Svečan baletni večer mariborskega konservatorija za glasbo in balet. Dokaz kakovosti, gorečnosti in predanosti baletni umetnosti!

2 days ago 18

ARTICLE AD

Recenzentka Claudia Sovre si je ogledala Svečan baletni večer plesalcev in plesalk baletne šole Konservatorija za glasbo in balet Maribor.

Pa je leto naokoli in zopet smo lahko ljubitelji baletne umetnosti in starši nadobudnih mladih plesalcev doživeli Svečani baletni večer Konservatorija za glasbo in balet Maribor na odru SNG Maribor, o katerih sem pisala že minuli dve sezoni. Moram priznati, da se vsako leto veselim, ko obiščem produkcije baletnega dela mariborskega Konservatorija, pa naj bo to Božični koncert, Svečani baletni večer ali koncert ob koncu šolskega leta, ki ga učenci običajno izvedejo na prostem. Vedno se veselim videti rezultate učencev, dijakov ter njihovih mentorjev in vsakič se sprašujem, kakšno idejo nosi aktualni večer, oziroma nastop. Mariborski učitelji baleta namreč vsako leto izberejo vodilno temo, po kateri nato snujejo svoje razredne koreografije. V sezoni 2022/23 je bila osnovna rdeča nit večera Od cvetka do cveta, lansko sezono Potovanje v mitološko – pravljični svet baletnih likov, tokrat pa Andersenove pravljice. Prav neverjetno se mi zdi, koliko truda mentorji vložijo v zasnovo koreografske ideje svoje razredne točke, izbor glasbe, izdelavo kostumov… Pa še vaditi je seveda treba vse to ter ob tem ne zanemariti vsakodnevnih treningov, saj morajo otroci osvojiti določeno znanje v skladu z učnim načrtom in ob koncu leta opravljati izpit za pridobitev veljavne izobrazbe. Pa vendar mariborskim mentorjem vedno uspe pripraviti očarljive in barvite točke, ki tvorijo baletno pravljico pod skupnim imenovalcem.

Andersenove pravljice zagotovo ponujajo precejšen izbor čudovitih zgodb, med katerimi je vsak pedagog našel eno, ki ga je inspirirala za ustvarjanje nove baletne točke svojim učencem. Kot uvod v ta pravljični večer nam je Martina Svetina pripravila otvoritveno točko Pisateljeva soba na glasbo Dmitrija Šostakoviča. Tu nam je predstavila samega danskega pisatelja, Hansa Christiana Andersena, ki ga je upodobil Relja Tomović (6.a razred BŠ), med ustvarjanjem svojih pravljic. Pisatelj sedi za svojo starinsko mizo in s peresom polni še nepopisane strani belega papirja. Ko mu zmanjka navdiha, se sprehodi med pravljičnimi liki, ki kot plod domišljije nepremično stojijo v manjših skupinah. Relja se z baletnimi koraki, navdihnjenimi s stilnimi, oziroma zgodovinskimi plesi, usklajeno premika med fantazijskimi figurami, jih podrobneje spoznava, nato pa se vrne k mizi in nadaljuje z ustvarjanjem. Nadvse zanimiv začetek večera v koreografski ideji Svetinove, v kateri smo skozi njene stvaritve v preteklosti lahko že večkrat prepoznali pronicljiv koreografski talent.

Blanka Polič je za pripravnico 1 in 2 izbrala pravljico Grdi raček in glasbo Johna Longmira. V naslovni vlogi smo videli prikupno Geo Pomer (5. razred BŠ), ki jo je Blanka postavila ‘na špice‘, in tako izpostavila Geine baletno oblikovane noge in čvrsto stopalo. Njeno belo oblekico iz tila prekrivajo nesimetrične sive tančice, ki bodo nekoč odpadle in Grdi raček se bo spremenil v elegantnega laboda. Deklice iz baletne pripravnice so oblečene v živo rumena krilca iz tila, rumene nogavičke in mašnice okoli vratu, v mehke piščančke, ki nemudoma osvojijo srca publike. Blanka otroke kljub njihovem (zaenkrat še) skromnem baletnem znanju, kar se v pripravnici porazumeva, spretno postavlja v različne formacije po prostoru, med izvajanjem korakov učenke že uporabljajo épaulement (povezava položaja rok, telesa in glave), kar je izrednega pomena za osnovno baletno koordinacijo, na kateri se gradi in stopnjuje celotna baletna tehnika iz razreda v razred. Prav zato je bistvena pomena, kako pedagog ‘postavi’ telesa učencev na samem začetku šolanja, saj to odločilno vpliva na njihovo kasnejše osvajanje baletnega znanja. Najtežje pa je popravljati in odpravljati priučene napake plesalcev, to pedagogi dobro vemo.

