Mnenje strokovnjaka: Zakaj imajo današnji otroci vse več težav s koncentracijo?

V zadnjih letih strokovnjaki opažajo izrazito porast težav s koncentracijo pri otrocih vseh starosti. Dr. Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka, ki se v praksi vsakodnevno srečuje z izzivi sodobnega starševstva in razvojnimi stiskami otrok, izpostavlja, da se «težave s koncentracijo kažejo vse prej, trajajo dlje in bolj vplivajo na učenje ter vedenje kot pred desetletjem.»

Težave s koncentracijo se sicer pojavljajo v vseh razvojnih obdobjih, a se njihovi vzroki in znaki razlikujejo:

Otroci 3–6 let

Pri najmlajših gre najpogosteje za razvojno neustrezno dalj časa trajajočo pozornost. Znak težave niso krajši trenutki raztresenosti, temveč nezmožnost vzpostavitve igre, hitri izbruhi ob zahtevah ter potreba po stalni stimulaciji. Vzrok je navadno kombinacija biološke zrelosti, čustvene občutljivosti ter okolja, ki otroku ponuja premalo ali preveč dražljajev.

Mlajši šolarji 7–10 let

V tem obdobju se prvič pokaže, ali otrok zmore preusmerjati pozornost, slediti navodilom in vztrajati pri nalogah. Značilni opozorilni znaki so odlašanje, izogibanje nalogam, sanjarjenje pri pouku, impulzivnost in hitro preklapljanje med aktivnostmi. Pogosti dejavniki: neurejeni urniki, premalo spanja, pretirana uporaba zaslonov, stres in preobremenjenost.

Starejši šolarji 11–14 let

S prehodom v puberteto koncentracijo bistveno zmanjšujejo hormonske spremembe, povečan notranji nemir in nihanje razpoloženja. Otroci poročajo o »megli v glavi«, hitri utrujenosti in nezmožnosti organizacije šolskega dela. Neredko se pridružijo tudi socialni pritiski in čustvene stiske.

Najstniki 15+ let

V srednji šoli težave s koncentracijo pogosto prepoznamo šele, ko pade učni uspeh. Značilni so kronično pomanjkanje spanja, prekomerna uporaba digitalnih naprav pozno v noč, večje akademske zahteve in občutki pritiska. Najstniki pogosteje skrivajo težave, zato jih starši opazijo pozneje.

Starši pridejo po pomoč običajno šele, ko težave s koncentracijo občutno vplivajo na vsakdan

Zakaj po vašem mnenju starši najpogosteje poiščejo strokovno podporo šele, ko težave s koncentracijo že ovirajo otrokovo učenje ali vedenje? Katere znake prezrejo in zakaj?

Žal je dostikrat tako, da starši pridejo po pomoč dokaj pozno, kljub temu, da veliko opozarjamo na to, kako pomembno je iskanje ustrezne pomoči zgodaj. Nekateri si zatiskajo oči, drugi mislijo, da bodo težave rešili sami, dosti pa je tudi takih, ki jih je sram, saj je iskanje pomoči znak, da so sami naredili nekaj narobe, čeprav to ni nujno tako. Vzrokov je lahko veliko, predvsem pa nikomur ne koristi, da iščemo krivce ali pa zvračamo krivdo le nase, ko gre nekaj narobe. Bolj pomembno je, da si priznamo, da potrebujemo pomoč ter si rečemo, da je to pač izziv, s katerim se bomo nekaj časa ukvarjali.

Bolj kot o znakih, ki jih starši najpogosteje prezrejo, bi rekla, da se starši premalo zanimajo za otrokovo duševnost in čustvovanja. Če starši dovolj poznamo svoje otroke (in tisti, ki imajo z njimi dober stik, zagotovo jih), bodo hitro opazili, kaj se z otrokom dogaja. Morda je v stresu zaradi medvrstniških odnosov, sprememb, zahtev v šoli, skrbi zaradi šole, želijo biti bolj uspešni, itd. Posledice pa so navadno veliko strahu, nezmožnost reguliranja svojih občutij, kar vsekakor vpliva na zmanjšanje koncentracije, obolenja in razne bolečine, umik vase, iskanje stika in pripadnosti v neprimerni družbi, itd.

Vedno več raziskav opozarja na vpliv prezgodnje in prekomerne uporabe digitalnih naprav

Kakšna je trenutna strokovna slika glede vpliva zgodnje izpostavljenosti zaslonom (mobilni telefoni, tablice, igranje računalniških iger) na razvoj pozornosti? Ali raziskave potrjujejo povezavo med zasloni in zmanjšano koncentracijo v otroštvu?

Večina sodobnih raziskav poroča o povezavah med zgodnjo in obsežno izpostavljenostjo zaslonu ter slabšimi rezultati pri pozornosti. Več gledanja v zaslone v zgodnjem otroštvu poslabšuje kognitivne sposobnosti. Dokazana je tudi nevrobiološka korelacija, kar pomeni, da več dolgotrajnega stika z ekrani povzroča manjšo prostornino in spremembo v debelini korteksa – sprednji možganski reženj, ki je odgovoren za učenje, logiko, soočanje z izzivi, spremebami…). To nakazuje na slabše kognitivne in čustvene sposobnosti:

• manjša povezava med različnimi deli možganov,
• manjša povezava med nižjimi in višjimi funkcijami možganov, kar povzroča slabši razvoj možganov, slabšo funkcionalnost, slabšo regulacijo čustev, slabše kognitivne sposobnosti v času otroštva, mladostništva in v odrasli dobi.

