POMISLEKI: Atlantik je še vedno širok in globok

Na videz, ampak res samo na videz, se je svet z državniki in njihovimi oprodami zadnje dni preselil čez Atlantik, na zahodno poloblo, najprej v Brazilijo, potem v Kolumbijo. Namenili so se - v Braziliji - odločati o podnebju in o preživetju človeštva v razmerah, ko se zemlja pregreva in ne vemo, kdaj se bo stopil led in se bo začelo razkrajanje. Potem so se nekateri med kronanimi glavami preselili še v Kolumbijo, tam so sklepali dogovore o sodelovanju Evropske unije in Latinske Amerike skupaj s Karibi. Načrti so bili imenitni, izidov pa zaenkrat še ni. Ne na svetovni ravni v boju s podnebnimi travmami, ne v sodelovanju med staro Evropo in njenimi nekdanjimi kolonijami, ki nič več ne vztrepetajo, če kdo v Bruslju, Berlinu, Parizu kaj odločnega reče. Evropa, naša Evropa, je zmeraj bolj na obrobju.

V Braziliji, na svetovni podnebni konferenci, je bilo že pred začetkom zasedanja bolj ali manj jasno, da se bo težko pogoditi o znižanju temperature našega planeta. Največje in najbogatejše, ki največ trošijo in največ svinjarije pustijo v zraku, vodi in tudi v vesolju, bo težko prepričati, naj pristanejo na deset let stare dogovore pariške podnebne konference, ki je zarisala načrt za rešitev življenja na planetu tako, da temperature ne bi presegle poldruge stopinje več, kakor je bilo mogoče izmeriti ob začetku industrijske dobe. Združene države Amerike so po lanski Trumpovi vrnitvi v washingtonsko Belo hišo še enkrat izstopile iz pariške oziroma svetovne podnebne druščine. Počnejo, kar je po volji samozavestnemu, že kar malo oholemu predsedniku. O njem smo se - ne vem, ali ste opazili - v Sloveniji nehali hvaliti, da je slovenski zet, da njegov sin govori slovensko in podobne stvari, ki so bile v modi pred letom dni.

Podnebne tegobe kljub resnim svarilom znanstvenikov, da se nam morda bliža svojevrsten vesoljni potop, niso več v središču pozornosti politikov, ki so zasedali v mestu Belém (tako se po portugalsko reče Betlehemu). Ameriški odnos do fosilnih goriv se je s Trumpom spremenil, z ameriškim izstopom iz druščine čuvajev podnebja in človeškega obstoja pa še bolj. Trump hudo vpliva na svetovne tokove tudi s svojimi uvajanji carin. Kazni za neposlušne si izmišlja mimogrede, lahko tudi večkrat na teden.

V Kolumbiji srečanje Evropske unije in združenja držav Latinske Amerike in Karibov (CELAC) zadnji vikend ni bilo zelo podobno tistemu zadnjemu, obetavnemu v Bruslju, ko so prišli tako rekoč vsi državniki in kovali velike načrte. Od šestdesetih povabljenih šefov držav in vlad se jih je v mestu Santa Marta pojavilo samo devet z obeh celin. Na koncu so napisali kar zgledni prosti spis o svojem druženju, v njem pa ni veliko vsebine. Diplomatska latovščina je odgnala vse odločne zahteve in načrte, o katerih je pred zasedanjem v Santa Marti govoril brazilski predsednik Lula. Grmel je, da bo na prvo mesto postavil ameriške grožnje Venezueli, kar ogroža vse področje zahodne poloble, na koncu pa je vse skupaj izzvenelo kot večina drugih dokumentov, kakršne pišejo na Vzhodni reki v New Yorku. Malo na okroglo, malo na oglato, pa še čisto malo špičasto, nič pa oprijemljivega.

Kar malo otožno je izzvenelo govoričenje politikov, ki so si v Santa Marti pripovedovali vedno iste pravljice o prijateljstvu in sodelovanju, na koncu pa si niti niso upali na papir napisati, kaj jih tare in zakaj ne sodelujejo tako, kakor bi lahko in bi tudi morali. Ker se Evropejci nočejo in ne upajo zameriti potomcu evropskih ne tako zelo davnih prišlekov Donaldu Trumpu, se s potomci drugih evropskih prišlekov pogovarjajo v rokavicah, pri tem pa ugotavljajo, da so časi evropskega popolnega vpliva - tako vse kaže - enkrat za vselej minili. Odkar so še Kitajci posegli na trg s svojimi avtomobili, Evropejcem kaže vsak dan slabše. Latinska Amerika in Karibi, predvsem najbolj razviti skrajni jug celine in najbolj razvita Mehika, nam kakopak tudi zamerijo, ker nikakor ne odpremo vrat njihovim kmetijskim pridelkom. Atlantski ocean je še kar naprej širok in globok, ko gre za vezi med staro Evropo in Latinsko Ameriko.

Nekaj pa je vendarle treba priznati. Tistih nekaj državnikov in njihovi pribočniki so si lahko ogledali lepote Amazonije, Belém leži prav na robu pragozdov, ki gorijo in jih izsekujejo. Santa Marta v Kolumbiji pa je najstarejše špansko mesto v Južni Ameriki, vredna je obiska.