CERKVENO LETO Praznik svetega Jožefa




Češčenje svetega Jožefa, moža Božje Matere Marije, sega v osmo oziroma deveto stoletje. Iz različnih martirologijev zvemo, da so ta praznik slovesno obhajali 19. marca že v 12. stoletju, v katerem so križarji zgradili v Nazaretu cerkev njemu v čast. Njegovo češčenje in obhajanje njegovega praznika so razširjali predvsem frančiškani, posebno sv. Bernardin Sienski (+1444). Šele na koncu 15. stoletja je papež Sikst IV. (1471–1484) uvedel praznik za celotno Cerkev. Gregor XV. ga je povzdignil v zapovedan praznik. Pij IX. je svetega Jožefa razglasil za zavetnika celotne Cerkve. Pij X. ga je povzdignil v slovesni praznik in mu dodal osmino. 

V povezavi s praznikom svetega Jožefa je pomembno omeniti, da je Pij XII. 1. maja leta 1955 uvedel v rimski koledar praznik svetega Jožefa pod naslovom »praznik svetega Jožefa delavca, ženina blažene Device Marije, spoznavalca in zavetnika delavcev«. Papež je pri tem hotel 1. maj kot dan dela, ki so ga delavci zunaj Cerkve že več desetletij prej obhajali kot simbol njihovih pravic, obogatiti s krščansko vsebino.

Molitev pri sv. maši sv. Jožefa predstavi kot pravičnega, ki mu je zaupana naloga zaščitnika deviške Matere Božje kot njen ženin, ter naloga varuha Božjega Sina v imenu Očeta. Jožef je vršil to najpomembnejšo službo kot zvesti in modri služabnik v pokorščini Bogu, brez mnogih besed, nesebično in s predano zvestobo. Že vstopni spev pri prazniški maši prikaže svetnika pod tem vidikom: »Glejte, to je zvesti in modri služabnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino«. Takšen dober in zvesti služabnik je deležen gostije svojega Gospoda. Praznični evangelij (Mt 1,16.18–21.24a) govori o odločilni uri v Jožefovem življenju, ko mu angel razodene skrivnost, da je Marija Božja Mati, in mu naroči, naj Marijo vzame za svojo ženo ter dá njenemu Otroku ime Jezus. Jožef uboga, tako postane pred postavo zakoniti oče Jezusu, ki mu da ime, ki pomeni: »Bog rešuje«. Tako služi tudi Jožef zveličanju vseh. Starozavezno berilo (2 Sam 7,4–5a. 2–14a.16) na prazniški dan govori o obljubi Davidu, da bo njegovo kraljestvo večno, kar se je uresničilo šele z Jezusovim mesijanskim kraljestvom. Povezava med Davidom in Jezusom pa je v tem, da Jožef, Marijin mož, izhaja iz Davidovega rodu. Tako se tudi z Jožefom izvršujejo odrešenjske obljube in se nadaljuje odrešenjska zgodovina. Na podlagi novozaveznega prazniškega berila se lahko na slikovit način prikaže povezanost Jožefa in Abrahama: Abraham je oče vere. »Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov« (Rim 4,18). Tudi Jožef je veroval tako »neverjetni« Božji besedi. Tako lahko rečemo o obeh: »Zato se mu je vera štela v pravičnost.« S tem nam sveti Jožef daje zgled, kako moramo Božji besedi verovati in ji biti zvesti, da bo tudi v našem življenju lahko Bog vršil velika dela po naši veri vanj in zvestobi njegovim zapovedim. Priporočajmo se mu in ga predvsem prosimo, da nam Bog pošlje takšne može in očete, ki bodo znali otroke v naših časih vzgajati v veri, da bodo kos vsem življenjskim preizkušnjam ter da bodo tudi njihovi otroci zmogli naprej posredovati veliki zaklad vere naslednjim generacijam. Prosimo ga pa tudi za srečno zadnjo uro, kajti pri njegovi smrti sta bila navzoča Jezus in Marija, da bomo tudi mi ob smrtni uri prejeli Kristusa pod podobo evharističnega kruha in tako srečno prišli k Bogu, kjer bomo uživali večno srečo.