Recenzija: Pozdrav v slovo ljubemu prijatelju

Izpod rok izolskega avtorja, ki smo ga doslej poznali predvsem po njegovih satiričnih romanih, je tokrat izšlo stvarnejše čtivo. Biografija njegovega bližnjega prijatelja-slikarja ali bolje rečeno, zbirka spominskih črtic. 

V ospredje torej postavlja »izjemno nadarjenega likovnika, korenjaka in kraško korenino«, ki je večji del življenja slovel kot slikar, ki slika z usti, a o katerega umetniškem ustvarjanju boste v knjigi izvedeli dokaj malo. Veliko bolj je posvečena njegovemu razmišljanju, anekdotam, odnosu z Gabercom, delovanju invalidskih organizacij in utrinkom nekega minulega obdobja. Na kratko naj le dodamo, da je vseeno prav slikarstvo tisto, zaradi česar sta se pisatelj in slikar spoznala ob postavljanju njegove prve samostojne razstave v izolski knjižnici, ter da je od risanja s svinčnikom prešel na tehniko z barvicami, naposled pa tudi na slikanje s čopičem.

Pisatelj knjigo pravzaprav piše njemu, Zafredu, pozdravlja ga na drugo stran. Njegovo življenjsko zgodbo opisuje, kot da je njuna skupna, čeprav se vsaj v najstniških letih še nista poznala. Pri tem zgodovinskih časov ne pozabi okrcati skozi številne stereotipe, ki so preživeli do danes. V pisanju ohranja tudi svoj značilen slog, obogaten z neštetimi asociacijami, ki odsevajo avtorjevo širino in globino, ki ne seže le v preteklost, ampak se dobro zaveda tudi obdajajoče ga sedanjosti in smo ga spoznali že v prejšnjih delih.

Čeprav je bil Zafred tetraplegik, kar je močno vplivalo na njegovo življenje, je to omenjeno kvečjemu mimogrede, saj je za avtorja v prvi vrsti vse več kot to. Poleg tega se v vsakem od poglavij zamenja obravnavana tema. Od tistih, povezanih z zdravjem, najdemo nerganje čez ZPIZ, prevpraševanje samomora kot edinega izhoda ob izgubi polne telesne opravilnosti ter kakšno neslano glede invalidskih umetniških združenj. Večinoma gre za kratke sestavke, nekateri deli pa so napisani skoraj kot radijske drame, v obliki scenarijev, kjer dialog le redko zmoti žena Jožica kot edina tretja oseba, ki nastopa v tem kabaretu, pospremljenem z obvezno prisotno flašo terana. 

Knjiga je bolj kot klasičen življenjepis razmišljujoči esej, ki mu poseben pečat da že oblikovanje. Črkovna vrsta ni serifna, kot je temu običajno v daljših proznih delih. Ker je delo izšlo v samozaložbi, pa se že avtor sam v kolofonu pokesa za nekaj izpuščenih vejic in kakšno napačno sklanjanje.

Petra Znoj