 79D) in ustvari zvočno arhitekturo, ki deluje hkrati razkošno in koherentno. Prehodi med različnimi glasbenimi svetovi so presenetljivo naravni: ne delujejo kot prelomi, temveč kot poglavja iste pripovedi, kjer se liturgičnost, sodobnost in tudi elementi ostrejših žanrov zlijejo v enoten emocionalni tok. Glasbena plast je dramaturško tako premišljena, da postane ‘drugi koreograf’ – strukturira prostor, tempo, napetosti ter odpira vrata meditativnosti in hipnotičnosti.
Poseben poudarek v zvočni dramaturgiji ima tudi vključitev glasbe System of a Down (SOAD), ki v predstavo vstopa kot izraz telesnega upora proti neizogibnemu – in prav njihov najbolj prepoznavni komad zaokroži celoto. Prehod iz Mozartove Lacrimose v surovo energijo SOAD ustvari trenutek, ki je presenetljiv in hkrati genialno zasnovan most med dvema svetovoma: iz skoraj sakralne elegije v silovit udar žive materije. V tem kontrastu se razkrije bistvo Preljocajevega premisleka o smrti – da se prav iz krhkosti rojevata upor in krik življenja. Prehod učinkuje kot trenutek, ko se obred zlomi in razpre: kot bi nekdo odgrnil tančico med svetovi ter razgalil surovo, nefiltrirano telesnost, ki preseže klasične baletne konvencije. To je Preljocaj v svoji najsilovitejši obliki: drzen, neizprosen, brezkompromisen – a hkrati popolnoma smiseln.

V tem zvočnem polju se razpenja gib, ki je obenem izčiščen in telesno intenziven. Preljocaj je mojster kontrastov: gib je včasih skoraj obredna gesta, drugič eksploziven izbruh; telo je lahko nosilec skupnosti ali figura v samoti; prostor pa se zarisuje med popolno statiko in sunkovitostjo. Plesalci z natančnostjo in izrazno močjo utelešajo kolektivno žalovanje, pa tudi iskanje svetlobe – tiste drobne, skoraj neulovljive iskre, ki naredi minljivost človeškega bivanja znosno. K temu močno prispeva vizualni svet predstave: svetlobna zasnova se giblje med eteričnostjo in ostrimi kontrasti ter vzpostavlja občutek nadzemskosti, kot bi se predstava dogajala na meji dveh svetov. Scenografija in kostumografija delujeta subtilno, a učinkovito; vizualna atmosfera je skoraj transcendentalna. Čeprav se Rekviem(i) ukvarja z minljivostjo, nikakor ni temačen ali brezupen. Nasprotno – prežema ga izjemna vitalnost. Preljocaj žalovanje razume kot proces, v katerem je vedno prisotna tudi energija življenja. Zato se v dialogu med smrtjo in življenjem, tišino in silovitostjo, padcem in vzponom skriva temeljna lepota predstave. Preljocaj že več let raziskuje meje telesnosti, družbene napetosti in eksistencialne teme, pri tem pa povezuje ples, vizualno umetnost, glasbo, tehnologijo in filozofijo. Njegova sposobnost sinteze fragmentiranih elementov je tudi v tem delu osupljiva: vse – od izbire glasbe do scenografije, svetlobe in koreografskega materiala – deluje dramaturško utemeljeno in večplastno. Rekviem(i) tako ni le predstava o smrti. Je delo o življenju, ki vztraja. O telesih, ki nosijo spomin. O skupnosti, ki deli bolečino. In o umetnosti, ki združi svetove – glasbene, telesne in človeške – v eno samo, mogočno celoto.

