PERSPEKTIVE: Seksizem? Saj ga sploh ni več, kajne?

Ali je leta 2025 še vedno treba govoriti o seksizmu? Odgovor je neprijeten: Da. In to ne zato, ker ženske danes ne bi smele voliti, delati ali obiskovati univerze. Temveč zato, ker se vse to še vedno dogaja v kontekstu, ki jim vsak dan tiho sporoča, kje je njihovo »mesto«. To je seksizem v obliki »Varujem te, ker si krhka«, seksizem »Saj je bila le šala«, seksizem nasmehov in vljudnosti, ki prikrivajo sistematično zanikanje moči. Je prefinjen, subtilen, neviden. In prav zato še toliko bolj nevaren.

Seksizem je pojem, ki označuje diskriminacijo, prepričanja in ravnanja, utemeljena na spolu, pri čemer gre običajno za podrejanje in omalovaževanje žensk na podlagi domnevno naravne manjvrednosti. Gre za sistem idej in praks, ki upravičujejo neenakosti in ohranjajo spolno hierarhijo, pogosto pod krinko »naravnih razlik«, kulturnih norm ali celo zaščite.

Dominantne skupine razvijajo ideologije, s katerimi upravičujejo svojo oblast in jo predstavijo kot moralno nujno in pogosto jo kot tako sprejmejo celo podrejene skupine. Seksizem ni več zgolj odkrito represiven: postal je mreža, vtkana v vsakodnevne odnose. Kot je opozoril sociolog Pierre Bourdieu, so spolne neenakosti utemeljene na dihotomičnem mišljenju, ki konstruira in nasproti postavlja moškost in ženskost: moč proti šibkosti, oblast proti podrejenosti. »Pravi moški« deluje (agency), ženska pa skrbi, podpira in se žrtvuje (communality). Ta simbolni red, ki ga legitimizira patriarhalni diskurz, proizvaja nevidno nasilje, ki pripravi teren za konkretno zlorabo.

Tudi psihoanalitičarka Jessica Benjamin je pokazala, da se seksistična dominacija utemeljuje na togi opoziciji med subjektom (moški) in objektom (ženska), kar onemogoča medsebojno priznanje. Po njenem je za razgradnjo tega sistema ključno ustvariti medosebni prostor, v kateri bi bila moškost in ženskost prepoznani kot medsebojno odvisni in ne hierarhično razporejeni.

Seksizem danes obstaja v različnih oblikah, ki daleč presegajo žaljivke ali odkrito diskriminacijo. Razlikujemo med sovražnim in dobronamernim seksizmom. Prvi je neposreden in agresiven: sovraži ženske, ki izzivajo tradicionalne vloge, vidi jih kot grožnjo, kot manipulativne, preveč ambiciozne. Drugi je bolj zahrbten: ženske obravnava kot dragocena, a krhka bitja, ki jih je treba zaščititi, a tudi izključiti iz moči in odgovornosti. To je viteštvo, ki postane zlata kletka. Ti dve plati istega kovanca tvorita t. i. ambivalentni seksizem.

Poleg tega obstajata še tradicionalni seksizem, ki zagovarja klasične spolne vloge (moški v službi, ženska doma), ter moderni seksizem, ki zanika obstoj strukturne diskriminacije. Po tem pristopu so ženske za svojo neenakost same krive, sistem pa ostaja nedotaknjen. In prav tukaj se skriva najnevarnejša oblika: t. i. prepričanje o zamenjavi seksizma (belief in sexism shift), ki trdi, da imajo ženske danes že nepravične prednosti, to pa legitimira nova sovražna vedenja in spodkopava prizadevanja za enakost.

Ženske so skozi zgodovino nihale med prezirom in paternalizmom, a obe obliki ju držita stran od moči. Ko se danes določene skupine žensk, kot so feministke ali ženske v karieri, pojavijo kot grožnja moški dominaciji, postanejo tarča zavistnih predsodkov.

Ključno vprašanje danes ni več, kako očiten je seksizem, temveč kako globoko je vpet v naše razmišljanje. Neoseksizem se izraža z izjavami, kot so »Enakost je že dosežena«, »Spolne kvote so krivične«, »Ničesar več ne smeš reči«. A prav ta naracija prikriva trdovratno prisotnost neenakosti. Če zavrnemo idejo, da diskriminacija še obstaja, onemogočimo vsak korak k spremembi.

In vendar, kot piše Pierre Bourdieu, je sprememba možna. A zahteva radikalno preobrazbo miselnih kategorij. Ne zadošča več »vzgoja za spoštovanje«: razorožiti moramo kulturni kod, ki moč in razum povezuje z moškim, toplino in čustva pa z žensko. Priznati moramo, da seksizem ni senca preteklosti, temveč živ sistem, ki prežema naše besede, geste in družbene strukture.

Dokler bo oblast imela en sam obraz, in ta bo moški, bo seksizem živel. Neviden. A še vedno živ. Prepoznati te mehanizme bo prvi korak k njegovemu preseganju.