(VOJNA ZA SLOVENIJO) 30. junij 1991; Spopadi z agresorsko jugoslovansko vojsko za slovenske mejne prehode se nadaljujejo; divjanje t. i. JLA v Gornji Radgoni

Avtor: dr. Tomaž Kladnik









Jugoslovanska armada se pred dobrimi tremi desetletji, konec junija 1991, ni držala dogovorov o prekinitvi ognja, tako da so se bojne aktivnosti nadaljevale tudi v nedeljo, 30. junija, pri tem pa je imel nasprotnik vedno večje izgube v moštvu, izgubljal pa je tudi že osvojene položaje na bojišču v Republiki Sloveniji.


Zaradi tega na ozemlju Hrvaške za posredovanje v Republiki Sloveniji pripravlja nove enote, na ozemlju Slovenije pa izvaja teroristične akcije. Kot odgovor na takšne aktivnosti jugoslovanskih oboroženih sil slovenske obrambne sile izvajajo poostreno blokado nasprotnikovih vojašnic, trgajo mreže varnostne službe JLA, onemogočajo delovanje njenih ključnih ljudi in nadaljujejo boje za mejne prehode. Lokacije pomembnih dogodkov oziroma spopadov: Karavanški predor, Črni Vrh nad Idrijo, mednarodni mejni prehodi.



Odločilno varovanje meje


Poveljstvo nove slovenske vojske, zlasti republiški sekretar Janez Janša, je pravilno presodilo, da bo morebitni vojaški udar ob osamosvajanju Slovenije namenjen mejnim prehodom Republike Slovenije s sosednjimi državami.


Po načrtih za varovanje meje se je tik pred agresijo usposabljalo 2.400 pripadnikov TO, kar pomeni, da jih je bilo toliko dejansko na položajih ali v neposredni bližini pričakovanih bojnih akcij. Varovanje je obsegalo globinsko varovanje meje ter nadzor in blokado pomembnih poti proti državni meji. Globinsko so varovali 10 mejnih prehodov, s fizično zasedbo pa bi lahko odprli 10 mejnih prehodov.


To nalogo je TO opravljala skupaj z organi za notranje zadeve in obmejno milico. Tretja pomembna naloga pa je bilo načrtovanje in pripravljanje blokade enot in vojašnic JLA. Pri tem je v. d. načelnika RŠTO polkovnik Janez Slapar v poročilu Predsedstvu RS posebej poudaril, da se enote TO pripravljajo tudi na možnost, če bi JLA poskušala težko tehniko ter drugo pomembno opremo in oborožitev odpeljati iz Slovenije v druge republike.


Enote TO so se zato pripravljale, da bi preprečile morebitno premeščanje odvzetega orožja TO iz skladišč na Slovenskem. V času vojne in bojnih spopadov je bila zasedba meje oziroma mejnih prehodov, ki so jih nadzorovale slovenske oborožene sile, glavni strateški cilj nasprotnika, ki je zahteve o vzpostavitvi režima na mejah, kakršen je bil pred 25. junijem, pogojeval in zahteval v vsakokratnih pogajanjih za vzpostavitev premirja. To je bilo ne nazadnje kot zahteva zapisano tudi v brionski deklaraciji.








Bojni spopad Karavanški predor
Na platoju pred Karavanškim predorom je prišlo do spopada med enotami TO in JLA (na sliki bojni spominski znak Karavanški predor). Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske, Revija Obramba

Potem ko sta mejni prehod Karavanški predor zavzeli JLA in zvezna milica in po začasnem premirju, so bile na bojnih položajih 30. junija zjutraj na platoju Karavanke naslednje enote TO: čelno proti predoru je bila sestavljena enota iz Mojstrane, v novem delu Hrušice je bočne položaje imela 2. četa 3. bataljona 22. brigade TO, med obema enotama so zasedali položaj pripadniki Posebne bojne skupine TO s protioklepnim orožjem zolja in ostrostrelcem.


Pod Mežaklo je imela položaje 1. četa 3. bataljona 22. brigade TO, na vzhodnem delu Hrušice proti Jesenicam pa so bili pripadniki bojne skupine minometov 60 mm. V Mojstrani je morebiten udar JLA iz smeri Korenskega sedla varoval del 1. čete 3. bataljona 22. brigade TO.


Tako se je odločilni spopad na platoju Karavanke začel okrog poldneva. Vezist JLA je na platoju z radijsko postajo poskušal dobiti zvezo z nadrejenim poveljstvom. Poveljujoči enotam TO je najprej protestiral, nato pa ukazal ostrostrelcu, naj strelja v radijsko postajo. Ta je zgrešil cilj, v odgovor pa so pripadniki JLA prižgali motorja obeh tankov na platoju. En tank je imel cev obrnjeno proti Hrušici, drugi proti Mežakli.


