Velenje: Kultura kot temelj skupnosti, ne kot mit preteklosti

V Knjižnici Velenje je v okviru Kulturnega foruma, v ponedeljek 12. januarja, potekal kulturni večer, posvečen razmisleku o pomenu kulture, njenih koreninah ter njeni vlogi pri oblikovanju skupnosti in identitete. Osrednje vprašanje večera je bilo, ali je kultura temelj skupnosti in živo izročilo, ki omogoča rast in razvoj, ali pa zgolj simbolni okras preteklosti brez prave vsebine. Večer je povezovala Uršula Menih Dokl, ki je s premišljenim vodenjem omogočila poglobljeno in vsebinsko razpravo ter smiselno povezala raznolike poglede razpravljavcev.

V ospredju razprave je bila dr. Ignacija Fridl Jarc, ki je kulturo obravnavala široko, poglobljeno in kritično, kot živo tkivo skupnosti, ki omogoča rast, razvoj in ohranjanje identitete. Izhajala je iz samega pomena besede kultura, ki izhaja iz latinskega colere – gojiti. Kultura po njenem ni nekaj mrtvega ali muzealnega, temveč proces, ki omogoča življenje. Zato je poudarila, da je edina resnična kultura kultura življenja, ne kultura smrti.

Velenje niso ustvarili komunisti

Poseben del razprave je namenila Velenju in njegovemu zgodovinskemu spominu. Opozorila je na razširjeno predstavo, da je mesto nastalo šele po drugi svetovni vojni, kar simbolno utrjuje tudi kip nadčloveške velikosti maršala v središču mesta. Po njenem mnenju takšna podoba briše globlje zgodovinske plasti kraja. Velenje ima zgodovino, ki sega veliko dlje, od gradu iz 13. stoletja do začetkov industrializacije leta 1875. Mesto ni nastalo iz nič in nima pretrganih korenin.

Po besedah Ignacije Fridl Jarc je Velenje zgrajeno na žuljih rudarjev, na delu, odrekanju in življenjih ljudi, ki so ustvarjali skupnost. Prav zato bi bil po njenem prepričanju bolj ustrezen simbol mesta kip rudarja, kot izraz skupnostne refleksije in spoštovanja do resničnih temeljev mesta.

Dotaknila se je tudi širšega vprašanja odnosa do kulturne dediščine in simbolov. Spomnila je na primer požiga stoletnega križa nad Strunjanom, ki je stoletja stal kot simbol in orientacija v prostoru, a dejanje ni bilo sankcionirano. Sodišče je takšno dejanje prepoznalo celo kot možen umetniški performans. To po njenem mnenju odpira nevarno vprašanje: ali smo kot družba pripravljeni obsoditi uničevanje spomenikov le selektivno, glede na ideološki kontekst?

V tem okviru je omenila tudi simboliko boja svetega Jurija z zmajem, kot večnega opozorila na soočanje z zlom. Spomnila je, da meščani Velenja vsakodnevno hodijo mimo simbolov, ne da bi se vprašali, kaj ti pomenijo in kakšne vrednote prenašajo.

V zaključku je poudarila, da kultura pomeni tudi osnovno človeško dostojanstvo, pravico vsakega človeka do »prgišča zemlje«, do korenin, prostora in pripadnosti. Če skupnost želi preživeti, mora to razumeti kot minimum kulturnosti. Ob tem je zastavila tudi provokativno vprašanje: ali je Slovence res sram lastnih korenin?

Slovenska kultura in identiteta po njenem mnenju nista nekaj, kar bi lahko nadomestili z ideološkimi miti. Treba ju je ohranjati, negovati in prenašati naprej. Velenje pa ima, kljub vsemu, še vedno priložnost, da ponovno odkrije in prizna svojo celovito zgodovino ter z njo tudi svojo identiteto.

Ko se iztrga vera in identiteta, lahko nastanejo revolucionarji

Dr. Borut Korun je v svojem prispevku osvetlil delovanje marksizma kot ideološkega sistema, katerega temeljni cilj ni bil zgolj družbena ali ekonomska preobrazba, temveč predvsem preoblikovanje človeka samega. Opozoril je na miselne nastavke Antonia Gramscija, ki je poudarjal, da je za ustvarjanje »novega človeka« najprej potrebno posameznika odtrgati od njegovih korenin, od vere, družine, tradicije in zgodovinskega spomina. Šele ko se posamezniku odvzame vsebina in identiteta, ga je po tej logiki mogoče oblikovati v revolucionarja.