Sem seveda sodi tudi motnja pozornosti. WHO, pediatrične in javnozdravstvene smernice pozivajo starše za nič zaslonov za dojenčke in od 1–2 leta, za 2–4 leta največ 1 uro kakovostnih, staršem spremljanih vsebin; starejši otroci naj imajo omejitve, zaslone izven spalnice in zaslonske meje pred spanjem. NIJZ je skupaj s strokovnjaki oblikovala prve slovenske smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih in sicer:

• do 2 let naj otrok ne bo izpostavljen zaslonom;
• 2-5 let manj kot 1 uro na dan in ob prisotnosti staršev;
• 6-9 let do 1 ure na dan;
• do 12 let do 1,5 ure na dan;
• do 18 (najstniki) največ 2 uri na dan.

To so smernice, ki opozarjajo na nevarnost uporabe ekranov, ki so izven teh določil.

Starši imajo pomembno vlogo pri oblikovanju otrokovih navad pozornosti

Kateri so vaši ključni nasveti staršem, ko opažajo, da otrok težko vzdržuje pozornost? Kako naj prilagodijo rutino, komunikacijo in okolje doma?

Najpomembnejši je stik z otrokom. Če imajo starši z otrokom dober stik, le ti ne bodo iskali impulzov preko ekranov. Stik pa pomeni: branje knjig, igranje družabnih iger, veliko gibanja, pogovarjanja, skupaj preživetega časa, izleti, športne aktivnosti, umske igre in razni umski izzivi (doma lahko naredite kviz), urjenje ročnih spretnosti, glasba, umetnost, igranje inštrumentov, risanje, barvanje… Vse tisto, kar spodbuja mislelnost, kreativnost, inovativnost, povezanost, izzive, ki jih imajo vsi otroci radi.

Koncentracija ni dana, temveč je trenirana

Katere konkretne tehnike priporočate staršem in otrokom pri krepitvi zmožnosti osredotočanja? Kako jih lahko uporabimo v vsakdanjih situacijah – doma, pri učenju ali igri?

Nekaj sem jih že naštela. Preko vseh teh dejavnosti se krepi stik in povezanost med starši in otroki ter tudi med otroki samimi. Obstaja sicer vsta tehnik, ki krepijo koncentracijo in fokusiranje (to si starši lahko poiščejo na internetu), sama pa bolj zagovarjam dejavnosti, ki jih preko dneva spontano delamo skupaj: kuhanje, izdelovanje različnih umetnin (zdaj, ko je december imamo vrsto priložnosti za izdelavo okraskov voščilnic, snežink…), česar se lahko poslužimo vedno, ko kaj praznujemo.

Doma se lahko igramo razne igre (na primer narišemo načrt oz. zemljevid, kje doma tiči zaklad in otrok ga po tem načrtu poišče, nato načrt naredi otrok in zaklad iščemo starši). Veliko dobrih iger je, ki jih lahko počnemo zunaj in so kombinacija gibalnih vaj in športa. Zelo dobre so tudi sestavljanke, puzzle, ki odlično krepijo vzdržljivost, vztrajanje in fokusiranje. Tudi lego kocke krepijo koncentracijo in vztrajnost. Še vedno pa bi na prvo mesto dala prednost umetnosti, glasbi in petju pesmic. Pesmice si lahko izmislimo, jih zaigramo na inštrument. Vedno, ko kdo praznuje, skupaj sestavimo in zapojemo pesmico, ki jo slavljencu potem tudi izročimo. To vzpodbuja vse potrebne funkcije v možganih, krepi možganske sisteme, povezanost, stik.

Sodobni dejavniki nemirnosti in možne rešitve

Otroška koncentracija ni le prirojena sposobnost, temveč rezultat prepleta razvojnih, čustvenih in okoljskih dejavnikov. V sodobnem tempu življenja pa številni izmed teh dejavnikov – pogosto neopaženo – prispevajo k večji nemirnosti otrok. Prekomerna izpostavljenost zaslonom, zlasti kadar se začne prezgodaj, lahko bistveno vpliva na zmožnost možganov, da uravnavajo pozornost in impulze. Enako pomemben vpliv ima tudi način odzivanja odraslih: prehitro ugajanje otrokovim željam odvzema prostor za učenje frustracijske tolerance, ki je nujna za osredotočeno vztrajanje pri nalogah.

Poleg tega se v zadnjih letih povečuje tudi uživanje energijskih pijač, sladkih sokov in presežkov sladkorja, kar dokazano dviga raven vznemirjenosti, zmanjšuje kvaliteto spanja in posledično slabi koncentracijo. Ko se vsi ti dejavniki združijo, pri otroku hitro opazimo nemir, raztresenost, čustveno preplavljenost in zmanjšano sposobnost organiziranja misli.

Kot poudarja stroka, so prav majhni, a dosledni koraki tisti, ki otroku pomagajo ponovno vzpostaviti notranji mir: urejena rutina, omejevanje zaslonov, jasne meje, dovolj spanja, uravnotežena prehrana ter načrtno razvijanje sposobnosti vztrajanja. Ko otroku ponudimo stabilno in predvidljivo okolje, mu s tem omogočimo, da njegova pozornost ne ostane le želja, temveč postane sposobnost, ki jo zna uporabljati in krepiti.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar

The post Mnenje strokovnjaka: Zakaj imajo današnji otroci vse več težav s koncentracijo? appeared first on domžalec.si.