ARTICLE AD
V kakšnem drugem zgodovinskem obdobju in drugem kraju, drugi celini morda, drugem planetu, bi se ta teden spominjali osemdesetletnice konca druge vojne, velike zmage nad fašizmom in nacizmom. Tudi osem desetletij svetovne ureditve, kakor je veljala po koncu druge vojne, po devetem maju 1945. Pa se ne dogaja nič slavnostnega, nasprotno, strah nas je, ker je ozračje vsak dan bolj podobno tistemu pred začetkom druge svetovne morije, ne po njenem koncu.
Osem desetletij je veliko, to bi vsekakor lahko bil razlog ne samo za obujanje skupnih spominov, ampak predvsem za seštevanje prednosti, osem desetletij miru se redko zgodi, če sploh kdaj. Morda bi lahko tudi popravili kakšno napako. Pa je vse drugače. Proslavo bodo imeli samo Rusi, ki se postavljajo, kakor če bi oni premagali vse zavojevalce in rešili svet. Nekdanji njihovi zavezniki niti ne pomislijo, da bi proslavljali skupaj, celo kaznovati utegnejo tiste, ki bi samo pomislili, da gredo na veselico v Moskvo. V prostem času, med pripravami na proslavo in pogovori z Američani, Rusi obstreljujejo Ukrajino, vsi smo vznemirjeni. Ko so si vzeli polotok Krim, ni nihče mignil s prstom, ko so zavzemali vzhod Ukrajine, tudi ne. Morda v imenu miru med oljkami, za mir, za nadaljevanje povojne ureditve, ki je nastala po ameriškem nareku, vendar žal tudi z ameriškim denarjem, ves čas.
Zahodno zavezništvo se je zdelo trdno do trenutka, ko je v Belo hišo spet priplezal sin evropskih priseljencev Donald Trump. Takrat se je v trenutku sesulo, kar so Američani postavili na noge, ko so ves svet prepričevali, da so v resnici v drugi vojni zmagali samo oni. Če prisluhnemo utripu na katerikoli ulici tega sveta, ali pa, če poslušamo, kako se pogovarjajo naši vnuki kjerkoli na tem svetu, so pravzaprav res zmagali Američani. Njihovo osiromašeno izpeljanko nekoč visoke angleščine žlobudramo vsi, lingua franca je na vseh celinah.
Sprega med zmagovitima vzhodom in zahodom, Moskvo in Washingtonom, se je pretrgala takoj po skupni zmagi nad nemškim in japonskim sovragom, italijanski je izdihnil že prej, na koncu je bil celo na drugi, zmagoviti strani ... Organizacija združenih narodov je vendar delovala, ni bila popolna, vsaj nekaj časa je zagotavljala nekakšen mir, vsak dan večje breme pa so bile stalne članice, velike zmagovalke druge vojne. Njihova pravica do veta je hromila vsakršno odločitev. V osmih desetletjih se je zvrstilo na ducate vojn, razpadali so celi sistemi, tudi sovjetski, svet pa se je delal, kakor da je še vedno vse v redu, samo da je mir.
Vse je nekako delovalo do trenutka, ko je migrantski sin Donald Trump še enkrat oznanil, da bo zdaj njegova Amerika res velika. Kar naenkrat pa striček Sam ni bil več dobri stari striček Sam iz starih zgodb. Ni hotel več držati dežnika nad nami, Evropejci, presekal je popkovino. Večno tako rekoč nedotakljivo zavezništvo med Evropo in Ameriko se je razblinilo. Ostali smo na čistini, vsak dan poslušamo o carinah in o tem, kako krademo ameriškim delavcem. Ruski car mu je po duši veliko bliže kot evropski izvoljeni državniki. Zmedeni smo, tudi malo ponižani, ko vsak po svoje prosjačimo pri stricu Samu, ki mu je zdaj ime Donald, njegov nemški priimek Trump izgovarjamo po angleško.
Ta teden ne proslavljamo osemdesetletnice zmage. Ukvarjamo se z vsem drugim. Z vatikanskim konklavom v Rimu, z volitvami novega starega predsednika najtrdnejše politične partije na Slovenskem. Več kot tri desetletja ima istega voditelja, noben papež moderne dobe ni bil tako dolgo v apostolski palači. Konkurence nima, na drugi strani pa sploh ni nikogar, ki bi mu lahko zares konkuriral. Ni več starih partijskih kadrov, na desni so jih znali usmeriti in predelati, na levi pač ne.
Na Slovenskem po osmih desetletjih še enkrat skrušeno in pretreseni ugotavljamo, da imamo pri nas pravzaprav ob razpadanju povojne ureditve sveta še en problem več. Vse bolj je jasno, da se pri nas vojna, katere konec bi proslavljali po svetu, če se ne bi zlasti zadnje tri mesece popolnoma podiral, za nas sploh še ni končala. Nobena resnica ni resnica za vse, sovraštvo je v razcvetu, prezir je prevladujoče čustvo. Če se v Evropi zgodi kaj hujšega, to pa ni več nemogoče, utegne hitro biti spet v veljavi stari zemljevid, ki nas je razkosal na štiri dele.