dr. Roman Kuhar sociolog, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani

Vsebina, ki jo širijo vplivneži v manosferi, temelji na treh stebrih: pripovedih o krizi moškosti, psevdoznanstvenih teorijah o spolu ter motivacijskih nasvetih, kako obogateti in osvojiti ženske. Prvi sklop prikazuje moške kot žrtve feminizma in liberalne družbe, ki naj bi uničila tradicionalno družino, izničila moškost in povzdignila pravice žensk ter oseb LGBT. Drugi uporablja navidezno znanstveni jezik za utemeljevanje nespremenljivih, biološko določenih spolnih vlog, ženske reducira na seksualna bitja, moške pa spodbuja k nadzoru in nadvladovanju. Tretji sklop pa stavi na osebno odgovornost: če si reven, depresiven ali osamljen, je to tvoja krivda. To so najpogostejši odgovori, ki jih prejmejo najstniki, ki ure in ure preživijo na družbenih omrežjih, ko iščejo pripadnost, identiteto, smisel. Algoritmi jim dan za dnem servirajo vsebine, ki svetovni nazor, poln sovraštva, hranijo, normalizirajo in utrjujejo. Leta 2004 je Morgan Spurlock posnel odmeven dokumentarec Super veliki jaz, v katerem se je en mesec prehranjeval izključno v McDonald’su. Seveda se je zredil in se začel soočati z duševnimi motnjami, izgubo spolne želje ter boleznijo jeter. To, kar je Spurlock počel s fizičnim prehranjevanjem, zdaj počnejo mladi s svojimi možgani. Ure in ure, preživete na družbenih omrežjih, so ekvivalent neprestanega prehranjevanja s hitro hrano – le da se tu posledice poznajo predvsem v glavah: te postajajo zastrupljene s sovraštvom. Algoritmi nimajo vesti in ne poznajo odgovornosti. Poznajo le učinkovitost. Empatija, dvom, spoštovanje, pogovor, solidarnost… to so vrednote, ki se v teh časih slabo prodajajo. In če bomo vse prepustili tehnologiji, ki jo žene dobiček, bomo živeli v svetu ljudi, ki znajo klikati – ne pa tudi misliti.

Delo
Foto: Onaplus-Delo