Pismo slovenskemu bumbarsocializmu

20 hours ago 16

ARTICLE AD

“Kapitalizem je zgrajen na brezčutnosti, je krut in neizprosen, ljudje pa ostajamo edina požrešna žival, ki ne uničuje vsega, kar se je ne dotika neposredno,” je na socialnih omrežjih zapisala Tina Gaber, estradnica, katere misli so za javnost postale pomembne šele po tem, ko je postala partnerka predsednika države Roberta Goloba. Gabrova je predstavnica neomarksistične misli mladine, ki jo na desni strani političnega spektra radi zajamemo z besedo “bumbarsocializem” – miselnost, ki antikapitalizem povezuje z zeleno mizantropijo – ta prezira človeštvo in njen napredek v času svobodne ekonomije, odrast pa vidi kot legitimno pot iz muk, ki jih zadajamo planetu. Bumbarsocializem je tako zelo nevaren, ker vanj verjamejo tudi resni moški in ženske, ki sploh niso bumbarji. Poglejmo kaj tak pogled na svet res pove o ljudeh, ki ga propagirajo.

Sicer ni bilo prvič, da je Gabrova kritizirala “kruti” kapitalizem. Na svojem Instagram profilu je v preteklosti, ko še ni bila znana kot partnerka Roberta Goloba, velikokrat – pogosto v kakšnem mondenem mediteranskem središču – modrovala o bedi kapitalizma.

Preberite še: [Analiza] Čudeži na rekah Rio de la Plata, Ren in Han imajo en skupni imenovalec: kapitalizem

Bizarna logika, s katero pa se mladi radi poistovetijo

Uporabnik spletnega omrežja X je izbrskal še en zapis Gabrove, ki ga je poslala med razmišljanjem o življenju, vesolju in sploh vsem sredi prestižnega monaškega hotela. Takole je zapisala: “Živimo v času, ko je na vprašanje: “Kako si?” noro fancy odgovoriti: “Delovno!” in se potruditi, da bo naš izmučen, izgorel, živčen, prezaposlen in krvav pogled dokazal našo visoko požrtvovalnost in predanost svetu. Ohh, ta nevarno zasvojljiv adrenalinski občutek, da si uporaben, nepogrešljiv in nezamenljiv, a? S tem delaš svet boljši? Ne. Prekomerno garanje, ki mu ideologi kapitalizma rečejo visoka produktivnost, je stranski produkt nefunkcionalnega ekonomskega sistema in ne služi nikomur. Ustvarjaj premišljeno in preudarno, da bo potovanje dolgo in zabavno. Živi, umiri, izštekaj se!”

Najbrž se vsi smejite besedam Golobove partnerke, za katere je videti, da se bodo z njimi najbolj strinjali v arafatovke oblečeni metelkarji, ki ravnokar preživljajo popoldanskega mačka po jutranji veselici s steklenico cenenega Spumanteja. A nikar se ne smejte. Misli Gabrove so preproste, iracionalne, nelogične in skregane z resničnostjo, v kateri živimo, a hkrati so to besede, ki jih ponotranji velik del naše mladine. Raje se vprašamo, zakaj se to dogaja. Kdo je duševno uničil našo mladino?

Prijatelji Sovjetske zveze

Gospodična Gaber res ni več zelo mlada, še vedno pa spada v generacijo, ki je odraščala v postkomunističnem času, generacijo, ki jo je toksični antikapitalizem povsem zastrupil. Zato ne smemo kritizirati Tine Gaber. Ona pač ponavlja, kar je poslušala vse življenje. Kritizirajmo družbo, ki je pustila, da se skozi akademijo, medije, politiko, šolo zaredi ideologija, ki je na moč podobna tisti, ki je pred osmimi desetletji Slovenijo potisnila v naročje “prijateljev Sovjetske zveze”. Kljub sodobnim okoljevarstvenim in mizantropnim pridihom takšne ideologije je motivacija za promocijo takšnih čustev še vedno enaka kot leta 1917: kultivacija zavisti manj inteligentnih, da se z njihovo pomočjo pride do popolne totalitarne oblasti.

Prijatelji Sovjetske zveze, ki so v Vidmarjevi vili prvič zasadili socialistično seme zavisti, kolektivizma in prisilnega egalitarizma, so še vedno med nami. Takrat so bili teroristični revolucionarji, ki jih je oblast preganjala, danes so del samega ustroja oblasti: profesorji, akademiki, odvetniki, sodniki, učitelji, politiki, novinarji, analitiki, lastniki podjetij, katerih osnovni poslovni model je črpanje davkoplačevalskega denarja. Konglomerat, ki seje sodobni neomarksizem, je v svoji osnovi povsem kapitalistično usmerjen, le da ne po pravilih tržne ekonomije, ampak po pravilih t. i. goljufivega (crony) kapitalizma.

