Pravo vidim od zunaj, ker nisem po poklicu pravnik
Omenil sem že, da nisem pravnik. To pa ne pomeni, da se skozi svoje izobraževanje in usposabljanje ne bi seznanil s precejšnjo količino pravnih predpisov bodisi pri samem študiju ali pa pri usposabljanju (strokovni izpiti ipd.), pri delu in vsakdanjem življenju. Zato je moj pogled na pravo malce drugačen, kot pa če bi bil pravnik. Pri poskusih razumevanja organizacijske kulture, menedžmenta, vodenja ipd. sem se soočil z zanimivim problemom – odločanjem in sprejemanjem odgovornosti za sprejete odločitve. Če pa poskušaš razumeti razlike med posameznimi organizacijskimi kulturami pa je potrebno spoznati vzroke za te razlike (v organizacijski teoriji in praksi temu pravimo razkorak oz. v angleščini gap).
Dva principa prava nastala na grško in rimski tradiciji
Bom zelo poenostavil. Za zahodni krščanski svet je bistveno razumevanje razvoj krščanstva. Krščanstvo temelji med drugim na grški in rimski tradiciji. Na njunih temeljih so nastala tudi pravila oz. obče pravo. Vendarle obstaja izjemno pomembna razlika med grškim in rimskim občim pravom. Razlike so nastale zaradi državne ureditve obeh kultur.
Rim je bila ogromna država, za katero je bilo ključno pravilo res publika (javna zadeva). Ni bilo važno kaj si po poreklu, kakšne vere, rase, naroda ipd. si, pomembno je bilo, da si spoštoval dogovorjena pravila igre oz. predpisano zakonodajo. Za vse je veljalo, da so pred zakonom (načeloma) enaki. Jasno je, da zmeraj ni bilo ravno tako, ampak osnovni princip je bil tak in je sčasoma preko razvoje družbe privedel do deklaracije o človekovih pravicah.
Drugi princip – grški je temeljil na demos kratein (vladavina ljudstva) pa je bil posledica množice malih mestnih državic, ki so si bile cel čas »v laseh« in kjer je veljalo, da cilj posvečuje vsa sredstva, za dosego ciljev našega polisa. Zelo poenostavljeno to pomeni: naš najslabši je še zmeraj boljši od njihovega najboljšega. To tudi pomeni, da se sodi glede na to, komu se sodi in ne na to, kaj je predmet sojenja. Jaz temu pravim tudi kreativna uporaba prava.
Meja je bila na reki Drini
Prvi princip se je uveljavil na področju Zahodnega dela Rimskega cesarstva oz. katoliškem (in poglobljeno v protestantskem) delu, drugi princip pa se je uveljavil na področju Vzhodnega Rimskega cesarstva (popularno imenovanega tudi bizantinskem). Meja je bila (simbolično in tudi večinoma v praksi) na reki Drini. Ta meja je veljala do razpada Habsburške monarhije, nakar se je meja začela premikati proti zahodu. Po letu 2007 se je z znamenitim pismom 571 novinarjev (popularno imenovanih F571) začelo izjemno močno širiti v naši državi. Najprej med družbenopolitičnimi delavci (ki sebe imenujejo tudi novinarji), nato v upravnih organih, organih pregona, sodiščih itd. Tam je lahko tudi še iz časov, ko so morali biti policaji (takrat še tudi uradno imenovani miličniki), uradniki, tožilci, sodniki itd. ustrezno »izgrajeni« tako, da so se mnogi samo vrnili v njim »normalno stanje«.
Sedaj se bo šele zares začela depolitizacija vseh, ki nismo »naši«
Zadnji branik “meje na Drini” so bili (še vsaj na videz) člani Ustavnega sodišča. Dogajanje v zvezi s pogromom glavnega branilca principov prava, temelječega na tradiciji rimskega prava pa kažejo, da je padlo tudi Ustavno sodišče. V tem trenutku lahko z gotovostjo trdim, da se je lov na vse tiste, ki nismo »naši« šele prav začel. Svoboda to imenuje depolitizacija. Ker velja rek, da »pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal«, si upam trditi, da nam Slovencem zaradi tega, ker si sami ne znamo pomagati, tudi Bog ne bo mogel več pomagati. Mogoče dočakamo vsaj njegovo usmiljenje.
P.S.: Tokratni zapis je kratek, kar bo mnogim mogoče celo všeč. Je pa zelo koncentriran. Če kdo meni, da je potrebno več pojasnil, jih lahko najde v mojih drugih prispevkih. (Mitja Pucelj, avtor pri Časnik), kjer obravnavam to temo v različnih prilikah.