Zgodbo Na robu morja so nam pod vodstvom Marie Zanjkovič, na glasbo Johanna Pachelbela, odplesale učenke 1. in 2. razreda BŠ. Točko spremlja projekcija morja in galebov v ozadju z napisom: ‘Naj vzamem krila zore in se premaknem na rob morja.’ Dekleta so oblečene v modre lahkotne obleke, ki valovijo ob (za balet) precej svobodnem gibanju zgornjega dela telesa. Pridruži se jim 6 deklet v belem, galebi z lahkotnimi krili, ki preletavajo morske valove in se pozibavajo na njih. Dramaturško domiselna točka, ki pa za predstavitev elementarne razredne točke posega po preveč sodobnem gibanju, saj v njej pričakujemo predvsem predstavitev osvojene klasične baletne tehnike po učnem načrtu za določen razred BŠ, v domiselni preobleki mentorja / baletnega pedagoga.

Točka Na robu morja, ki je sledila, je tako, kot Kraljična na zrnu graha (3. in 4. razreda BŠ, glasba Hans Cristian Lumbye), nastala v podružnici KGBM v Lenartu. Tjaša Stergulec je svoje Kraljične oblekla v razkošne obleke in jim na glave pripela bleščeče kronice, kot se pač za kraljične spodobi. Med številčnimi visokimi in vitkimi dekleti je kraljeval mali Princ, ki je z pokazal celo nekaj enostavnejših elementov Pas de deuxa. Razgibana točka s številčno zasedbo.

Zgodba Cvetlice male Ide je zgodba o deklici Idi in njenih cvetlicah, katere so ponoči, ko je Ida zaspala, oživele in vso noč, do jutra plesale po grajskih sobanah. Ko se zjutraj Ida prebudi, razmišlja ali so bile vse skupaj le sanje ali resnica? Vasilij Kuzkin si jo je izbral kot podlago za ustvarjanje koreografije za Plesno pripravnico 3 in na glasbo Lea Delibesa ustvaril prisrčno točko, polno raznolikih in natančnih formacij, kar za Ido oblečeno v bleščečo rožnato oblekico s svetlečim venčkom v laseh in njene prijateljice Cvetlice, mlade plesne nadobudnice, zagotovo predstavlja precejšen zalogaj, vendar so ga z učiteljevo pomočjo odlično obvladale.

3.a razred BŠ vodi Martina Svetina, ki je za njih pripravila hudomušno točko Najhitrejši tekač (glasba Giussepe Verdi). Gre za tekmo med Zajčki s sivimi ušeski in Polžki, ki svoje hišice nosijo kar s seboj, domiselno pritrjene na hrbtu, kot del kostuma. Med seboj se tekmovalke ovirajo na poti do cilja, snujejo bojne načrte in zarote, kako priti do zmage in ob tem pokažejo svoje pridobljeno baletno znanje. Med otroci lahko opazimo kakšno lepo in že precej izdelano baletno stopalo, odrski izraz, občutek za glasbo… čestitke!

Za Plesno pripravnico 1 in 2 iz Lenarta je Maria Zanjkovič izbrala pravljico Angel in čudovito glasbo Franza Schuberta. Precej zahtevna fabula za male otročičke govori o otroku, ki je umrl in ga angel pospremi v nebesa. Skupaj tavata po zemlji, obiskujeta otrokove najljubše kraje in nabirata cvetlice, da jih presadita v nebeške vrtove. V točki tako nastopajo majhni angelčki, cvetlica in deklica, prisrčni v svojem gibanju in medsebojno plesno komunikacijo.

Tjaša Stergulec je devet deklet iz 3. in 4. razreda iz Lenarta že postavila na konice prstov v pripovedi Mala morska deklica (glasba Alan Menken). Nekatera dekleta so se ob tem precej namučila, saj njihova stopala še niso našla prave pozicije v ‘špic’ copatih, ki bi jim omogočila sigurno postavitev telesa in ob tem posledično lahkotno izvedbo korakov. Kot tudi ne razumem, zakaj jim je Stergulčeva postavila Pas de bourrée na višino passé (retiré) in ne na sur le cou-de-pied, kot to uči metodika Vaganova, po kateri dela mariborski Konservatorij. V srednji šoli si profesorji zagotovo lahko privoščijo tudi kakšne ‘variacije na temo’, če otroci že obvladajo osnovno tehniko. V času, ko jih tega šele poskušamo naučiti, pa sem pristaš pravilne metodične izvedbe, saj je vsak korak zapisan premišljeno in z namenom pravilne baletne funkcionalnosti celotnega telesa. Pas de bourrée se tako v osnovi izvaja na višini gležnjev z razlogom, da se noga od kolena navzgor ne premika, da pozicija v kolkih ostaja v kontrolirani v en dehor poziciji, kar predstavlja osnovo za izvedbo celotne nadaljnje baletne tehnike. Sicer so se dekleta dobro odrezala v dani koreografiji, izpostavljena je bila solistka – Mala morska deklica, ki je okrog svojih prijateljic celo odvrtela pique manege.