Zvezna stran se ni odzvala na opozorila TO, da s prižganimi tanki krši dogovor o premirju, zato je sledil ukaz poveljniku Posebne bojne skupine TO, naj njegovi pripadniki s protioklepnim orožjem streljajo na tank. Ker s svojega položaja tankov niso videli, saj so bili skriti za objektom mejnega prehoda, so za cilj izbral transportno vozilo za prevoz tankov. S protioklepnim orožjem zolja so zadeli eno od vozil, ki se je takoj vnelo, zaradi eksplozije rezervoarja pa so zagoreli še drugo vozilo in obe prikolici.


Sledilo je streljanje na obeh straneh. S protioklepnim orožjem armbrust je pripadnik TO ustrelil proti tanku na platoju. Izstrelek je sicer zadel svoj cilj, a škode ni povzročil. Tank je nato premaknil kupolo, lociral položaj, s katerega je bil napaden, in ustrelil, a je izstrelek letel nekoliko prenizko, tako da ranjenih ni bilo.


Pripadniki bojne skupine minometov 60 mm in 82 mm so nato izstrelili mino proti položajem JLA na platoju. Mina je padla na nasip 60 metrov pred želenim ciljem, eksplodirala, a ni povzročila škode. Sledil je še en strel iz tanka, ki prav tako ni povzročil škode. Med obstreljevanjem sta bila laže ranjena dva pripadnika JLA.


Zvečer so se na občini Jesenice začela pogajanja o umiku pripadnikov JLA in zveznih miličnikov z območja tedanje občine Jesenice brez orožja. Po bitki na platoju Karavanke so pripadniki TO dobili več kosov protioklepnega orožja osa, ga razmestili na položaje okoli platoja in s tem pridobili pomembno psihološko prednost.


Pripadniki JLA so se zavedeli, da so s tem orožjem teritorialci dobili veliko ognjeno moč, in podpisali dogovor o umiku enot.









Boj za mejni prehod Gornja Radgona
Blokada ceste na območju Gornje Radgone; enote Teritorialne obrambe Republike Slovenije so s cestnimi blokadami skušale ustaviti prodor kolone zvezne armade. Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske, Revija Obramba

Sedemindvajsetega junija je iz Varaždina proti Sloveniji začela prodirati kolona JLA pod poveljstvom polkovnika Borisa Popova, ki je imela nalogo zavzeti mejni prehod na območju Gornje Radgone. Zaradi odpornih točk TO se je razdelila v več kolon.


Ena je po več spopadih pri Ormožu do večera napredovala do vasi Mekotnjak pred Ljutomerom. Kolona oklepnih transporterjev in tankov, ki je zjutraj prav tako krenila iz Varaždina, je prispela pred blokado v Središču ob Dravi.


Enota milice, ki jo je varovala, se je po pogajanjih umaknila. Kolona pa je nato zavzela mejno nadzorno točko pri mestu, od koder so lahko nadzorovali promet. Druga kolona treh tankov, enajstih oklepnih transporterjev in enajstih spremljevalnih vozil, ki jo je po vrnitvi v Varaždin prevzel polkovnik Popov, pa je medtem prek Štrigove in blokade pri Razkrižju prodrla naprej do Veržeja in se čez noč ustavila na železniški postaji.


Zaradi neugodnega položaja in slabih vremenskih razmer TO ni uspelo izpolniti naloge uničenja njihovih cistern z gorivom. Pri Radencih pa je TO (po drugih podatkih milica) zajela štiri pripadnike JLA, ki naj bi bili na izvidniški nalogi kot predhodnica za enoto polkovnika Popova, v Gornji Radgoni pa so njeni pripadniki blokirali obmejno karavlo in mejni prehod.


V Gornjo Radgono je medtem prispel tudi poveljnik Vzhodnoštajerske pokrajine Vladimir Milošević in po ogledu položaja poskušal navezati stik z nasprotnikom. Popov je zavrnil predlog za pogajanja, njegova enota pa je občasno prižigala motorje na tankih in premikala vozila.


Enako so ravnale tudi sile JLA v Središču ob Dravi, ki so dobile nove okrepitve. TO je zato okrepila enote v blokadi v Gornji Radgoni, vzpostavili pa so tudi vod prostovoljcev v Ljutomeru. Blokada JLA je bila dokončana in TO pripravljena na napad, a so ga zaradi verjetnih civilnih žrtev in gmotne škode v mestu odložili.


