Do kdaj naj bi otrok verjel v dobre može?

Vsako leto december prižge isti čar: otroci pišejo pisma, starši skrivajo darila, po ulicah se sprehajajo dobri možje. Toda ob čarobnosti se starši sprašujejo: je prav, da otrokom na nek način »lažemo« o obstoju Miklavža, Božička in Dedka Mraza? Ali bo to vplivalo na njihov razvoj in bodo mogoče zaradi tega bolj dovzetni, da bi tudi kasneje v življenju verjeli različnim teorijam zarote ali izmišljenim dejstvom?

Verovanje v dobre može je del otroškega razvoja že desetletja in je globoko povezano z načinom, kako otroci razumejo svet okoli sebe. Psihologi po vsem svetu poudarjajo, da gre za popolnoma običajen del domišljijskega obdobja, ki ga otrok potrebuje za zdravo kognitivno rast. Otrok se v tem času uči razmišljati abstraktno, povezovati informacije, razumeti vzročno-posledične odnose in raziskovati meje med tem, kar je mogoče, in tem, kar je resnično. Raziskave razvojne psihologije kažejo, da otroci med tretjim in osmim letom intenzivno prepletajo resničnost in domišljijo ter si s tem gradijo pomembne mentalne modele: zakaj se nekaj zgodi, kdo ima kakšne pristojnosti, kako delujejo pravila in kaj lahko pripišemo “magiji”. Prav v tem času je verovanje v čarobna bitja na vrhuncu – Božiček, zobna miška, škratki, vilinci, pravljični junaki.

To ni zmeda, kot se bojijo nekateri starši, temveč naraven proces učenja. Otrok poskuša razumeti svet tako, da uporablja domišljijske razlage kot most med znanim in neznanim. Ob tem razvija veščine, ki jih bo potreboval vse življenje: presojanje dokazov, sklepanje, kritično razmišljanje in razumevanje simbolike. Domišljijski liki tako postanejo “učna orodja”, ne ovira.

Najpogosteje otroci sami začnejo dvomiti okoli sedmega ali osmega leta, ko se logično mišljenje okrepi in se začnejo spraševati, ali je res mogoče v eni noči obdariti ves svet ali splezati skozi ključavnico. Povprečno “razkritje” se zgodi okoli devetega leta. V večini primerov otroci resnico sprejmejo precej mirno. Raziskave kažejo, da občutijo ponos, ker so “ugotovili sami”, in olajšanje, ker razumejo, da starši niso lagali iz zlonamernosti, temveč zaradi tradicije, igre in prazničnega vzdušja. Za mnoge je trenutek, ko ugotovijo resnico, celo nekakšen prehod v bolj “odrasel” način razmišljanja, ki ga doživljajo kot svojo zmago – ne kot izgubo čarobnosti.

V eni od britanskih študij so raziskovalci analizirali, ali otroci, ki dlje verjamejo v nadnaravna bitja, kasneje težje razlikujejo med resničnimi in namišljenimi pripisi dogodkom. Študija je ugotovila majhno, statistično šibko povezavo: otroci, ki so zelo dolgo verjeli v nadnaravna bitja, so nekoliko pogosteje verjeli v “magične razlage” tudi pri vsakdanjih pojavih. A raziskovalci so poudarili, da to ne pomeni večje dovzetnosti za teorije zarote v odraslosti. Razlika je bila majhna, predvsem pa ne vzročna – značilnosti družine, način razlage sveta in starševsko spodbujanje kritičnega mišljenja imajo bistveno večji vpliv.

Psihologi se večinoma strinjajo: verovanje v dobre može ne povečuje verjetnosti, da bo nekdo odrasel v zapriseženega teoretika zarot. Teorije zarote so povezane z negotovostjo, pomanjkanjem zaupanja, slabimi izkušnjami z avtoritetami in občutkom, da človek nima nadzora nad svojim življenjem. Z Miklavžem in Božičkom to nima veliko skupnega.

Če je kaj res pomembno, je to, kako starši otroku razložijo resnico. Raziskave kažejo, da otroci občutijo zaznano “laž” kot bolečo takrat, ko starši vztrajajo pri čarobni zgodbi, čeprav otrok že dvomi in išče odgovore. Če pa starši sledijo otrokovim vprašanjem, mu dovolijo dvomiti in mu pojasnijo, da gre za tradicijo, igro in simboliko dobrote, otroci to razumejo kot prijetno izkušnjo odraščanja.

Verovanje v dobre može ima lahko tudi pozitivne učinke. Otroci se učijo empatije, darovanja, pričakovanja in razumevanja moralnih pravil (»če sem prijazen, se dobro vrača«). Nekatere raziskave celo kažejo, da domišljijska igra in verovanje v nadnaravna bitja spodbujata razvoj ustvarjalnosti in sposobnost reševanja problemov, saj se otrok uči razmišljati “kaj je mogoče”, ne le “kaj je res”.

Do kdaj je torej dobro, da otrok verjame? Strokovnjaki se strinjajo: dokler otrok kaže navdušenje, radovednost in vprašanja, je to pozitivno. Ko začne dvomiti, pa potrebuje iskren in spoštljiv pogovor, ki ohrani zaupanje. Verovanje, ki traja predolgo in se ga vzdržuje na silo, ni koristno, saj lahko povzroči zmedo ali občutek, da se mu starši posmehujejo.

Najboljši pristop je preprost: pustimo otrokom čarobnost, dokler jo potrebujejo, in jim resnico približajmo postopoma, v skladu z njihovim razvojem. Domišljijski svet dobrih mož je del otroštva – ne del teorij zarote. In če je kaj resnično čarobno, je to otrokova sposobnost, da ob pravem času razume, da se za bradatim možem s sanmi skriva nekaj veliko pomembnejšega kot resničnost: toplina, tradicija in družinska povezanost.

Petra Znoj