Prizor s Soriške planine, ki ga otroci verjetno ne bodo več doživeli

Fotografija prikazuje svet, ki je šel mimo tiho in neopazno, skoraj tako, kot da bi ga veter odnesel med visoke smreke nad Soriško planino. Na ozkem prehodu, vklesanem med dvema mogočnima zidovoma snega, hodi človek, videti droben v primerjavi z belino, ki se dviga nad njim. Na hrbtni strani prizora se dviga Triglav, čist, svetel, skoraj svečan. Vse skupaj deluje kot prizor iz drugega časa, iz obdobja, ko so zime na Gorenjskem pokazale svojo resnično moč in ko je bilo snega toliko, da se je moral človek skozi pokrajino dobesedno izkopati.

Pot skozi sneg, kakršnega je nekoč ustvarila le zima

Zimski prehodi so bili del življenja in prav v tem se skriva nenavadna toplina stare fotografije. Starejši se še spomnijo, kako so se poti spreminjale v hodnike med snežnimi stenami, kako so se otroci skrivali v njih, kako so se domačini za trenutek ustavili ter s pogledom preverili nebo, iz katerega je pogosto padal nov sneg. Cesta na Soriško planino je bila takrat drugačna. Manj popolna, manj asfaltirana, manj pričakovana. A vsakič, ko se je odprla med zameti, je bila to mala zmaga nad naravo.

Današnji otroci takšnega prizora najverjetneje ne bodo več videli. Vsaj ne v tej razsežnosti. Zime so drugačne, ceste so drugačne in tudi človekov odnos do goratega sveta ni več isti. Snežne stene, ki segajo visoko nad glavo, ostajajo večinoma na starih razglednicah, v albumih dedkov in babic, ter v spominih, ki se počasi umikajo svežim podobam sodobnih zim, kjer je snega manj in je njegova pričakovanost prej želja kakor vsakdan.

Prizor s Soriške Planine

Soriška planina v času, ko je sneg narekoval ritem življenja

Soriška planina je bila v preteklosti ena tistih gorskih točk, kjer je snega skoraj vedno bilo preveč. Zameti so se ponekod kopičili v večmetrske naslage, ki so jih morali cestarji ročno in strojno urejati. Domačini so vedeli, da cesta lahko izgine čez noč. Zato je bila vsaka fotografija prehojene poti tudi dokument trenutka, ko je bila narava dovolj milostna, da je človeka spustila skozi.

Sneg je določal urnik. Določal je, kdo je lahko prišel do planine, kdaj so lahko potegnili prvo smuko in kdaj so morali otroci ostati doma. A hkrati je prinašal občutek, da zima ni samo letni čas. Bila je obdobje, ki je zahtevalo pripravljenost, spoštovanje in potrpežljivost. Na fotografijah iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja so prav takšne stene snega del vsakdana. Ljudje jih niso občudovali kot nekaj izgubljenega. Sprejemali so jih kot nekaj normalnega.

Medtem ko se je v dolini življenje vrtelo v ritmu industrije in novih gospodarskih načrtov, je bil v hribih še vedno prisoten tisti občutek preprostosti. Pozimi je zmagoval tisti, ki je znal počakati, našel pravi trenutek za pot in znal brati sledi v snegu. Soriška planina je bila prehod med dvema svetovoma, zato je starim fotografijam dodana tudi tiha dokumentarna vrednost. Povedo več, kot se zdi na prvi pogled.

Zakaj takšnih zim skoraj ne vidimo več?

Razlogov je več in delujejo skoraj kot plasti, ki se nalagajo ena na drugo. V zadnjih desetletjih so se zime otoplile. Sneg ne ostaja več tako dolgo, njegovi padavinski skoki so nestanovitni, več je dežja. Tudi ko sneži, se temperature hitro dvignejo. Številne planinske ceste preprosto nimajo več pogojev, da bi ustvarile tiste mogočne bele hodnike, ki se dvigajo dva, tri, včasih štiri metre visoko.

