Prek spleta ste naročili nov par čevljev. Pošiljke se veselite že nekaj časa, in ko pride dostava, z navdušenjem odprete paket in pomerite nov par. Škoda, niso vam prav. Številko preveliki ali premajhni. Nazaj v škatlo z njimi in na pošto.

Morda ste nekoliko razočarani, a vas tolaži (trajnostna) misel, da bodo kmalu našli novo lastnico, saj bo znamka čevlje poslala v skladišče, jih pregledala in dala v ponovno prodajo. Je tako? Ni!

Kaj se torej zgodi z našimi oblačili, ko jih naročimo prek spleta in jih nato vrnemo? Žalostna resnica je, da velik del preprosto konča na odlagališču. Za podjetje je tovrstna praksa namreč cenejša, kot če bi jih pregledali, dali v ponovno prodajo in spet razpošiljali.

Za skoraj 6 milijard evrov odpadkov

Vračila pa ne ustvarjajo le velikanskega ogljičnega odtisa, ampak so tudi prava (logistična) nočna mora za podjetja. Z obutvijo imajo, denimo, veliko več dela kot recimo z raztrgano majico.

Mnoga podjetja preprosto nimajo vzpostavljene tehnologije za obravnavanje tovrstnih vračil, zato je zanje pogosto najboljša rešitev, ki prinaša najmanjše stroške, da ga poceni prodajo diskontom ali pa preprosto odvržejo na smetišče.

In tako samo zaradi vračil vsako leto nastane za skoraj 6 milijard evrov odpadkov. Ko boste torej naslednjič naročali preko spleta, dobro razmislite, koliko hlač v različnih številkah morate naročiti, da bi našli tiste prave zase.