Na glasbo Thomasa Newmana in pravljico Juha iz špile je Helena Valerija Krieger za 1. in 2. razred BŠ ustvarila očarljivo točko, v kateri hitijo po odru drobne miške v kratkih sivih tutu-jih, s sivimi ušeski in očali, in ogromnimi kuhalnicami, ki jih oblizujejo, medtem ko pripravljajo opevano juho iz špile. O njej se govori v mišjem kraljestvu, vendar je nihče še ni poskusil, zato se Mišji kralj odloči, da se bo poročil s tisto miško, ki mu prinese recept zanjo. Kriegerjeva je drobcenim plesalkam domiselno izbrala korake, s katerimi se otroci aktivno premikajo po odru in premikajo lonček z juho, vanj pa vztrajno pomaka prste Mišji kralj, ko poskuša poslastico. Navdušujoča točka.

6.a razred BŠ (mentorca Martina Svetina) se nam je pokazal v zgodbi Poslednje sanje starega hrasta, katerega je na Hačaturjanovo glasbo upodobil Relja Tomović v rjavem trikoju, obšitem z listjem, začenši s krajšo variacijo. Relja vsekakor predstavlja perspektivnega mladega plesalca, ki obvladuje že precej baletne tehnike za svoja leta, in jeseni začenja v šolanje v 1. letniku UMG s solidno tehnično podlago. Moral bo sicer še precej delati na aktivnosti nog, predvsem stopal, aktivnem obračanju glave pri obratih in scenskem izrazu, vendar verjamem, da bo to nadgradil v srednješolskem baletnem drilu pod okriljem dobrih mariborskih pedagogov. Dekleta, (predpostavljam) žuželke v črnih tutu-jih, s srebrnimi krilci na hrbtih in rjavimi ‘ušeski’ na vrhu glave, so ob izvedbi precej zahtevne koreografije na konicah prstov pokazala sigurnost v osvojeni klasični tehniki ter čistočo in enotnost v izvedbi korakov. Martina je pohvalno vključila tudi nekaj duetnih elementov, kar predstavlja koristno popotnico za mlade plesalce-ke, ki se odpravljajo na srednješolski študij baleta.

Cesarjeva nova oblačila – le kdo ne pozna zimzelene Andersenove zgodbe, ki govori o ljudski neumnosti, vodljivosti in nečimrnosti? Blanka Polič si je po tej predlogi za 5. razred BŠ zamislila dvorni ples na glasbo J. S. Bacha, katerega so dekleta odplesala na ‘špicah’, z elegantnimi pahljačami v rokah. Vključeni so bili celo štirje fantje, kar je presenetljivo visoka številka za en sam razred, upajmo, da jih bo želja po napredku vodila naprej, v višje razrede baletnega šolanja, saj je število fantov žal vedno precej skromno v primerjavi s številom deklet. 5. razred je svoje delo odlično opravil, koreografija je bila razgibana, hudomušna, Poličeva je fantom namenila tudi krajšo solo sekvenco. Seveda ni manjkala lutka z materiali za Cesarjevo novo oblačilo, ki pa se, kot vemo, ne realizira, zato ga dekleta na koncu zakrijejo s svojimi pahljačami, da preprečijo sramoto.

Pleši, lutka pleši se imenuje točka na glasbo W. A. Mozarta ki si jo je izbrala Maria Zanjkovič za otroke 1. in 3 razreda podružnice v Lenartu. Otroci so bili oblečeni v živo-barvna oblačila, videli smo skupino deklic v pisanih krilcih, ogromnih pentljah na vrhu glave in dolgih črtastih ‘Pika Nogavička’ nadkolenkah, pa skupino dvornih norčkov v pisani opravi od nog do glave, pojavila pa sta se tudi dvorna lika, Kralj in Kraljična. Nadvse prisrčna točka, brez zahtevnih elementov, vendar nadvse plesna in raznolika v plesnih formacija, z dodatkom dramaturške note v ideji Zanjkovičeve.