Aleš Gabrijelčič: Hvalnica trgovini na vogalu

Preprosta trgovina na vogalu je eden tistih mestnih pojavov, ki jih najpogosteje opazimo šele takrat, ko izginejo. Dolga desetletja so veljale za povsem samoumevni del našega urbanega vsakdana. Oblikovale so prostor, kjer so meščani na svoji poti kupil kruh, časopis in morda izmenjali še kakšno kratko besedo s sosedi. Čeprav majhne in arhitekturno skromne pa imajo te trgovine specifičen urbanistični pomen, ki ga danes, tako doma, kot tudi v tujini, ponovno odkrivamo.

Gledano v preteklost, njihov nastanek ni bil rezultat nekih načrtovanih strategij, temveč predvsem posledica naravne rasti mesta. Skozi zgodovino so se namreč mestne ulice razvijale v skladu z vsakodnevnimi potrebami prebivalcev, in tam, kjer so se poti križale in kjer se je gostil tok pešcev, je nastal prostor primeren za trgovino. Vogal je imel pri tem poseben privilegij, saj je omogočal vidnost z dveh strani in ponujal naravni vhod v notranjost. S tem pa je nezavedno ustvarjal neposredni prostorski poudarek. Mnoge evropske metropole so ta princip razvile skoraj spontano. Dunajski Eckgeschäfti, ki z zaokroženimi ali poševno odrezanimi vogali živahno označujejo križišča v predelih, kot sta Josefstadt ali Mariahilfer, so klasičen primer tipologije, ki je rasla iz potrebe, ne iz regulacije. Podobno je v Londonu, kjer se je v viktorijanskih vrstnih hišah oblikovala tradicija corner shopa. Preprostega lesenega portala z izložbo in rahlo izvlečenim nadstreškom. Pravzaprav nič monumentalnega, a ravno zadostno oblikovano, da oživi stanovanjsko ulico.

Pexels, Avtor: Céline

Arhitektura takšnih trgovin je bila vedno izrazito pragmatična. Velika izložba, preprosta fasada, vhod ob vogalu. Svetloba iz notranjosti je pozimi mehčala temne ulice, poleti pa je vogal deloval kot majhen, neuraden skupnostni prostor. Spomnim se svojega bivanja v Madridu, kjer je na vogalu, nasproti mojega balkona, stala majhna družinska trgovina. Bila je odprta dvanajst ur na dan in sedem dni v tednu. Družina, ki jo je vodila, je bila neizmerno delovna in vedno prisotna. Njihovi glasni pogovori s strankami in še glasnejše medsebojne razprave so ustvarjali poseben zvočni ambient tega malega križišča. V toplih večerih sem imel občutek, da se življenje soseske ne zbira na trgu ali v baru, temveč prav tam, v drobnem, a neverjetno živem prostoru pod mojim balkonom.

Pexels, Avtor: Carlo Obrien

Podoben učinek lahko opazujemo tudi v Barceloni, kjer je Cerdàjeva mreža s prirezanimi vogali naravno ustvarila izjemne “odprte kote”. Ti odrezani vogali Eixampla, ne glede na prvotni namenm danes pogosto gostijo manjše pekarne, drogerije ali trgovine z živili, ki se skoraj zlijejo s peš prometom. Tudi newyorške bodege, prisotne v pritličjih “brownstonov” v Brooklynu ali Bronxu, dokazujejo, kako preprost program trgovine zaradi svoje lokacije in odprtosti oblikuje vtis stalnega urbanega vrveža.

Družbena razsežnost koncepta trgovine na vogalu je danes verjetno še bolj zanimiva kot njene arhitekturne lastnosti in ambientalna privlačnost. Številni lastniki so bili in so še del lokalnega okolja, poznajo obraze svojih kupcev, opazujejo spremembe soseske in jih nehote tudi soustvarjajo. Takšna trgovina je mikroinstitucija, ki sicer nima uradnega statusa, a podobno kot lokali s hitro prehrano učinkovito opravlja vlogo nekakšnega družbenega vozlišča.

Slovenski primeri so prav tako prodorni. V Ljubljani najdemo številne variantne interpretacije te tipologije. V starem mestnem jedru, na primer na Gornjem, Mestnem in Starem trgu ali ob Cankarjevem nabrežju, se trgovine vpenjajo v drobno merilo srednjeveške parcelacije, medtem ko so modernistične soseske, kot naprimer v Šiški, Mostah ali Bežigradu, tipologijo načrtno vključile v pritličja blokovskih nizov. V zadnjih letih se pri prenovah manjših lokalov, denimo v Savskem naselju ali na Taboru, pojavlja želja po ponovnem “odklepanju” vogalov, ki so bili v preteklosti pozidani ali zaprti. Po mojem mnenju enega najbolj pristnih ambientov v mestu ustvarja niz vogalnih trgovin na križišču Ilirske in Rozmanove ulice, kjer si že desetletja družbo delajo cvetličarna, frizerski salon in ortopedski studio s svojo proizvodnjo in prodajo.

Pexels, Avtor: Serdar Göksu

Pomemben je tudi trajnostni vidik. Trgovina na vogalu omogoča kratke, peš dostopne opravke, s čimer zmanjšuje odvisnost od avtomobila. Če v soseski obstaja razvejana mreža majhnih trgovin, se potovalne navade prebivalcev spremenijo, za sabo povlečejo več hoje, manj vožnje, manj nakupovalnih “odprav” na rob mesta. Pregovorno že vrabci na strehah pojejo, da to z urbanističnega vidika pomeni bolj živahne ulice in manj prometnega pritiska, z okoljskega pa manj emisij.

Neizogibno pa se tipologija danes sooča s številnimi izzivi. Med njimi so visoke najemnine, konkurenca velikih verig in spreminjajočimi se nakupovalne navade. Digitalizacija tukaj delno odpira nove možnosti in sicer v obliki prevzemnih točk, dodatnih storitvev in hibridnega programa. A vendar v jedru ostaja vprašanje, kako ohraniti lokalno identiteto prostora. Nekatere trgovine to poskušajo s širitvijo programa (mini kavarne, lokalni izdelki), druge z ohranjanjem neposrednega stika s sosesko.

Kljub izzivom pa se v številnih mestih kaže jasna tendenca vračanja majhnih, v sosesko vpetih programov. Morda je prav njihova skromnost tista, ki razkriva, kar ljudi v resnici povezuje? Bližina, rutina, občutek domačnosti in majhne točke, kjer se življenje za nekaj majhnh trenutkov sreča.

Piše: Aleš Gabrijelčič

Naslovna slika (slika1): Pexels, Avtor: Jimmy 67