Drugi dejavnik so spremenjene prometne razmere. Ceste so širše, bolj urejene, redno plužene, pogosto posute s soljo ali mešanico, ki sneg pobere že v prvih centimetrih. To pomeni, da se snežne stene redkeje oblikujejo, saj se sneg sproti odstranjuje. Nekdaj se je sneg odmetaval ob stran in tam obstal, dokler ga ni pomlad počasi razjedla. Danes ga preprosto odpeljejo ali razširijo daleč od roba ceste.

Tretji dejavnik je sprememba človekovega odnosa do gora. Nekdaj so poti služile vsakodnevnim opravkom, današnje ceste do planin pa bolj rekreaciji, vikendom in občasnim smučarskim obiskom. Zima ni več naravni ritem, ki narekuje življenje. Postala je kulisa, ki jo opazujemo, a ne nujno doživljamo na enak način.

Vloga fotografij pri ohranjanju snežnih zim

Prav fotografije, kot je ta s Soriške planine, postajajo pomemben dokument nekega obdobja. Ne govorijo le o tem, kako velika je bila snežna odeja, ampak o tem, kako je izgledal vsakdan. Vsebujejo tisti občutek majhnosti človeka v pokrajini, ki jo je oblikovala narava. Vsebujejo pa tudi posebno tišino, ki je danes redka.

Črno bela fotografija poudari kontrast. Tema gozdov, svetloba snega, silhueta človeka in mogočni Triglav v ozadju ustvarijo kompozicijo, ki bi lahko visela v muzeju ali zgodovinskem arhivu. A hkrati je to morda fotografija, ki je nastala brez posebnega namena. Nekdo jo je naredil, ker je bil prizor lep ali poseben. Danes pa takšni prizori postajajo redkost.

Zgodovinopisje pogosto temelji na velikih dogodkih, a prav take majhne podobe povedo največ o duhu časa. O zimah, ki so bile res zime. O ljudeh, ki so hodili po teh poteh vsak dan. O pokrajini, ki je bila bolj divja in manj predvidljiva.

Kranjska Gora, nekoč

Ali se lahko takšne zime vrnejo?

Strokovnjaki pravijo, da bo prihodnost snežnih zim v Sloveniji neenakomerna. Nekatera območja bodo lahko občasno doživela izjemno snežne epizode, vendar redkeje kot nekoč. A vprašanje, ali se bodo takšni prizori vrnili, nima jasnega odgovora. Za zdaj ostajajo zapisani predvsem v spominu.

Generacije otrok bodo zato te snežne hodnike spoznali predvsem iz pripovedi. Iz zgodb o časih, ko je človek v gorah moral stopati previdno. Iz fotografij, ki jih bomo morda še desetletja obračali v upanju, da se zima nekoč ponovno razcveti tako, kot se je nekoč.

Zakaj je ta prizor pomemben tudi danes?

Pomemben je zato, ker nas opominja, kako hitro izgine nekaj, kar se je zdelo samoumevno. Fotografija s Soriške planine je spomin na odnos do narave, na ritem letnih časov in na obdobja, ki niso bila tako oddaljena, kot se nam danes zdijo. Zgodovina ni samo v knjigah in letnicah. Je v snežnih stenah, ki so nekoč oblikovale poti, in v ljudeh, ki so hodili med njimi.

Takšni prizori nas učijo, da je vredno pogledati nazaj. Ne zaradi nostalgije, ampak zaradi razumevanja, kako hitro se spreminja svet in kako pomembno je, da ohranimo vsaj del tega, kar so nekoč ustvarili zima, človek in gora.

Najlepše zimske razglednice iz Slovenije: anekdote, ki dišijo po snegu

Stare fotografije Ljubljane, ki jih verjetno še niste videli

Najlepši zimski izleti v Sloveniji, ki jih ljudje pogosto spregledajo

Objava Prizor s Soriške planine, ki ga otroci verjetno ne bodo več doživeli se je pojavila na Vse za moj dan.