»Opekline v Gazi zdravijo kot v prvi svetovni vojni«

Tomo Potokar je plastični kirurg in specialist za zdravljenje opeklin. Rodil se je v Angliji, po očetu je Slovenec. Pot ga je v življenju zanesla na konfliktna območja po vsem svetu, v Gazi je bil šestnajstkrat, nazadnje med majem in junijem letos, ko je preživel izraelsko bombardiranje bolnišnice, v kateri je delal. Gorje, ki ga je videl, s težavo opiše; v težkih trenutkih sta mu v oporo pisanje in Bob Dylan, ki poje o ljudeh, ki ničesar več nimajo in torej nimajo kaj izgubiti.

Kako je z bolnišnicami v Gazi?
Uničenje je totalno. Devetdeset odstotkov stavb je uničenih, ni ene bolnišnice, ki bi bila stoodstotno operativna. Ogromno ranjenih pacientov potrebuje zdravljenje, da ne omenjam rakavih in drugih bolnikov, ki potrebujejo zdravniško pomoč. Vsa oprema za njihove terapije je uničena. V poljskih bolnišnicah pa ni operacijskih sob in intenzivne nege za huje ranjene.

Tudi miru ni, kljub premirju.
Mir je relativen pojem. Pravega miru, kot ga poznamo na zahodu, ni. Res je, da so se vsakodnevna izraelska bombardiranja v glavnem ustavila, največji problem pa ostaja pomanjkanje humanitarne pomoči. Zaradi revščine prihaja do konfliktov – ljudje na urgenco zdaj v glavnem prihajajo zaradi strelnih ran.

Kako sploh opravljate svoje delo, ko pa je v Gazi tako pomanjkanje sanitetnega materiala?
Na srečo mi ni bilo treba nikoli operirati brez anestetikov in analgetikov. Vedno je bilo dovolj zdravil, le s povoji je bilo treba varčevati. Ampak je šlo. Drugače je bilo na severu Gaze, kjer so bili še bolj odrezani, brez humanitarne pomoči.

Kaj pa opekline? Že v »normalnih« pogojih so to poškodbe, ki jih je težko zdraviti.
Skoraj vsak pacient v Gazi je imel opekline. V sodobnih klinikah so za zdravljenje opeklin na voljo nadomestki za poškodovano kožo, pa intenzivna terapija in druge tehnologije. V Gazi pa se je treba vrniti na osnove, kot bi opekline zdravil v prvi svetovni vojni.

Po oceni Unicefa je v Gazi med 3000 in 4000 otrok, ki so izgubili enega ali več udov. Ta majhen košček zemlje ima največji delež otroških amputirancev glede na število prebivalcev na svetu.
Otrok bo celo življenje živel s tem bremenom, med odraščanjem bo potreboval nove proteze. Videl sem otroke brez nog in ene roke. Pa deklico, ni imela več kot 10 mesecev. Na urgenco je prišla brez nog, bomba jih je amputirala pod bokom. Iz rane se je cedil gnoj, v njej so gomazeli črvi. Kaj je z njo? Je še živa? Ne vem.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku