Je obdavčitev cerkve res rešitev? Ali le odmev skritega nezadovoljstva?

Objava, ki vabi na shod za uvedbo cerkvenega davka, je dvignila veliko prahu. A za kričanjem o “pravičnosti” se pogosto skriva nekaj veliko bolj človeškega – zavist, odpor in pozabljena vloga skupnosti, ki jo cerkev kljub vsem kritikam še vedno nosi.

Ko frustracija postane politično geslo

Včasih je dovolj ena kratka objava, da se sproži val nezadovoljstva. Datum, ura, kraj – in poziv k uvedbi cerkvenega davka. Zveni preprosto, skoraj logično: “Če plačujemo vsi, naj plačajo tudi oni.” A resnica je redko tako enostavna. Večinoma je v ozadju občutek, ki ga nihče ne želi priznati na glas – zavist do institucije, do njene zgodovine, do njene prisotnosti, ki ne izgine, pa naj se še toliko ljudi obrne proč. Ko se združijo osebne zamere, politični interesi in splošno nezadovoljstvo, dobimo pozive, ki se glasijo kot pravičnost, a so pogosto le izpust jeze.

Cerkev ni le zgradba, ampak je prostor, ki drži ljudi pokonci

Tisto, kar posamezniki najraje prezrejo, je dejstvo, da verske skupnosti po svetu – ne glede na vero, kulturo ali državo – opravljajo vlogo, ki presega rituale in bogoslužje. Ljudje tja hodijo po tolažbo, podporo, občutek pripadnosti. Tam najde zavetje človek, ki ga nihče drug ne posluša. Tam se zbirajo prostovoljci, pomoč, hrana, pogovor. In to se dogaja tudi pri nas, le da brez velikih transparentov in prepirov. Cerkev, kakršnakoli že je, je v mnogih okoljih še vedno edini prostor, kjer kdo opazi osamljenega starostnika, kjer družina v stiski prejme topel obrok, kjer odvisnik končno sliši besede, ki mu jih drugje nihče ne ponudi. Ironično je, da prav tisti, ki najglasneje kričijo o davkih, še vedno pričakujejo, da bodo te mreže ostale. Da bo nekdo poskrbel. Nekdo drug, nikoli oni.

Lahko se prepiramo o davkih, a vloge cerkve ne moremo preprosto izbrisati; vir:Facebook

Noben sistem ni popoln, a družba brez teh skupnosti je praznejša

Cerkev ima napake, velike in majhne. Ima zgodovino, ki ni vedno svetla. A vendarle – svet, v katerem bi izginile verske skupnosti, bi bil hladnejši, bolj razdrobljen in bistveno manj sočuten.
Vprašanje davkov je zato pogosto le površina. V resnici gre za to, kako razumemo skupnost in ali sploh verjamemo, da potrebujemo kraje, kjer ljudje niso le številke, ampak bitja, ki potrebujejo toplino.

Morda je čas, da si priznamo bistvo

Shod, ki vabi k obdavčitvi cerkve, odpira staro, vedno znova ponavljajočo se debato. A če želimo resen pogovor, ga ne moremo začeti s sovraštvom, niti z zavistjo. Najprej moramo priznati sebi in drugim, da so verske skupnosti stoletja polnile praznine, ki jih države niso znale zapolniti. In šele ko to sprejmemo, lahko govorimo o davkih. Do takrat pa bomo krožili v istem krogu – glasni na površini, a slepi za bistvo.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

The post Je obdavčitev cerkve res rešitev? Ali le odmev skritega nezadovoljstva? first appeared on NaDlani.si.