Ballet Preljocaj, ustanovljen leta 1985, danes deluje v okviru Centra koreografskih umetnosti Les Ballets de Provence. Gre za enega najmočnejših evropskih sodobno-plesnih ansamblov, znanega po tehnični natančnosti, fizični intenzivnosti in izrazni prezenci plesalcev, ki brez težav prehajajo med klasičnimi elementi, sodobnimi tehnikami in Preljocajevimi skulpturalnimi strukturami. Plesalci so soustvarjalci njegovega jezika – vsak s svojo izrazno močjo, mentalno prisotnostjo in doprinosom k dinamiki celote. Tokrat so nas s svojim izrazom prevzeli: Teresa Abreu, Lucile Boulay, Elliot Bussinet, Araceli Caro Regalón, Leonardo Cremaschi, Mirea Delogu, Lucia Deville, Chloé Fagot, Afonso Gouveia, Erwan Jean-Pouvreau, Arturo Lamolda, Théa Martin, Ygraine Miller-Zahnke, Romain Renaud, Mireia Reyes Valenciano, Redi Shtylla, Owen Steutelings in Micol Taiana.

K umetniški celovitosti so pomembno prispevali tudi preostali člani ustvarjalne ekipe. Kostumografija Eleonore Peronetti in scenografija Adriena Chalgarda delujeta na prvi pogled preprosto, skoraj asketsko, vendar prav ta izčiščenost nosi močan pripovedni naboj. Črno-bela paleta ustvarja vizualno metaforo minljivosti; mehke sivine pa prelivajo prostor med življenjem in izbrisom. Redki poudarki rdeče zažarijo kot utrip srca – opomnik, da življenje nikoli popolnoma ne izgine, četudi ga prekriva senca smrti. Izjemno močan element celote je tudi video Nicolasa Claussa, umeščen na zadnjo kuliso kot nekakšen notranji prostor predstave. Video ni le ozadje, temveč emocionalni tok, ki se prepleta z gibanjem in glasbo. Svetloba Érica Soyerja in delo tehnične ekipe oblikujeta precizno zasnovan odrski svet, v katerem se telesa premikajo kot silhuete med svetom živih in mrtvih. Za natančnost izvedbe in homogenost ansambla gre zasluga tistim, ki stojijo v samem jedru procesa: asistentu in namestniku umetniškega vodje Youriju Aharonu Van den Boschu, baletnemu mojstru Paolu Francu ter koreologinji Dany Léveque. Prav tako celota ne bi zaživela brez izkušene produkcijske ekipe (Rémy Leblond, Mehdi Benrahou) in garderoberke Nine Langhammer.

Največja dvorana Cankarjevega doma je bila nabito polna; med občinstvom sem slišala tudi italijansko in nemško govorico obiskovalcev, ki so se k nam pripeljali na ogled tega izjemnega dogodka. Luči še niso bile ugasnjene, ko se je v ozadju oglasila tiha glasba skupine System of a Down, znane po visceralni energiji, političnem naboju in nenavadni kombinaciji grobosti ter lirike. Jakost glasbe je rasla, dokler ni oder zavibriral v ritmu basov in tolkal – začetek, ki ga preseka krik tišine. Na sceni se pojavijo tri skupine plesalcev v kožnih dresih, nad njimi pa visijo jajčaste ‘kletke’ s skrčenimi človeškimi figurami. Scena, ki dobesedno vzame dih: mi, ki smo na zemlji, in oni, ki odhajajo, ali pa prihajajo; duše mrtvih in začetki prihodnjega.
Ko zazveni Mozartova Lacrimosa, smo potopljeni v območje žalovanja – v presunljivo bolečino, ki jo nosi ta edinstvena skladba. Lacrimosa se iz tišine dvigne skoraj neopazno, a razpre prostor za spomin in ranljivost. Njena počasna, zadržana melodika nosi nekaj globoko človeškega: žalost, prepojeno z lepoto. V Preljocajevi interpretaciji deluje kot telesna molitev – trenutek, v katerem se čas ustavi. Gib parov, ki izmenično umirajo, se vračajo in objokujejo drug drugega, pridobi kakovost molitve, ki jo pozna vsako živo bitje, ko se sreča z neizogibnim. Sliko dopolni videoprojekcija mladega moškega telesa, skozi katerega polzi pesek – kot čas, ki se izteka; kot življenje, ki polzi med prsti. Je to konec ali prehod v drugo sfero? V Lacrimose Preljocaj najjasneje pokaže, da je žalovanje pot med bolečino in lepoto; med izgubo in tistim, kar – kljub vsemu – ostane. Elegijo preseka brutalni ritem System of a Down. Plesalci se razlijejo po odru, tečejo v krogu, skačejo, skozi ekstremni napor razbijajo strah pred minljivostjo. Glasba je ritmično nepredvidljiva, harmonsko izrazita in izjemno telesna – udarec, ki se najprej sliši, potem pa čuti. Zato Preljocaj SOAD pogosto vključuje v svoja dela: prinašajo surovost, revolt in krik življenja.

