Martina Potisk – dobitnica nagrade za najboljši prvenec za pesniško zbirko Ena na ena

Na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu je Založba Kulturni center Maribor z velikim navdušenjem sporočila, da je pesnica in kritičarka Martina Potisk prejela nagrado za najboljši prvenec v letu 2025. Njena zbirka poezije Ena na ena se je izkazala kot svež, drzno izviren glas v sodobni slovenski poeziji, ki se ne ozira na ustaljene poti, ampak s pogumom in radovednostjo raziskuje notranje pokrajine in absurdne ulice vsakdana.

Martina Potisk, rojena 1987, je slovenistka, literarna kritičarka, lektorica in urednica. Po končanem študiju slovenistike na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru je doktorirala iz literarnih ved, kjer se je poglobila v sodobni slovenski roman in medkulturnost. Od leta 2012 piše literarne kritike, njena dela so bila objavljena v revijah Mentor, Dialogi, Sodobnost in Delo, za svoj kritiški opus pa je prejela tudi Stritarjevo nagrado za literarno kritiko leta 2019. V svetu, kjer literarni glasovi pogosto ostajajo ujeti med akademskimi referencami in družbenimi pričakovanji, Martina Potisk s svojo poezijo ustvarja prostor, kjer je jezik telesen, hkrati pa zvočen, kjer se sanjsko prepleta z vsakdanjim in kjer se absurden humor meša z globoko introspektivnostjo.

Martina Potisk

Zbirka Ena na ena se razteza kot niz vrtoglavo intenzivnih prizorov: pesniška subjektka v njej lovi svojo identiteto, se spotika ob absurden vsakdan, se smeji, a tudi drži solzo za kotičkom očesa. Pesmi skačejo med pogovornim jezikom, domišljijskimi podobami in urbano mizansceno, polno sosedskih tračev, mitoloških likov in notranjih halucinacij. Vsak verz je kot odmev telesa, ki pleše med stvarnim in sanjskim – oči se kotalijo, roke se prelamljajo, organi skoraj plešejo, svet pa se zliva v ritmično izmuzljivost. Glas je hkrati predrzen in ranljiv, nabrušen in zlomljen; je glas telesa, ki še išče svoj prostor v jeziku.

Samoironija je rdeča nit zbirke: govorka se neprestano norčuje iz lastne dvomljive samozavesti, iz družbenih pričakovanj in iz literarnih mentorjev, ki bi radi pesem postavili na lestvico ali ocenjevalno tabelo. Toda ta ironija ni obrambni oklep, temveč živčna krhkost, ki se zliva z razbohoteno domišljijo. Pesniški svet se prepleta s sanjami, ki so pogosto bolj resnične od samega vsakdana, in skozi katere se subjektka razpada, lebdi med planetarnimi cvetovi, nenadoma pada med meteorje ali plava med »rdečimi krastačami«. V tem sanjskem vesolju je prostor za deformacijo jezika, razpršitev logike in širitev identitete – prav v tej izmuzljivosti poezija najde svojo moč.

Posebno mesto v zbirki zaseda tudi refleksija o sami poeziji. Metapesniška nit se neprestano norčuje iz literarne vzvišenosti, iz pričakovanj »pravih« pesnikov, akademskih pripomb in ocenjevalnih praks. Pesem se ne želi ukloniti sistemom ali šolam, ampak želi biti lastna žival, lastna hrustančasta figura, ki se razteza v nepredvidljive smeri. Vzporedno pa zbirka raziskuje tudi odnose – drobne, nejasne, komaj zaznavne – ki vseeno odmevajo močno. Mentorji, kolegi, sosedje in koalicije se pojavljajo v kratkih, ostrih trenutkih, ki komično-tragično odsevajo sodobno žensko subjektivnost.

Pesniška zbirka ENA NA ENA

Nagrada za najboljši prvenec potrjuje, da je Martina Potisk ena izmed najpomembnejših novih glasov slovenske poezije. Njena zbirka je drzna, igriva in premišljeno razpršena; je dokaz, da je moč poezije v njenem zvoku, v drobcih podob, v preskokih med telesnim in kozmičnim. Pesniški opus Ena na ena bralca vabi k potovanju po notranjih pokrajinah, kjer ni linearne logike, kjer ni pravil, kjer je vsak korak prepleten z domišljijo, smehom in krhkostjo.

Martina Potisk s tem prvencem dokazuje, da sodobna slovenska poezija ni le literarna refleksija, ampak prostor eksperimenta, introspektivnosti in iskanja glasov, ki presegajo ustaljene norme. Nagrada za najboljši prvenec je priznanje, da je njen glas odmeven, neustavljiv in hkrati neprecenljiv doprinos k literarnemu prostoru Slovenije. Ena na ena ni le pesniška zbirka; je notranji svet, razpršen, a močan, ki bralca spremlja še dolgo po zadnjem verzu.