Donacija bo osvetlila neznane vidike pesnice Makse Samsa

Ob 120. obletnici rojstva Makse Samsa (1904-1971) je knjižnica v Ilirski Bistrici, ki nosi pesničino ime, izdala knjigo Živela sem za pesem, v kateri so zbrane vse njene znane pesmi. Predstavili pa so tudi donacijo, ki bo prinesla vpogled v še neznane vidike Samsinega življenja. “Samsin kovček” vsebuje dokumente, rokopise, pisma in fotografije.

“Pred dobrim tednom smo od pesničine nečakinje dobili kovček, v katerega je Samsa shranila veliko dokumentov, na primer dovolilnico za prehod meje, nekaj zanimivih računov, rokopise, tudi rokopis pesmi, ki jo je posvetila Srečku Kosovelu, pa zvezek, kamor je, kot kaže hiter pregled materiala, verjetno pisala kakšno zgodbo,” je za STA povedala knjižničarka iz domoznanskega oddelka Tatjana Raspor.

V kovčku je bila tudi črno-bela fotografija pesnice iz mlajših let, ki prej javnosti ni bila znana, zdaj pa je razstavljena v knjižnici. Med zanimivejšimi dokumenti je dopisovanje med pesnico in NUK-om v Ljubljani, ki mu je Samsa v 60. letih v odkup ponudila korespondenco z družino Srečka Kosovela in s pesnikom samim.

Iz odgovora takratnega ravnatelja NUK-a Jara Dolarja je razvidno, da se NUK zanima za odkup korespondence, pa tudi, da bo v kratkem začel urejati njene druge rokopise, ki jih je očitno pridobil že prej. Samsa si je sicer dopisovala tudi s Francetom Bevkom, ki je napisal spremno besedo k njeni pesniški zbirki Bleščeče prevare (1966).

Ko je Knjižnica Makse Samsa pred več kot 20 leti na NUK naslovila povpraševanje, ali imajo kakšne rokopise Makse Samsa, korespondenco s Kosovelom, kateremu naj bi bila pesnica zelo naklonjena, so prejeli negativen odgovor, je na četrtkovem dogodku povedala direktorica knjižnice Damijana Hrabar.

Zdaj nameravajo na NUK ponovno nasloviti isto povpraševanje, tokrat podkrepljeno s kopijo dopisa Maksi Samsa z žigom NUK-a in Dolarjevim podpisom iz leta 1967, saj verjamejo, da bi vendarle lahko imel nekatere njene rokopise, je povedala Hrabar.

Raspor pa je za STA povedala še, da se je sodeč po pridobljenem materialu Samsa z NUK-om dogovarjala tudi, da bi ji izdali pesmi ter “da bi neka slavistka, strokovnjakinja, proučila njene pesmi”. Samsine pesmi pravzaprav še vedno čakajo, da jih prouči literarni zgodovinar, zanimiva je tudi njena življenjska zgodba.

Domoznanski oddelek knjižnice se bo sedaj posvetil zapuščini iz kovčka. Gre za donacijo pesničine nečakinje Marije Majde Ujčič, rojene Samsa, ki je kovček dobila leta 2009 po smrti pesničinega brata Ivana.

Maksa Samsa je bila pesnica in učiteljica, sicer pa samosvoja ženska, ki je vsakomur rada deklamirala svoje pesmi, ki jih je znala na pamet. Pesmi so izrazito osebno izpovedne, polne melanholije ter občutkov minljivosti in bolečine, objavljala pa jih je v številnih revijah. Nekaj jih je uglasbil tudi skladatelj Bojan Glavina.

Direktorica knjižnice se pesnice spominja iz otroštva kot gospe v črnem, vedno v plašču in ponavadi v škornjih, saj je na vsakodnevni poti iz rojstnega kraja v mesto prečkala Vel’ko vodo, kot domačini imenujejo reko Reko, v drži pa je izražala žalost in bolečino.

V ponovno izdani knjigi Živela sem za pesem – ki prinaša pesmi iz obeh samostojnih zbirk Makse Samsa – Nekaj pesmi (1934) in Bleščeče prevare (1966), je tudi ena doslej neobjavljena pesem, ki jo spremlja tudi kopija rokopisa pesmi. Pesmi je zbrala in uredila Hrabar, knjigo je s pomočjo občine in sponzorjev izdala knjižnica, naslovnico in ilustracije je prispeval Jože Šajn. Knjiga je sicer prvič izšla leta 2001 ob 30. obletnici pesničine smrti.

Predstavitev knjige in donacije je potekala v Tednu splošnih knjižnic, na prireditvi pa so poleg 120. obletnice pesničinega rojstva obeležili še 160. letnico prve čitalnice v Ilirski Bistrici in 60. letnico ustanovitve knjižnice. Spomnili so se tudi nekdanje direktorice knjižnice Darinke Žbogar, ki je bila najbolj zaslužna, da so knjižnico poimenovali po Maksi Samsa.