Popoldne so se zato pogajanja nadaljevala, vendar se Popov s svojo enoto ni hotel umakniti, čeprav je bil že od jutra popolnoma blokiran z enotami TO in milice, ki so po pridobljenih okrepitvah štele 450 mož, ker bi na slovensko zahtevo pri tem moral izročiti orožje.


Postalo je jasno, da se JLA v Radgoni ne bo vdala zlepa, zato so enote TO 2. julija ob 14.30 dobile ukaz za napad. Na tanke so nekaj po 16. uri izstrelili tri protioklepne izstrelke, a očitno brez večjih posledic za nasprotnika, ta pa je  odgovoril s silovitim ognjem iz tankovskih mitraljezov, nato pa še s topniškim obstreljevanjem mesta.


Pri tem je bil ranjen en pripadnik TO, za žrtve oziroma ranjene na drugi strani pa ni podatkov. V spopadu, ki je trajal vse do 21. ure, je bilo poškodovanih veliko civilnih objektov v mestu, vključno z gradom in s cerkvenim zvonikom.


Posledice divjanja kolone jugoslovanske armade (t. i. JLA) pod poveljstvom polkovnika Borisa Popova so bile za Gornjo Radgono katastrofalne. Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske, Revija Obramba

Hkrati z oklepno kolono na mejnem prehodu pa sta Posebna enota milice in oba diverzantska voda TO iz Gornje Radgone napadla posadko JLA v obmejni stražnici Gornja Radgona, tako da se je ta popoldne po uri obstreljevanja vdala.


Prav tako pa so enote TO in milice blokirale vse dostope do mesta in tako preprečile morebitne poskuse preboja oziroma pomoči do obkoljene enote v mestu. TO je tako poleg tega, da je nevtralizirala nasprotnika za svojim hrbtom, prišla tudi do svojega orožja, ki je bilo v skladiščih JLA.


V odgovor na aktivnosti TO pa sta ob 18.35 dve letali JLA bombardirali območje Avtoradgone v mestu, vendar brez večjih posledic.


Obhodni manevri nasprotnika


Kolona t. i. JLA je po umiku teritorialcev na rezervne položaje obvozila ovire, se prebila na cesto proti Ljutomeru in prenočila v Stročji vasi. Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske, Revija Obramba

JLA si je prizadevala, da bi z obhodnimi manevri in vzporednimi bojnimi aktivnostmi olajšala pritisk na svojo obkoljeno enoto v Gornji Radgoni in vzpostavila stik z njo. Oklepna kolona, ki je bila do tedaj v Središču ob Dravi, je tako 27. junija krenila proti Ljutomeru.


Šlo je za najmočnejše sile, kar jih je JLA do tedaj uporabila za vdor na slovensko ozemlje. Prispela je do kraja Presika, kjer se je nato malo po 18. uri na barikadi vnel spopad, v katerem so pripadniki diverzantskega voda TO in milice po prvih poročilih onesposobili dva tanka, še eden pa je obtičal v jarku (pozneje se je izkazalo, da je šlo za dva tanka in en oklepni transporter, od katerih je bil eden huje poškodovan, v njem pa so bili ubiti trije pripadniki JLA, ki je imela tudi več ranjenih).


Kolona je nato po umiku teritorialcev na rezervne položaje kljub temu obvozila ovire in se prebila na cesto proti Ljutomeru ter prenočila v Stročji vasi. Isti dan je druga kolona nekajkrat poskušala iz Štrigove prodreti proti Razkrižju, a jo je vod jurišnega odreda TO ustavil na barikadah pri Gibini.


V spopadu je bil en tank zadet in laže poškodovan, drugi oklepniki pa zaradi neustreznega terena niso mogli prodreti skozi položaje TO, zato je napad nadaljevala samo pehota, pred katero se je TO pravočasno umaknila na drug položaj in se tako izognila obkolitvi.


Kolona se je po tem umaknila nazaj v Štrigovo, od koder je pozno zvečer začela nov prodor v smeri Razkrižja prek Koprive. Tam jo je dosegla vest o premirju, zato se je čez noč utaborila na kraju. Med akcijo je bil po poročanju ranjen en pripadnik TO.



 Članek je bil objavljen lani v posebni številki revije Demokracija – DEMOKRACIJA MAGAZIN – 30 let samostojne Slovenije.


The post (VOJNA ZA SLOVENIJO) 30. junij 1991; Spopadi z agresorsko jugoslovansko vojsko za slovenske mejne prehode se nadaljujejo; divjanje t. i. JLA v Gornji Radgoni appeared first on Zgodovina, učiteljica življenja.