Mnogi so cenili njegovo humanost

Na Vrhu žalujejo za Milanom Devetakom, ki je po nekajletni bolezni umrl prejšnjo sredo. V domači vasi je bil poznan in cenjen, radi so ga imeli tudi nekdanji kolegi z goriške urgence in goriškega Zelenega križa, prijatelji avtodomarji in ljubitelji nogometa, saj je bil dolga leta sodnik.

Milan Devetak se je rodil pri Paunovih na Vrhu 7. oktobra 1948. Bil je zadnji izmed šestih otrok, ki so v prejšnjih letih že vsi umrli. V otroških letih je moral tudi sam pomagati pri delu na domači kmetiji, gnal je krave na pašo in opravljal najrazličnejša težka dela. Ko je odrastel, je rad pomagal bolnikom, tako da se je odločil najprej za sodelovanje z goriškim Zelenim križem in leta 1969 za obiskovanje tečaja za bolničarje v Palmanovi. Po končanem študiju se je zaposlil v goriški bolnišnici, najprej je delal v kirurškem oddelku in zatem v urgenci. Ko so ustanovili službo 118, se ji je pridružil in ji ostal zvest do upokojitve. V času svojega službovanja je vseskozi skrbel za negovanje stikov s šempetrsko bolnišnico. Še posebej pomembna je bila njegova pomoč v času vojne v Sloveniji leta 1991. Takrat je sodeloval pri prevozu generatorja za potrebe šempetrske bolnišnice, ki je ostala brez električnega toka, poskrbel je tudi, da so v Šempetru dobili nekatera zdravila in drugo opremo, ki je zmanjkala. Zaradi svojega doprinosa je bil pred leti omenjen v knjigi Njim vsem pripada slava. Ob letošnjem odprtju prenovljenega goriškega sedeža Zelenega križa so mu v znak hvaležnosti za opravljeno delo in zlasti za humanost, ki jo izkazoval ob stiku z bolniki, izročili spominsko plaketo.

Milan Devetak se je v prostem času navduševal nad nogometom. Dolga leta je bil sodnik. Grobe igre ni toleriral, tako da je rad piskal prekrške, sicer so mu vsi priznavali, da je bil pri sojenju izredno pravičen in resen. Leta 1990 je bil član medicinskih enot, ki so spremljale svetovno prvenstvo v nogometu v Italiji; med drugim je bil zadolžen tudi za stike s takratno jugoslovansko nogometno reprezentanco.

Milan Devetak je bil tudi strasten avtodomar. Z ženo Antonio Mužič, ki je po rodu iz Števerjana in s katero sta imela sina Matijo in hčerko Valentino, sta z avtodomom prepotovala večji del Evrope. Obiskala sta tudi Moskvo in Sankt Peterburg v Rusiji, kamor sta se odpravila s prijatelji iz društva avtodomarjev Slovenije, na pot je takrat šlo skupno dvanajst avtomodov. Poleg društva avtodomarjev Slovenije sta bila Milan in njegova žena vključena tudi v več italijanskih klubov. Še najlepša so bila potovanja, pri katerih se jim je pred leti pridružil danes dvanajstletni vnuk Jacopo, na katerega je bil Milan zelo navezan. V zadnjih letih je Milanovo zdravje precej pešalo, zaradi česar so v družini posebno hvaležni vsem prijateljem, ki so ga obiskovali na domu, in gospe Franki, ki je pomagala pri njegovem negovanju. Milan je sicer rad sodeloval tudi z društvom Danica, v vaški skupnosti je bil vseskozi aktiven, saj je bil na svojo vas, Vrh, zelo navezan in ponosen.

Pogreb bo v ponedeljek, 21. julija, ob 14. uri v cerkvi na Vrhu.