V enem izmed segmentov Preljocaj obuja grozodejstva 2. svetovne vojne. Šestnajst plesalcev v geometričnih formacijah izvaja usklajene ritmične gibe, medtem ko projekcija razkriva opustošeno mesto ruševin. Moški glas citira Prima Levija, ki je po vrnitvi iz Auschwitza zapisal, da ga je ‘sram biti človek’. Ta sram je večplasten: sram, da je preživel; sram zaradi kompromisov, ki jih je moral skleniti; sram ob dejanjih, ki jih ni mogel preprečiti; sram ob spoznanju, kaj je človek sposoben storiti človeku. To ni sram krivde, temveč sram zavesti. Gilles Deleuze poudarja, da je ‘sram biti človek’ eden najmočnejših etičnih odzivov – ne obsodba, temveč prebuditev. Preljocaj to razpoko v človeškosti vtisne v Rekviem(i) kot tiho, a močno podlago.

Predstava nam ponuja vrsto zgodb – vsaka je Preljocajeva različica razmišljanja o rekviemu. Kaj je telo po smrti? Kako kolektiv dojema izgubo? Kje se začne spomin? Kje izgine? Vsaka, od pripovedi je drugačna, in hkrati podobna v svoji pretresljivosti – skrunjenje mrtvih trupel, ples smrti z živimi in nato mrtvimi, klasični duet, osvobojen od zemeljskega trpljenja, depresivna mati, ki je izgubila otroka, obred ob izgubi, objokovanje, ne-izpuščanje, zapuščanje… Prav vsaka scena je fantastično domišljena v svoji ideji, plesni izvedi, ter kostumski, svetlobni in video podobi. Vsaka se nas dotakne prav do drobovja in v nas pušča Preljocajevo izročilo
Za zaključni prizor Preljocaj izbere kultni komad System of a Down, Wake Up, katerega verzni klic k prebujenju – k temu, da človek končno ‘zbudi’, odpre oči – deluje kot neposreden opomin: odgovornost ne pripada drugim, temveč vsakemu posamezniku. Divja, na trenutke disharmonična energija skladbe vstopi kot glasbeni udarec, ki razbije obredno tišino in izzove gledalca, da se prebudi iz družbene in osebne pasivnosti. Plesalci iz sebe iztisnejo še zadnjo energijo in odplešejo eruptiven, skoraj podivjan finale, medtem ko nad njimi kraljuje velikanska železna konstrukcija, na kateri kot mrtvi angeli visijo bele figure v polomljenih pozah – srhljiv opomnik vseh storjenih grozodejstev in žalostnih usod tistih, ki niso preživeli.

(foto: Barbara Reya)

Preljocaj s tem sklepnim prizorom ponovno potrdi svojo koreografsko in širšo umetniško genialnost. Ostaja avtor globokega etičnega naboja, ki s svojimi stvaritvami ne ponuja utehe, temveč klic k prebuditvi; ne beži od sence, temveč jo razsvetljuje. Njegov Rekviem(i) v nas pusti neizbrisljivo sled – kot občutje, ki preseže estetsko izkušnjo in se dotakne jedra človečnosti.