1. november: Krik tišine na meji med življenjem in smrtjo

Letos ta dan doživljam drugače. Pred štirinajstimi dnevi, na dan Ljubljanskega maratona, sem namreč pozno popoldne končal na intenzivni negi v UKC. Dopoldne hoja med športnimi navijači po ulicah Ljubljane, popoldne po tanki meji med življenjem in smrtjo.

Ko se tako na hitro znajdeš med cevmi, monitorji in skrbnim osebjem oddelka, dojameš, kako tanka je črta med “vse je v redu” in “vse se enkrat konča”. Hočeš nočeš te ujame spoznanje, da življenje ni samoumevno. Da ni brezmejnih priložnosti, da bi popravljali napake. Da je vsak trenutek darilo. Da je staranje privilegij, ki mnogim ni dan.

Zato letos 1. november zame ni le spomin na mrtve. Je opomnik na življenje, ki se z vsakim dihom odloča, ali bo še živelo naprej. Ko stojim ob svečah, se ne spominjam le tistih, ki so odšli, ampak razmišljam tudi o nas, živih. O tem, kako živimo, kakšen zgled dajemo našim otrokom, kako ščitimo drug drugega.

Zato me je posebej globoko pretresla nedavna tragedija v Novem mestu. Umrl je oče, ki je skušal zaščititi svojega sina pred nasilnimi Romi. Umrl je kot človek, ki je naredil tisto, kar je za nas starše samoumevno. Branil je otroka. Žal pa tragedija dogodka razkriva tudi družbo, ki se vse bolj boji resnice, odgovornosti in odločnosti.

Kaj se dogaja z nami? V Novem mestu ni šlo za naključni incident. Prej za nekakšen vzorec. Romi, ki napadajo, oče, ki brani, in policija, ki pride prepozno. Mediji olepšujejo, politika pa se skriva za “socialno občutljivostjo”.

To ni nobena občutljivost, to je strahopetnost. Če družba dosledno ne zahteva odgovornosti od tistih, ki kršijo red, ampak jih ščiti pod pretvezo manjšine, se pravičnost sesuje. Kdo potem plača ceno? Nedolžni. Otroci. Očetje, ki bi morali živeti za svoje družine.

Na osebni ravni mi je izkušnja na robu smrti dodatno poglobila občutek hvaležnosti. Vsak vdih je kar naenkrat nova zmaga. Vsak dan nova priložnost.

Na osebni ravni mi je izkušnja na robu smrti dodatno poglobila občutek hvaležnosti. Vsak vdih je kar naenkrat nova zmaga. Vsak dan nova priložnost.
Na družbeni ravni me ta izkušnja sili k spoznanju, da tišina, ki smo ji priča ob takih dogodkih, ni spoštljiva. Takšna tišina je nevarna.

Zato sem vesel, da se je v Novem Mestu zbralo toliko ljudi. Če narod otopi, če ne reagira več, če se sprijazni, da mu vsak dan nekdo jemlje dostojanstvo, v resnici začne umirati od znotraj. Molk je za družbo smrt. Molk ob nasilju, molk ob lažeh, molk ob izdaji lastnih vrednot.

Škoda, da Robert Golob (še) ni odstopil. Tako bi pokazal zdravo mero empatije in odgovornosti, ki bi jo kot predsednik vlade in kot oče moral. Pa je ni. Ravno obratno. Vse, ki prevzemajo odgovornost in odstopajo, je razglasil za strahopetce.
Ob tem pa po treh letih in pol vladanja dodal , da država ne obvladuje situacije in da je zdaj čas, da on to uredi. Kakšna beda od vladarja. Mogoče pa ne sme odstopiti?

Kakorkoli, takšno obnašanje je samo še eno dejanje samopašne arogance več. Praktično čez noč se je vladajoča koalicija prelevila v podpornike predlogov, ki jih je opozicija že štirikrat (!) v tem mandatu vložila v proceduro v Državni zbor za ureditev zakonodaje glede romskega nasilja. Tragedija v Novem mestu je tako le prva od skrajnih posledic takšne mentalitete. Koliko očetov bo še moralo umreti, preden bo te golobnjaške more konec?

Ob letošnjem prazniku Vseh svetih zato najprej prižigam svečo za vse, ki jih ni več, nato pa še za vse ostale. Za očete, ki so dali življenje za svoje otroke. Za matere, ki še vedno verjamejo v dobro in za narod, ki ni več tiho. Ne nazadnje pa tudi zase, da bi prav vsak dan do konca svojih dni lahko dihal s polnimi pljuči.

Mrtvih nas ni treba biti strah. Strah nas je lahko brezbrižnosti živih. Kultura tišine v družbi, ki jo gojimo v Sloveniji, je glasnejša od vsakega krika in je naš sovražnik. Če je ne prekinemo, bomo naslednji na seznamu.
1. november tako zame ni le dan spomina, temveč je tudi dan opomina. Živimo, dokler se borimo, dokler lahko govorimo, dokler lahko kričimo. Umremo, ko se predamo.

Edvard Kadič

Morda vas zanima tudi

Izjava dneva, 2. 11. 2025 (video)

Benedikt Lavrih: Spomini in molitev (video)

5 znakov, da vaše sobne rastline trpijo (in kako jim pomagati)

Superhrana: Zakaj so zamrznjene borovnice boljše od svežih?

Volkswagen s tehnologijo Car2X krepi prometno varnost v Evropi

Tiha endometrioza: bolezen brez bolečin, ki prizadene tisoče žensk

Tedenski horoskop: Kdo bo med 3. in 9. novembrom deležen največ sreče?

Kralj odvzel nazive princu Andrewu – kaj to pomeni za princesi Beatrice in Eugenie?

Izotopi razkrivajo, da je bil starodavni Mars toplejši in bolj vlažen

Objava 1. november: Krik tišine na meji med življenjem in smrtjo je bila najprej objavljena na Portal24.