Kaj je kapitalizem in zakaj nima alternative?

Misel Gabrove, da kapitalizem povzroča izčrpanje, izkoriščanje, siljenje v prekomerno garanje, je mamljiva – predvsem mladim, ki niso v življenju ustvarili ničesar, globoko v sebi pa se zavedajo, da v tem trenutku niso niti sposobni ustvariti česar koli, razen če za to garajo.

A hitro razpade, ko misel seciramo s kritične, nečustvene distance. Kaj sploh je kapitalizem? Slovarska definicija pravi, da gre za ekonomsko-politični sistem, kjer so sredstva produkcije v zasebni lasti. Nič več kot to. Namesto ljudske tovarne propelerskih samoletov št. 57, kjer nemotivirani delavci hodijo delat za izpolnitev državnih petletk, je taka tovarna v lasti Iva Boscarola – lastnika in inovatorja, ki je tovarno postavil od ideje prek temeljev pa do mednarodnega uspeha. Le to je kapitalizem. Da ima lahko nekdo – prvič v sodobni zgodovini človeštva – v svoji lasti sredstva produkcije, ne pa, da ta pripadajo državi in da o alokaciji sredstev znotraj gospodarstva odločajo Dominike, Aste in Roberti tega sveta.

Kapitalizem je torej ultimativna svoboda. Vsak lahko v okvirih zakonodaje in ustave posamezne države počne, kar koli si želi. Pri tem pa so nekateri seveda bolj, nekateri pa manj uspešni. Ker ljudje pač nismo enako sposobni. Zaradi tega prihaja tudi do neenakosti. A edina alternativa neenakosti je prisilna enakost, kjer so vsi enako revni.

Vse alternative kapitalizmu so različice kolektivizma, kjer majhna oligarhija odloča o vseh aspektih našega družbenega in gospodarskega življenja: cesarji, fevdalci, kralji in komunistični diktatorji so vsi kolektivisti, ki želijo uravnavati naša življenja in si lastiti sredstva produkcije, le da kralji to opravičujejo s krvno pravico in božjim mandatom, komunistični diktatorji pa s tem, da so predstavniki delovnega ljudstva – prvi med enakimi. Na koncu so se vsi komunistični diktatorji spremenili v rdeče kralje, ki so delovnemu ljudstvu mahali iz podaljšanih mercedesovih limuzin in razkazovali najnovejše modele rolexov na svojih zapestjih. Kakšno alternativo torej ponuja Gabrova? Kakšen sistem je tisti, ki ne bo izkoriščal delavcev in bo poskrbel, da bodo vsi dostojno plačani? Glede na to, da je partnerka – in na nek način tudi ideološka zaupnica – predsednika vlade, ki vodi ultrasocialistično vlado, je torej treba zaključiti, da rešitve išče v nekakšni še nikoli preizkušeni različici socializma. A kakšni?

Kakšen delavski raj je ponujal komunizem?

V komunističnih deželah, kot so bile Sovjetska zveza, Vzhodna Nemčija ali Jugoslavija, je uradna propaganda pogosto poudarjala “osvobojeno delavstvo” in “delavsko oblast”. V praksi pa so številni delavci živeli pod močnim pritiskom režima, s preobremenjenostjo, mankom pravic in izkoriščanjem.

V 30. letih 20. stoletja je denimo sovjetski režim uvedel gibanje stahanovščina, po rudarju Alekseju Stahanovu, ki je domnevno presegel delovno normo za 1400 %. Delavci so bili nato množično prisiljeni slediti tem “junaškim” vzorom. V tovarnah so se norme nenehno višale, pogosto nerealno, kar je povzročalo izčrpanost in frustracije. Delavci, ki teh norm niso dosegli, so bili kaznovani, včasih tudi obtoženi sabotaže. Poleg tega so milijoni ljudi končali v prisilnem delu v gulagih – mnogi med njimi zaradi banalnih razlogov, kot so politična nestrinjanja. Delovni pogoji v teh taboriščih so bili nečloveški, mnogi so od izčrpanosti tudi umrli. Pri tem pa Sovjetska zveza kljub nečloveškim pogojem dela ni dosegla niti četrtinske inovativnosti in produktivnosti svobodnega zahodnega sveta, kjer je bila večina podjetij v zasebni lasti.

Nič bolje se ni dogajalo delavcem v Vzhodni Nemčiji (NDR). Čeprav so imeli delavci v NDR formalno “pravico do dela”, je bilo dejansko stanje precej drugačno. Delavce so nadzorovali državni organi (Stasi), če so izražali nezadovoljstvo, so bili lahko degradirani ali izključeni iz javnega življenja. Strogo centralizirano gospodarstvo je ustvarjalo kronično pomanjkanje blaga, delavci pa so kljub trudu imeli omejen dostop do osnovnih življenjskih dobrin. Ikoničnega Trabanta so dobile le priviligirane partijske družine, pa še tiste so čakale več kot tri leta na prevzem vozil. Zahodni del iste tovarne, kjer so izdelovali Trabante, je postal Audi (v okviru družbe Volkswagen), pretežno zasebne družbe, kjer so delavci zaslužili skoraj 20-kratnik plače povprečnega Vzhodnega Nemca, zaposlenega v nekoč isti tovarni.