Takšen pristop je bil po Korunovih besedah sistematično razvit tudi v okviru frankfurtske šole, katere cilj je bil vplivati predvsem na mlade intelektualce in humanistično izobražene sloje. Ti so bili bolj dovzetni za ideološke teorije in družbene konstrukte, medtem ko so naravoslovne in tehnične vede zaradi svoje vezanosti na preverljiva dejstva takšnim idejam bistveno manj podlegale. Študenta medicine, težko prepričaš, da obstajata več kot dva spola. Gre za proces, ki ni temeljil na iskanju resnice, temveč na prilagajanju resničnosti lastni ideologiji.

Dr. Korun je opozoril tudi na prirejanje zgodovine, zlasti pri razumevanju slovanskih ljudstev. Posamezna slovanska ljudstva po njegovih besedah niso nastala iz neke neizoblikovane mase Slovanov, temveč ravno obratno, obstajala so številna plemena s svojimi imeni, identitetami in tradicijami. Ime »Slovani« je skupinska oznaka, ki se je pojavila šele kasneje, ko je nastala potreba po skupnem poimenovanju. Takšne skupinske oznake pa ni mogoče uporabiti za posameznika, saj s tem izgubi svoj pomen. Primerjalno je to ponazoril z biologijo: »drevo« je splošna oznaka, medtem ko konkretno obstajajo smreke, hrasti ali bori,  nobena rastlina pa se ne imenuje preprosto drevo.

Posebej je izpostavil dejstvo, da je bila marksistična miselnost pri Slovencih izjemno uspešna. Po njegovem mnenju je padla na plodna tla zaradi dolgoletne podložniške preteklosti, ki je ustvarila miselnost prilagajanja in podrejanja. V drugih delih nekdanje Jugoslavije pa so se narodne identitete ohranile bistveno bolj trdno, saj so tam prevladovali močni narodnjaški tokovi.

Njegov prispevek je bil jasen poziv k ponovnemu premisleku o zgodovini, identiteti in nevarnostih ideologij, ki skušajo človeka odrezati od njegovih korenin, kajti brez njih, kot je bilo večkrat poudarjeno med samim dogodkom večera, ni ne rasti ne prihodnosti.

Mladi so žarek upanja

Nejc Pačnik je svoj prispevek osredotočil na mlade in izzive sodobnega sveta, zaznamovanega z digitalizacijo, hitrimi spremembami in razpršenostjo pozornosti. Opozoril je, da se mlade pogosto predstavlja kot odtujene od tradicije in narodne identitete, vendar po njegovem opažanju resnična slika ni tako enoznačna. Prav nasprotno,  med mladimi je opaziti vse večjo stopnjo narodne zavesti, ki se izraža na nove in sodobne načine.

Ta premik je viden tudi v ponovnem zanimanju za slovensko kulturo, zlasti za slovensko glasbo. Mladi se vse pogosteje vračajo k domačim glasbenim zvrstem, med njimi tudi k igranju in poslušanju diatonične harmonike, ki je dolgo veljala za simbol preteklosti. Po Pačnikovih besedah to ni znak zapiranja vase, temveč iskanje identitete in korenin v svetu, kjer digitalni prostor briše meje, a hkrati povečuje potrebo po pripadnosti.

Njegov nastop je ponudil pomemben protiutež pesimističnim napovedim o izgubi kulturne zavesti med mladimi ter pokazal, da se prav v novi digitalni realnosti odpira prostor za ponovno odkrivanje in ohranjanje slovenske kulturne identitete.

Večer je dodatno obogatil glasbeni nastop Mie Ovčjak, evropske prvakinje na diatonični harmoniki. S svojimi virtuoznimi in čustveno nabitimi melodijami je ustvarila posebno vzdušje, ki je poglobilo razpravo in obiskovalcem omogočilo, da so doživeli kulturo tudi skozi zvok ter občutili energijo in pestrost glasbene tradicije.

Na koncu kulturnega večera se je predsednik MO SDS Velenje in svetnik mestne občine Velenje Simon Dobaj zahvalil vsem, ki so prispevali k uspehu dogodka. Poudaril je, da je večer obogatil lokalno skupnost in izpostavil pomen kulture v Velenju. „Zahvaljujem se vsem organizatorjem, govornikom in umetnikom za izjemen večer. Vaša predanost in ljubezen do kulture sta navdihujoča in ključna za ohranjanje naše kulturne dediščine,“ je med drugim izpostavil Dobaj.

C. Š.