Tudi v naši ljubi FLRJ in kasneje SFRJ je sistem delavskega samoupravljanja deklaratorno pomenil večjo vlogo delavcev pri odločanju, v resnici pa je bilo veliko odločitev sprejetih od zgoraj. Delavci so pogosto delali nadure, še posebej v času gospodarskih kriz. Kritika sistema pa je bila družbeno nevarna. Številni delavci so si šli “oddahnit” v tujino kot gastarbajterji, saj je bilo delo v tujini pogosto lažje in bolje plačano – med gastarbajterji je postal priljubljen rek: “V Nemčiji mešam mort, v Jugoslaviji vozim Ford”.

Čeprav je bil v Jugoslaviji sistem sicer na videz blažja oblika socializma kot v Sovjetski zvezi, je bila zasebna lastnina pred kapitalistično liberalizacijo še vedno popolnoma prepovedana. Delavsko življenje pa niti približno ni bilo tako, kot vas danes prepričujejo otroci partijcev, ki so se v svinčenih časih slikali pred Belo hišo. Številni delavci so trpeli zaradi preobremenjenosti, pomanjkanja pravic in izkoriščanja. V času po drugi svetovni vojni so bile tudi ženske in mladostniki vključeni v prisilne delovne akcije. Te naporne in pogosto nevarne akcije so bile uradno prostovoljne, v resnici pa obvezne. Na mladinskih delovnih brigadah so mladi gradili železnice, ceste in industrijske obrate – pogosto brez primerne zaščite, opreme ali ustrezne prehrane, poškodbe niso bile redke, ker je šlo za udarniško delo, pa plačila ni bilo, zato je šlo za obliko suženjskega dela z moralizatorsko noto, da gre za solidarnost. Pri gradnja železnice Brčko–Banovići leta 1946 je npr. delalo deset tisoč mladih skoraj brez počitka v nemogočih pogoji, pri čemer so nekateri zaradi neznosne vročine omedlevali.

Čeprav je delovni teden v teoriji trajal 42 ur, so številni delavci morali redno delati nadure brez ustreznega plačila. Pritisk nosilcev “samoupravljanja” in zahtevani rezultati so pogosto povzročili izčrpanost. V tovarnah, kot sta bili TAM v Mariboru ali IMT v Beogradu, so delavci pogosto delali še ob sobotah, pri čemer so bile kršitve delovnopravnih standardov nekaj običajnega, saj niso imeli nobene izbire pri delu za državo. Delavce, ki niso izpolnjevali norm, so označili za lenuhe, sabotere ali ideološko sumljive. Lahko so bili premeščeni na slabša delovna mesta ali celo izgubili zaposlitev – kar je pomenilo tudi izgubo socialnih ugodnosti, stanovanja ipd. Ker je bila zaposlitev pogoj za dostop do zdravstvenega varstva in stanovanja, je odpust pomenil socialni propad.

Številni delavci niso mogli preživeti z delom doma, zato so se morali odseliti. Množično so hodili v druge republike ali v tujino kot gastarbajterji. Pogosto so to bili najbolj produktivni in izučeni delavci, ki jih je domači sistem izčrpal. Več sto tisoč Jugoslovanov je odšlo v Zahodno Evropo, ker so tam za isto delo dobili boljšo plačo, imeli boljše pogoje in več svobode.

Čeprav so delavci uradno imeli pravico do “kritike in samokritike”, je bila odprta kritika dejansko nevarna. Tam, kjer so delavci kritizirali direktorje, so včasih končale z odpustitvijo “motečih” delavcev in t. i. “moralno-političnimi ocenami” njihovega vedenja. Delavci, ki so se pritoževali nad vodstvom, so pogosto postali tudi tarča represije, vsak delavec iz tistega časa pa ima kakšno anekdoto o nesposobnem partijskem izmenovodji, ki jim je preprečeval napredovanje, če niso tudi sami bili v partiji.

Kaj želijo antikapitalisti?

Pri tem se poraja vprašanje, kaj antikapitalisti s svojo propagando sploh želijo doseči. Morda kot ameriška mladina sanjajo o nekakšni Star Trek utopiji iz daljne prihodnosti, kjer ne bo nobenih omejitev kar se tiče omejenih virov energije? Morda o švedskem, norveškem in danskem “socializmu”, ki je v resnici čisto pravi kapitalizem?

Read Entire Article